Jedro

Zdravljenje zaradi kontroliranja prejemanja zdravil je nujno nadaljevati na oddelku pod posebnim nadzorom, kajti na drugih oddelkih pogojev za táko natančno opazovanje in kontroliranje prejemanja zdravil ni; še manj pa je seveda taka kontrola možna v domačem okolju.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za podaljšanje zadržanja nasprotne udeleženke na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici V, v oddelku pod posebnim nadzorom in zadržanje nasprotne udeleženke na tem oddelku podaljšalo za čas do treh mesecev.

2. Pritožujeta se na zdravljenju zadržana B. (nasprotna udeleženka) in odvetnik, ki jo zastopa po uradni dolžnosti. Nasprotna udeleženka navaja, da je vzgojila štiri otroke in vedno delala po predpisih. Življenje ji je uničil bivši mož in njegove ženske. Meni, da je sposobna samostojno živeti in ne vidi potrebe po omejevanju njene svobode. Izjavlja, da ni nikoli ogrožala okolice, nikoli na kogarkoli položila roke in tudi nima samomorilnih misli, zato ne vidi razloga za zadržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Odvetnik pa navaja, da zadrževanje nasprotne udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom ni več potrebno. Meni, da je enake učinke zdravljenja kot na oddelku pod posebnim nadzorom mogoče doseči tudi z drugimi oblikami pomoči (zdravljenjem v bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo). Povzema ugotovitev izvedenca J. J., da je nasprotna udeleženka urejena, vodljiva, lepo sodeluje, zaradi česar je prišlo do napredka pri zdravljenju duševne motnje in je njeno mišljenje formalno urejeno. Izvedenec je ugotovil, da so njeni monologi manj burni in ni vznemirjena, sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja ni motena, kar pomeni, da je prišlo od napredka. Nasprotna udeleženka je kritična do svojega vedenja in se zaveda potrebe po obvladovanju in zdravljenju ter upoštevanju navodil zdravnikov, zato zakonski pogoji za zadržanje na zaprtem oddelku niso podani. Nasprotna udeleženka je sposobna razumeti bistvo kontinuirane terapije z ustreznimi zdravili. Opozarja na izpoved zdravnice A. C. P., da nasprotna udeleženka pri zdravljenju lepo sodeluje. Lepo je odgovarjala tudi na izvedenčeva vprašanja in sodelovala v postopku. Niti na enem mestu ni izrazila prepričanja, da ji zdravila niso potrebna, temveč izrazila zgolj željo, da se odmerjena količina zdravil zmanjša, ker jo trenutna količina tako moti, da ne more govoriti. Trdi, da so razlogi za hospitalizacijo brez privolitve prenehali, saj nasprotna udeleženka sodeluje in se zaveda pomena upoštevanja navodil lečečih zdravnikov. Ob vrnitvi v domače okolje je zato pričakovati ustrezno nadaljevanje zdravljenja. Opozarja še na ugotovitev izvedenca, da nasprotna udeleženka tudi do sedaj ni bila življenjsko ogrožena, kar pomeni, da tudi v bodoče ne bo. V obeh pritožbah je predlagano, da se izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Že prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve, na oddelku pod posebnim nadzorom, prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazani z 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) (1) predpisani pogoji. Na podlagi citirane zakonske določbe je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno: – če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; – če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; – če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. S sodnim sklepom odrejeno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom se na predlog direktorja psihiatrične bolnišnice podaljša, če je po izteku s sklepom sodišča določenega roka nadaljnje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom nujno potrebno in zgoraj navedeni pogoji obstajajo tudi po izteku s sodnim sklepom določenega roka (1. odstavek 70. čl. ZDZdr).

