Jedro

Če gre za legalizacijo, je potrebno presoditi, ali so upoštevana določila odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, zlasti tista, ki urejajo odmik, saj je prav ta okoliščina med strankama sporna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. ... z dne 15.1.1999 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 13.11.1996. Z njo je ta o pritožbi obeh tožnikov zoper odločbo organa prve stopnje z dne 13.12.1995 ter o pritožbi investitorjev D. in M.L. (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) zoper 3. in 4. točko 1. odstavka navedene odločbe, odločila tako, da je ti točki in 2. odstavek odločbe prve stopnje odpravila, zadevo v tem delu vrnila v ponoven postopek, istočasno pa odpravila popravni sklep z dne 13.12.1995. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo "potrdila" točko 1. in 2. odločbe Upravne enote N. z dne 8.12.1995, to je lokacijsko dovoljenje za legalizacijo posegov na stanovanjskem objektu na zemljišču parc. št. 2903 k.o. S. navedenih investitorjev, v tistem delu, ki se nanaša na nadstrešek zgrajen nad vhodom na severozahodni fasadi objekta, ki je bil izveden v obliki trokapne končne strehe na dveh stebrih, in v tistem delu, ki se nanaša na delno razširitev objekta na severozahodni fasadi, ki obsega razširitev objekta v kletnem in visoko pritličnem delu. Ostale točke izreka iste odločbe pa je odpravila in v tem delu vrnila v ponoven postopek. V posledici take odločitve je tožena stranka odpravila tudi popravni sklep. V nadaljevanju svoje obrazložitve sodišče prve stopnje navaja, da gradnje na območju lokacije ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju N. (Uradno glasilo, št. 8/93). Iz karte urejevalnih enot in režimov, ki je sestavni del odloka, izhaja, da se predmetni stanovanjski objekt nahaja v urejevalni enoti SO 4/5.7 - P.. Iz kataloga urejevalnih določil in režimov, ki je sestavni del odloka, je razvidno, da je v navedeni enoti dopustna predelava in povečava obstoječih stanovanjskih objektov in gradnja novih ter gradnja spremljajočih objektov. Pritličja objektov lahko služijo tudi za poslovne prostore. Nato sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da sta investitorja zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložila dokaz o pravici razpolaganja z objektom in zemljiščem na parc. št. 2903 k.o. S. , 12.6.1995 pa vlogo dopolnila z lokacijsko dokumentacijo in soglasjem lastnikov parc. št. 2904 in 2996 k.o. S., da h gradnji nimajo pripomb. Glede legalizacije razširitve stanovanjskega objekta na severozahodni strani v kletnem in visoko pritličnem prostoru (točka 2. odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 8.12.1995), iz upravnih spisov izhaja, da je bila z lokacijskim dovoljenjem z dne 1.8.1989 in gradbenim dovoljenjem z dne 5.1.1990 dovoljena nadzidava stanovanjskega objekta (za mansardno etažo), ki je segala tudi nad del objekta, ki se je šele s citirano odločbo z dne 8.12.1995 legaliziral. V postopkih izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja za navedeno nadzidavo mansardne etaže je bil prvotožnik udeležen kot stranka v postopku in ni imel nobenih pripomb glede odmika nadzidave od parcelne meje 1,75 m. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da se z podzidavo že predhodno dovoljene nadzidave ne poslabšajo bivalni pogoji v objektu tožečih strank na parc. št. 2902 k.o. S.. Izdelana je bila študija osončenja in osvetlitve hiše tožečih strank, iz katere je mogoče zaključiti, da se z dovoljenimi posegi, osončenje in osvetlitev zemljišča oziroma hiše tožnikov ne bo poslabšala, saj je vpliv sence na objekt tožnikov preko celega leta praktično minimalen. Zdravstveni inšpektor je v svojem poprejšnjem soglasju z dne 16.10.1995 zahteval izvedbo fiksne zastelitve kletnega okna v smeri proti tožečim strankam brez možnosti odpiranja, kar je v lokacijskem dovoljenju tudi upoštevano. Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu.

Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega zakona. Trdita, da se je lokacijski postopek vodil glede nadzidave ne pa zaradi razširitve hiše in sta soglasje dala k prvemu in ne k razširitvi. Ugotovitev sodišča o obsegu soglasja je zato zgrešena. Sicer pa tožena stranka z izpodbijano odločbo, v kateri je odločila o legah prizidka v visokem pritličju, obenem pa odredila nov postopek glede odstranitve ali neodstranitve obeh balkonov, nadzidave nad prizidkom in glede odstranitve dela strehe, posega v gradbenotehnično vprašanje in rešitve ter prejudicira rešitev v novem postopku. V dopolnitvi pritožbe se tožnika sklicujeta še na mnenje izvedenke gradbene stroke, ki ga pošiljata.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je - kot izhaja iz izpodbijane sodbe - tožbeni ugovor pritožnikov glede soglasja in manjšega odmika zavrnilo s sklicevanjem na lokacijsko dovoljenje iz leta 1989 in na gradbeno dovoljenje iz leta 1990. Vendar po presoji pritožbenega sodišča oba tožnika v pritožbi utemeljeno opozarjata, da soglasje glede manjšega odmika v enem lokacijskem postopku, avtomatično še ne pomeni tudi takšnega soglasja v drugem lokacijskem postopku, ki se nanaša na druge posege v prostor.

Vprašanje soglasja je pomembno, ker 24. člen citiranega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju N. določa, da znaša najmanjši odmik od parcelne meje 2 m, manjši odmiki pa so poleg sosedovega soglasja vezani še na izpolnitev ostalih pogojev. Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, čeprav bi se moralo, saj gre za legalizacijo, ko je predmet presoje, ali je legalizacija v skladu s PUP, ali ne. Smiselno sta na to okoliščino opozarjala tudi oba tožnika in to v točki 4. svojih tožbenih navedb. Navedeno je pomembno ne samo glede dovoljenih posegov, ampak tudi pri ponovnem obravnavanju posegov, glede katerih je tožena stranka odredila nov postopek.

Sicer pa sta tožnika že v tožbi zatrjevala, da se investitorja nista držala okvirov legalizacije iz leta 1989, sodišče prve stopnje pa tega tožbenega ugovora ni presojalo. V zvezi z navedenim odmikom sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzema podatek o odmiku iz odločbe organa prve stopnje, da ta znaša 1,75 m, odločba tožene stranke, izpodbijana v upravnem sporu, pa temu nasprotno kot odmik navaja 2 m. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v nakazani smeri nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.