Jedro

Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna. Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu).

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da so v konkretnem primeru v razmerju med odgovorno osebo (toženo stranko) in oškodovancem (tožečo stranko) izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je treba obstoj vzročne zveze med škodo in očitano kršitvijo presojati le v okviru razmerja med pravdnima strankama. Zato tožeča stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami o obstoju zatrjevane vzročne zveze med očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in stroški skladiščenja, ki bi, če ne bi nastali njej ampak kršiteljema, ne more uspeti.

Stroški skladiščenja blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine skladno z določilom prvega odstavka 76. člena ZICPES primarno bremenijo kršitelje teh pravic. Šele, če jih ti po pozivu carinskega organa ne poravnajo, lahko njihovo plačilo carinski urad zahteva od imetnika pravic. Če imetnik pravic plača te stroške carinskemu organu ima nasproti kršitelja pravic zahtevek na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka bi tako morala povračilo plačanih stroškov skladiščenja najprej terjati od kršiteljev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 10.000,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 693,09 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da tožeča stranka ni podala zadostnih trditev glede obstoja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Zavzela je stališče, da navedena sodba predstavlja sodbo presenečenja in da je sodišče prve stopnje s kršitvijo 285. člena ZPP tožeči stranki odvzelo možnost izjave v postopku. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Carinski urad je 17. 11. 2010 izdal odločbo št. 0000-131/2010-1 o začasnem zadržanju 12960 kosov pasov in 12090 kosov torbic označenih z znamkami „XL“ in/ali grafitom rože, saj je obstajal sum, da ti izdelki kršijo pravice intelektualne lastnine tožeče stranke. Tožeča stranka je za zagotovitev varstva svojih pravic iz znamke na Okrožno sodišče v Ljubljani 17. 12. 2010 vložila tožbo zoper kršitelja družbo I. d. o. o. in družbo P. iz Italije. Postopek se je po približno štirih letih in pol pravnomočno zaključil s sodbo drugostopenjskega sodišča I Cpg 1184/2013 z dne 9. 4. 2015. S sodbo je sodišče ugotovilo kršitev pravic tožeče stranke in kršiteljema solidarno naložilo plačilo stroškov uničenja kršečega blaga.

6. Ves čas trajanja sodnega postopka je bilo kršeče blago v hrambi. S tem so nastajali stroški skladiščenja, ki jih je bila skladno z določilom 3. alineje drugega odstavka 76. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ZICPES)2 dolžna plačati tožeča stranka, saj jih kršitelja, kot primarna dolžnika, nista plačala.

7. V postopku tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 10.000,00 EUR s pripadki. Tožeča stranka je trdila, da ji je zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zadevi IV Pg 5539/2010 nastala premoženjska škoda v višini 10.000,00 EUR, ki predstavlja stroške skladiščenja s strani carinskih organov zadržanega blaga v obdobju od 1. 4. 2013 do 1. 7. 2015. 8. Ukrepe za zagotavljanje sojenja v razumnem roku kot tudi posledice, če država te pravice ne zagotavlja, določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO).3 Če država krši pravico strank do sojenja v razumnem roku, jim mora povrniti tako nepremoženjsko škodo (16. člen ZVPSBNO) kot tudi premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO). Pri odločanju o premoženjski škodi se protipravnost presoja na podlagi 4. člena ZVPSBNO. Glede vzročne zveze in obstoja oziroma višine škode pa je presoja vezana na določila splošnega odškodninskega prava (prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO). Izrecno je določeno, da za nastalo premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku država odgovarja objektivno (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO).4

9. Za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja morajo biti skladno z določili OZ in ZVPSBNO podane vse zakonsko predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti kumulativno. Te so: nastala škoda, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in vzročna zveza med škodo in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je, kot že pojasnjeno, ob izpolnjeni predpostavki kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO). Skladno z določilom 131. člena OZ je trditveno in dokazno breme glede nastanka in višine škode, kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter vzročne zveze med nastankom škode in kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na tožeči stranki (oškodovancu).5

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je presodilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremeni o obstoju vzročne zveze med nastankom škode in očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožeča stranka je glede obstoja vzročne zveze v tožbi zatrjevala: „Nastala škoda je nedvomno v vzročni zvezi s trajanjem postopka. Torej, če bi se postopek zaključil v razumnem roku konkretni stroški skladiščenja, ki jih je nato plačala tožeča stranka ne bi nastali.“ (glej list. št. 6). V pripravljalnih vlogah je tožeča stranka svoje trditve glede obstoja vzročne zveze konkretizirala le v smislu povezave med trajanjem postopka in višino stroškov skladiščenja (glej list. št. 46a in 67).

11. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev.6 Iz pojasnjenega izhaja, da lahko povrnitev škode zahteva le oseba, ki ji je škoda nastala in še to le v primeru, da so v konkretnem primeru v razmerju med odgovorno osebo (toženo stranko) in oškodovancem (tožečo stranko) izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je treba obstoj vzročne zveze med škodo in očitano kršitvijo presojati le v okviru razmerja med pravdnima strankama. Zato tožeča stranka z obširnimi pritožbenimi navedbami o obstoju zatrjevane vzročne zveze med očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in stroški skladiščenja, ki bi, če ne bi nastali njej ampak kršiteljema, ne more uspeti. Četudi bi bilo na podlagi trditev tožeče stranke mogoče zaključiti, da obstaja vzročna zveza med očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo, ki je nastala kršiteljema, to avtomatično še ne pomeni, da je s tem podana tudi vzročna zveza med očitano kršitvijo in škodo, ki je nastala tožeči stranki.

12. Presoja o obstoju vzročne zveze je pravno vrednotna, saj je treba presoditi, ali je možno upravičeno škodni dogodek pripisati konkretnemu protipravnemu (nedopustnemu) ravnanju.7 Ker torej vprašanje obstoja vzročne zveze predstavlja pravno vprašanje, o obstoju zatrjevane vzročne zveze odloča sodišče ne glede na obstoj in konkretnost nasprotovanja tožene stranke. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka (7. člen ZPP), ker je navkljub izostanku konkretnega prerekanja obstoja zatrjevane vzročne zveze presojalo obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že iz tega razloga niso utemeljeni. Tudi sicer pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo z navedbo, da ni dolžna plačati stroškov skladiščenja namesto kršiteljev, konkretno prerekala obstoj vzročne zveze.

13. Kot je bilo že pojasnjeno je izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi z očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, določilo, da država za nastalo škodo odgovarja objektivno. Zato so pri presoji adekvatnosti izključene tiste posledice, ki bi jih bilo zaradi velike kavzalne oddaljenosti pripisovati protipravnemu stanju že kar arbitrarno.8 Glede na navedeno sicer drži teza tožeče stranke, da v konkretnem primeru stroški skladiščenja v obdobju od 1. 4. 2013 do 1. 7. 2015 ne bi nastali, če bi sodišče odločilo v roku dveh let od vložitve tožbe. Vendar pa to, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v tem, konkretnem primeru, ne zadošča za vzpostavitev vzročne zveze med nastalo škodo in očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke.

14. V tem primeru je v zvezi s presojo o obstoju vzročne zveze treba upoštevati tudi določila 76. člena ZICPES in drugega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. junij 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 (v nadaljevanju: Uredba EU).9

15. Določilo prvega odstavka 76. člena ZICPES določa, da stroške hrambe in ohranjanja blaga v času začasnega zadržanja oziroma zasega blaga do pravnomočnosti odločitve o odvzemu blaga oziroma do uničenja blaga, vključno s stroški uničenja nosi oseba, zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravice. Drugi odstavek 76. člena ZICPES pa določa, da imetnik pravice nosi stroške le če: (1) v predpisanem roku ne vloži tožbe oziroma če tožbo umakne, (2) sodišče zavrže tožbo ali zavrne zahtevek ali (3) če carinski organi ne morejo izterjati stroškov od osebe zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravice. Iz drugega odstavka 29. člena Uredbe EU pa izhaja, da ima imetnik odločbe (tožeča stranka) pravico zahtevati od kršitelja njenih pravic povrnitev stroškov skladiščenja skladno z veljavno zakonodajo.

16. Na obe pravno odločilni določili za odločitev v tem postopku je že v tožbi opozorila tožeča stranka (glej IV. tožbe z dne 20. 10. 2016, list. št. 5). Iz navedenih določil jasno izhaja, da je imetnik znamke v primeru, da sam plača stroške skladiščenja, ki so nastali zaradi kršitve njegovih pravic, namesto kršitelja, od kršitelja upravičen zahtevati povrnitev plačanih stroškov. Tožeča stranka ima tako na podlagi verzijskega zahtevka po 197. členu OZ pravico, da od kršitelja njenih pravic zahteva, da ji povrne stroške skladiščenja. Na to okoliščino je tožečo stranko v odgovoru na tožbo opozorila tudi tožena stranka, z navedbo, da: „Toženka ni povzročila nastale škode, zato tudi ni dolžna tožniku poravnati namesto njegovega dolžnika vtoževane materialne škode.“ Ob tem je tožena stranka podala še obširno teoretično razlago o adekvatni vzročnosti.