5. Pogoji za zdravljenje nasprotne udeleženke v oddelku pod posebnim nadzorom so podani, zato sodišče prve stopnje njeno zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom na podlagi predloga tožeče stranke utemeljeno podaljšuje. Iz predloga je razvidno, da je bila tožnica na zdravljenje sprejeta dne 7.8.2013. Z izpovedjo lečeče zdravnice A. C. P., izpovedjo nasprotne udeleženke, pismom njene hčere A., zlasti pa z mnenjem izvedenca dr. J. J. je ugotovljeno, da zdravljenje nasprotne udeleženke še traja, se ne sme prekiniti, treba ga je stalno in dosledno kontrolirati. Zdravljenje je nujno kontinuirano nadaljevati, da se doseže očitna remisija in da se ta remisija stabilizira. Trenutna doza zdravil še ni dokončna in se še vedno dviguje; spremlja se delovanje oz. učinek zdravila. Gre za zelo natančno odmerjanje doze, upoštevajoč odziv nanjo. Po mnenju izvedenca je zdravljenje treba kontinuirano nadaljevati še najmanj tri mesece. Napredek v zdravljenju duševne motnje je sicer ugotovljen, vendar ne v takem obsegu, da zdravljenje pod posebnim nazorom ne bi bilo več potrebno. S pregledom nasprotne udeleženke je izvedenec ugotovil, da njena sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja ni več motena (njeni monologi so manj burni, ni vznemirjena), njena presoja realnosti pa je še vedno motena (vsebina je nedotaknjena). Preveva jo občutek, da zdravil ne rabi. Nasprotna udeleženka s svojo izpovedjo to ugotovitev potrjuje. Kljub zdravljenju do svojega zdravstvenega stanja ni kritična, saj dozo zdravil ocenjuje kot preveliko in motečo za njeno počutje ter jo želi zmanjšati. Z odklanjanjem obstoječe terapije nasprotna udeleženka huje ogroža svoje zdravje, saj bi sprememba načina zdravljenja ali celo opustitev terapije po ugotovitvi izvedenca povzročila takojšnje poslabšanje duševnega zdravja, burnost paranoidnih interpretacij, torej táko funkcioniranje nasprotne udeleženke, kot je bilo pred začetkom zdravljenja. Te ugotovitve potrjujejo pravilnost zaključka, da nasprotna udeleženka zaradi svoje prepričanosti, da zdravljenje v sedanji obliki in obsegu ni potrebno, huje ogroža svoje zdravje. To njeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere je njena presoja realnosti motena.

6. Pritožbeno sodišče s prvostopenjskim soglaša, da je zdravljenje zaradi kontroliranja prejemanja zdravil nujno nadaljevati na oddelku pod posebnim nadzorom, kajti na drugih oddelkih pogojev za táko natančno opazovanje in kontroliranje prejemanja zdravil ni; še manj pa je seveda taka kontrola možna v domačem okolju.

7. Pritožbenim trditvam nasprotne udeleženke in odvetnika, da zaradi zdravljenja nasprotna udeleženka svoje ravnanje že obvladuje, je mogoče pritrditi. Treba pa je opozoriti, da je še vedno obremenjena s problemi, s katerimi je na zdravljenje prišla, kar je izpovedala lečeča zdravnica, izvedenec pa potrdil z ugotovitvijo, da je njena vsebina nedotaknjena. Ni pa mogoče soglašati s pritožbama, da je nasprotna udeleženka sama, brez nadzora, v domačem okolju sposobna zagotoviti kontinuirano terapijo s predpisanimi zdravili. To je nemogoče že zato, ker se doziranje zdravil izvaja ustrezno njihovemu učinkovanju, ugotovljenemu z opazovanjem; pa tudi zato, ker nasprotna udeleženka do potrebnosti zdravljenja ni kritična. Sama je izpovedala, da doziranja, kakor je odrejeno, ne sprejema. Šele z iztekom obdobja, ki ga je izvedenec ocenil za nujno potreben čas zdravljenja pod posebnim nadzorom, bodo rezultati zdravljenja omogočili zdravljenje brez posebnega nadzora. Če bi se to zgodilo pred iztekom treh mesecev, bo nasprotna udeleženka iz oddelka pod posebnim nadzorom odpuščena pred iztekom tega roka; trajanje ukrepa ni fiksno določeno, ampak le omejeno s skrajnim rokom (prvi odstavek 71. čl. ZDZdr).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi druge točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 30. čl. ZDZdr in 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku pritožbi zavrnjeni.

(1) Ur. list RS št. 77/2008