Jedro

Dejstvo, da je tožnik po razvezi odplačal pretežen del obrokov za kupljeno stanovanje, ne vpliva na višino njegovega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi stanovanje v Ljubljani, oprema tega stanovanja, ki je navedena v tretji alinei prve točke izreka sodbe, 1/2 parcele št. 410/4 - travnik, vl.št. 603 k.o...., barvni TV sprejemnik ter oprema v počitniški hišici, ki je navedena v peti alinei prve točke sodbenega izreka. Dalje je ugotovilo, da znaša delež vsake pravdne stranke na tem premoženju 1/2. Sodišče je nadalje del tožbenega zahtevka zavrnilo in sicer tisti del, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi oprema v stanovanju v Ljubljani, ki je navedena v prvi alinei druge točke sodbenega izreka ter da je delež pravdnih strank na tem premoženju prav tako enak, kakor tudi tisti del zahtevka, s katerim je tožnica od toženca zahtevala priznanje, kaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče je dalje ugodilo denarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 2.077.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1996 do plačila. Del tožbe, ki se nanaša na avtoprikolico ter osebni avtomobil znamke Moskvič oziroma njuno denarno protivrednost ter del tožbe, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev v znesku 2.077.500 SIT, je sodišče prve stopnje zavrglo. Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi še ugotovilo, da je del tožbe, ki se nanaša na parc. št. 422/2 vl. št. 128, k.o..., umaknjen ter postopek v tem delu ustavilo. Nazadnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je soglašalo z dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče ugotovilo, da sta bila prispevka obeh pravdnih strank k ustvaritvi skupnega premoženja primerljiva oz. enaka ter da je v času, ko je bilo kupljeno stanovanje v Ljubljani, še obstajala življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama. Tožencu pa je še pojasnilo, da je pravna podlaga za njegovo denarno obveznost do tožnice podana v pravilih o neupravičeni obogatitvi, saj je po razpadu zakonske zveze prodal nepremičnino, ki je bila sicer del skupnega premoženja ter je bil na ta način obogaten za del kupnine, ki bi pripadal tožnici.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa naj jo razveljavi in naloži prvostopenjskemu sodišču ponovno obravnavanje. Revident uvodoma povzema odločitev in razloge sodb prve in druge stopnje ter navaja, da se z njimi ne strinja. V nadaljevanju ponavlja svoje trditve, ki jih je zagovarjal že na prvih dveh stopnjah sojenja. Revident se zoperstavlja odločitvi, da spada v skupno premoženje celotno stanovanje, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da je toženec odplačal v letu 1997 60 obrokov in da je tudi med letoma 1993 in 1997 sam plačal 60 obrokov, skupaj naj bi tako plačal 110 obrokov (pravilno: 120; op. revizijskega sodišča). Revident se ne more strinjati z odločitvijo sodišč, da bi naj mu ne uspelo dokazati, da je stanovanje v Ljubljani pridobil že po razpadu ekonomske skupnosti. Ponovno poudarja, da je njuna ekonomska skupnost v vsakem primeru razpadla pred 18.3.1992 in da je stanovanje kupil z lastnimi sredstvi. V času, ko je kupil stanovanje, je tožnica že vložila tožbo za razvezo, ki pa jo je kasneje umaknila ter v letu 1993 ponovno vložila. Toženec ne vidi razloga, zakaj sodišče ni verjelo izpovedbam tožnice iz razveznega postopka, kjer je izpovedala, da zakonska zveza že nekaj let obstaja le na papirju.

Tožnica in toženec sta od leta 1988 živela ločeno od mize in postelje. Toženec poudarja, da tožnica spornega stanovanja ni hotela kupiti, je pa istega leta ali leto prej kupila stanovanje svojemu sinu. Če bi že obstajala ekonomska skupnost, pa bi moralo sodišče upoštevati, da je večino obrokov za nakup stanovanja odplačal sam toženec po razpadu ekonomske skupnosti. Zmotno je stališče sodišča, da bi toženec lahko od tožnice zahteval le vračilo polovice teh obrokov po določbah obligacijskega prava. Sodišče druge stopnje ni navedlo, zakaj se strinja ali ne strinja s takšnim stališčem sodišča prve stopnje. S tem je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabljeno materialno pravo. Toženec poudarja, da se je tožnica preselila v Ljubljano šele septembra 1978. Takrat je prišla v že opremljeno dvosobno stanovanje ter je zato vsa oprema razen spalnice posebno premoženje toženca. Dalje navaja, da oprema počitniške hišice ne more soditi v skupno premoženje pravdnih strank, saj je to opremo kupil sam toženec in te opreme več ni, ker je ostala v počitniški hišici. Sicer pa je to opremo toženec kupil predvsem od iger na srečo ter je neustrezno stališče sodišča, da naj bi tudi dobički od iger na srečo spadali v skupno premoženje, ker je denar za te igre toženec porabil od svoje plače. Toženec je namreč igral igre na srečo, še ko je bil samski in je denar od dobitkov vlagal naprej in s tem denarjem in s svojo spretnostjo dodatno zaslužil. Prav tako je toženec s svojim denarjem kupil polovico parcele 410/4 in v celoti parc. št. 422/2 k.o... Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno ocenilo, da je tožnica v celoti skrbela za gospodinjstvo, pri čemer je nekritično verjelo sami tožnici in njeni prijateljici D. S. ter njenemu sinu M. G. Sodišči tudi nista upoštevali, da je toženec dobil denar od Banke Les, PTT, Čopova 11, Ljubljana. Tožnica ni mogla vedeti za njegov denar, ker ga nikoli nista imela skupaj. Toženec je nekaj časa dajal tožnici denar za hrano, stroške in obleko. Na športni napovedi je dobil toliko denarja, da je lahko kupil avto Zastava 101. Dobil je namreč ček na Beethovnovi 11 v Ljubljani, denar pa dvignil v takratni Jugobanki. Tožnici so ta dejstva dobro znana, vendar jih namenoma zanika. Toženec je dobil denar na igri Fair play in sicer 14.000 ATS. Ves ta denar je porabil za gradnjo vikenda.