17. Glede na pojasnjeno tako očitki tožeče stranke o sodbi presenečenja in kršitvi pravil pravdnega postopka zaradi izostanka materialnega procesnega vodstva niso utemeljeni. Materialno procesno vodstvo zajema (pomembna) dejstva in (potrebna) dokazila, ni pa namenjeno šolskemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.10 Tožeča stranka je že sama v tožbi opredelila za odločitev v postopku pravno pomembna določila materialnega prava. Zato ni mogoče zaključiti, da je spregledala možnost uporabe teh določil pri odločitvi sodišča ter da je bila odločitev sodišča prve stopnje s tega stališča presenetljiva in nepredvidljiva. Poleg tega pa jo je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opozorila, da ji ni dolžna škode poravnati namesto njenega dolžnika, pri čemer je še obširno teoretično pojasnila pomen upoštevanja vzrokov pri odločanju o obstoju vzročne zveze. Glede na pojasnjeno tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožeče stranke, ki jo je med celotnim postopkom pred sodiščem prve stopnje zastopal kvalificiran pooblaščenec, kakorkoli poučiti glede manjkajočih pravno pomembnih dejstev in niti glede v tem primeru upoštevnega materialnega prava.

18. Stroški skladiščenja blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine skladno z določilom prvega odstavka 76. člena ZICPES primarno bremenijo kršitelje teh pravic. Šele, če jih ti po pozivu carinskega organa ne poravnajo, lahko njihovo plačilo carinski urad zahteva od imetnika pravic. Če imetnik pravic plača te stroške carinskemu organu ima nasproti kršitelja pravic zahtevek na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka bi tako morala povračilo plačanih stroškov skladiščenja najprej terjati od kršiteljev.11 Torej bi bila vzročna zveza med očitano kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in škodo v tem primeru podana le, če tožeča stranka zaradi predolgega trajanja sodnega postopka povračila plačanih stroškov skladiščenja ne bi mogla izterjati od kršiteljev. Tu gre namreč za nujno součinkovanje dveh samostojnih, medsebojno neodvisnih vzrokov, ki privedejo do nastanka škode tožeči stranki. Če en vzrok ni izpolnjen, tako ni mogoče zaključiti, da je vzročna zveza podana.

19. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da povračila plačila stroškov ne more izterjati od kršiteljev družbe I. d. o. o. in družbe P. iz Italije. Kršiteljicama so bila s sodbo IV Pg 5539/2010 z dne 2. 4. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cpg 1184/2013 z dne 9. 4. 2015 (prilogi A14 in A18) prepovedana bodoča kršitvena dejanja. Poleg tega jima je bilo naloženo solidarno plačilo stroškov uničenja blaga, ki je kršilo pravice tožeče stranke. Ker je bilo kršiteljema plačilo stroškov uničenja blaga naloženo solidarno, ni nobenega razumnega razloga, da kršitelja tudi za stroške skladiščenja ne bi bila odgovorna solidarno. Glede na navedeno bi tožeča stranka morala v tem postopku zatrjevati, da zaradi očitane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja plačanih stroškov za skladiščenje kršečega blaga ne more izterjati od obeh kršiteljev.

20. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da od kršiteljice družbe P. iz Italije ne bi mogla izterjati povračila plačanih stroškov skladiščenja. Že zato tožeča stranka v tem postopku ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremene glede obstoja vzročne zveze. Tožeča stranka namreč ni z ničemer pojasnila zakaj zaradi očitane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja od kršiteljice družbe P. iz Italije ne more oziroma ni mogla izterjati povračilo plačanih stroškov za skladiščenje kršečega blaga.

21. Poleg navedenega so bile zelo pomanjkljive tudi trditve tožeče stranke o nezmožnosti izterjave plačanih stroškov skladiščenja od kršiteljice družbe I. d. o. o. Tožeča stranka namreč stečaja družbe I. d. o. o. in pomanjkanju premoženja za pokritje stroškov stečajnega postopka ni zatrjevala v povezavi s trditvami o vzročni zvezi temveč v okviru trditev o škodi. Pri tem ni trdila, da ji je škoda nastala, ker zaradi stečaja kršitelja družbe I. d. o. o., v katerem stečajna masa ne bo zadoščala niti za pokritje stroškov postopka, svoje terjatve za povračilo plačanih stroškov skladiščenja od tega kršitelja ne bi mogla izterjati. Pritožbene trditve o teh dejstvih pa predstavljajo pritožbene novote. Tožeča stranka ni z ničemer pojasnila zakaj teh trditev ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

22. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in je izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje stroške s pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 25/2004 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 49/2006 in naslednji. 4 Primerjaj VSRS sklep II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018, II Ips 477/2008 z dne 16. 9. 2010 in II Ips 39/2011 z dne 19. 6. 2014. 5 Iz določila prvega odstavka 131. člena OZ izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 6 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, komentar k 131. členu, str. 685. 7 Primerjaj: VSRS Sklep II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018. 8 Primerjaj: VSRS Sklep II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018. 9 Ur. l. EU št. L181/15 z dne 29. 6. 2013. 10 Primerjaj: VSL Sodba I Cpg 176/2020 z dne 26. 5. 2020 in VSL Sodba I Cpg 542/2019 z dne 10. 6. 2020. 11 Primerjaj: Sodba ESČP v zadevi Mascolo v. Italy - 68792/01 z dne 16. 12. 2004 in VSRS Sklep II Ips 157/2017 z dne 22. 11. 2018.