Zakaj je tožnica dvignila posojila za gradnjo vikenda leta 1982, tožencu ni jasno. Tožnica naj bi si glede najetja tega posojila prišla v svojih navedbah v nasprotje. V zaključku revizije toženec še enkrat ponavlja svoje trditve o tem, kdaj naj bi prenehala ekonomska skupnost, dalje da je sam plačeval obroke za stanovanje in podobno. Ne strinja se niti z razmerjem, da so bili prispevki obeh strank k skupnemu premoženju enaki, pri čemer opozarja na svojo višjo plačo ter kot neustrezno označi oceno sodišča, da naj bi tožničina skrb za družino trajala 15 let. Napačna naj bi bila tudi odločitev sodišča za povračilo polovice kupnine od vikenda, še manj pa je tožnica upravičena do obresti od dneva prodaje dalje. Napačna naj bi bila tudi odločitev o stroških.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Revizijski preizkus je zato omejen na preizkus pravilne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), stranke pa lahko uveljavljajo tudi posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje napadajo, se z njim ne strinjajo, ga obhajajo ali pa se sklicujejo na dejstva, ki v njem niso zaobsežena, so zato neupoštevne ter tudi ne terjajo odgovora revizijskega sodišča. Takšne narave je pretežen del revizijskih navedb v obravnavani zadevi. Na očitke, da je sodišče napačno ocenilo, koliko je kdo v delu in denarju prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja ter kar je s tem povezanih dejanskih navedb, zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Enako velja glede časa razpada ekonomske skupnosti, denarnih prejemkov pravdnih strank, ocene sodišča, koliko in kako je tožnica skrbela za gospodinjstvo ter vseh ostalih finančnih in življenjskih okoliščin, ki jih tožena stranka niza v reviziji. Vse to so namreč dejstva, ki presegajo na prvih dveh stopnjah ugotovljeno dejansko stanje ter po nepotrebnem obremenjujejo pretežen del vložene revizije.

Revident neutemeljeno oporeka oceni sodišča, ki je toženčeve višje dohodke vrednostno uravnotežilo s tožničino skrbjo za družino ter ob tem upoštevalo tudi dejstvo, da toženec tožnici ni nudil potrebne pomoči. To, da sodišče pri ugotavljanju deležev upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, marveč tudi vse druge ugotovljene okoliščine kot so pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR), predstavlja pravilno uporabo materialnega prava oz. povedano drugače: ravno če bi nižji sodišči ne upoštevali tako ugotovljenih okoliščin oziroma če nematerialnih prispevkov tožnice ter manjka le-teh s strani toženca ne bi ustrezno vrednotili, bi napačno uporabili materialno pravo.

Stališče revizije, ki takšni vrednotni oceni nasprotuje, je zato materialnopravno napačno in torej neutemeljeno.

Pred potrditvijo enakovredno določenih deležev obeh pravdnih strank na skupnem premoženju je moralo revizijsko sodišče le še materialnopravno presoditi, ali sredstva, ki naj bi jih toženec pridobil z igrami na srečo, niso morda njegovo posebno premoženje, ki bi se na ta način zlilo s skupnim premoženjem. V takšnem primeru bi se moralo to dejstvo odraziti pri določitvi deležev na posameznih stvareh in pravicah, od česar bi bila nato odvisna tudi odločitev o tožničinem kondikcijskem zahtevku do toženca. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo, je, da je toženec za igre na srečo, ki naj bi prinesle tudi dobiček, porabljal skupna sredstva (plačo in honorarje). Ob takšni dejanski podlagi pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da je dobiček od teh iger skupno premoženje. Izvor premoženja, čeprav posreden, so namreč z delom pridobljena sredstva (op1). Sodišči nižjih stopenj sta tako pravilno uporabili materialnopravno pravilo iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR ter po dejanskem vrednotenju vseh relevantnih dejanskih okoliščin ugotovili, da sta bila prispevka obeh zakoncev vrednostno enaka.

Materialnopravni sklep, da sta zato tudi njuna deleža na skupnem premoženju enaka, je tako pravilen.

Naslednji sklop vprašanj v tej pravdi se nanaša na obseg skupnega premoženja ter je v obravnavani zadevi stvarnopravne narave. Gre za vprašanje, ali so v tožbenem zahtevku navedene premičnine in nepremičnine skupna lastnina pravdnih strank. Drugi odstavek 51. člena ZZZDR določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Revizija v največji meri oporeka dejanskemu stanju, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj in od katerega je odvisna uporaba navedenega pravila. Takšni revizijski očitki so, kot je bilo že pojasnjeno, nedovoljeni. Poleg pravnega vprašanja, ali je dobiček od iger na srečo skupno premoženje (ter posledično, ali so stvari, kupljene s takšnim denarjem, skupno premoženje), na katerega je revizijsko sodišče že odgovorilo, terja tako odgovor v zvezi z obsegom skupnega premoženja le še ena dovoljena, a neutemeljena revizijska navedba, ki se nanaša na pomen odplačevanja posojilnih obrokov za stanovanje.

Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo s stališčem in razlogi sodišča prve stopnje, da ima toženec zaradi zatrjevanega večjega odplačila obrokov za stanovanje zgolj obligacijski zahtevek. Ker se je z razlogi sodišča prve stopnje strinjalo ter to tudi pojasnilo, sodba sodišča prve stopnje pa o tem ima razloge, bi bilo seveda nesmiselno, da bi te razloge zapisalo še enkrat. V teh razlogih je namreč v celoti že podan tudi odgovor na pritožbene navedbe. Očitek bistvene kršitve je zato neutemeljen. Razlog, zakaj spada to stanovanje v skupno premoženje, ne glede na to, da naj bi obroke kupnine pretežno ali v celoti poravnal toženec, je naveden na 12. strani sodbe sodišča prve stopnje. Razlog je v tem, da je bilo stanovanje pridobljeno v času dejanske življenjske in ekonomske skupnosti ter da so bili v času trajanja zakonske zveze obroki in tudi 10% pogodbene vrednosti plačani iz sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje. Tedaj je tako nastala na tem stanovanju skupna lastnina. Dejstvo, da je toženec nato odplačal 120 obrokov, takšnega pravnega statusa ne spreminja. V nasprotnem primeru bi to namreč pomenilo, da je skupna lastnina z vsakim plačanim obrokom ugašala, dokler s poplačilom zadnjega obroka ni do konca ugasla. Za takšno pravno razlogovanje pa seveda ne pravila stvarnega in ne pravila družinskega prava ne dajejo podlage. Materialnopravno stališče, da ima toženec zaradi zatrjevanega večjega odplačila obrokov le obligacijski zahtevek, je zato pravilno (op2).

Prav tako pravilno pa je tudi materialnopravno stališče, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek, za katerega je bil obogaten. Materialnopravna obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje je pravilna ter k njej ni kaj dodati. Revidentova pavšalna navedba, da je stališče za povračilo polovice kupnine od vikenda napačno, pa tudi ne terja širšega odgovora. Prav tako pa je pravilna odločitev, da mora toženec od zneska, za katerega je bil obogaten, plačati tudi zakonske zamudne obresti. Pravna podlaga za takšno odločitev je podana v pravilih o vračanju neupravičene pridobitve (214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR), ki določajo tudi obseg vrnitve.

Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dejstvo, da je bil toženec nepošten, izhaja že iz tega, da je s prodajo vikenda nasprotoval pravilu iz prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata oba zakonca sporazumno. Zakonec pa ne more razpolagati niti s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne sme odsvojiti ali obremeniti (54. člen ZZZDR). Še toliko bolj seveda ta prepoved velja za nedoločen delež drugega zakonca. Kdor ravna v nasprotju z navedenimi pravili, zatorej ne more biti pošten imetnik neupravičeno pridobljenih sredstev in prikrajšancu dolguje zamudne obresti vse od prejema kupnine.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, kakor tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (377. člen ZPP).

Opomba 1: Takšno stališče zastopa tudi teorija. Glej V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, str. 385. Do tega vprašanja pa se je v sodbi II Ips 403/93 tako opredelilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Opomba 2: Do identičnega vprašanja se je tudi VS RS že večkrat opredelilo, npr. v sodbi II Ips 594/95.