Jedro

Uporaba stališče, da je predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici nedopustna, čeprav v tej državi niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, če gre za primer, ko bi že sama predaja zaradi zdravstvenega stanja osebe pomenila ravnanje, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU, je odvisna od okoliščin posamičnega primera. Samo s sklicevanjem na to stališče pritožnik z ugovorom, da bi predaja Republiki Hrvaški sama po sebi pomenila ravnanja, nezdružljivega s prepovedjo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ob ugotovitvi, da pritožnik ni oseba, ki bi imel hude zdravstvene težave, ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4155/2023/13 (1221-12) z dne 28. 9. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Sodišče je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, naj se ga do pravnomočnosti odločitve ne preda Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Zaradi tega je sodišče štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se ga do pravnomočnosti odločitve ne preda Republiki Hrvaški, glede izpodbijane sodbe pa, naj jo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik po vsebini (smiselno) uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava na način, da - kot sam navaja - ponavlja tožbene navedbe. Med drugim vztraja na stališču, da ne drži, da lahko prosilci domnevo, da države članice spoštujejo temeljne človekove pravice, izpodbijajo le, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v odgovorni državi članici, pri čemer se sklicuje na stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C. K. in ostali proti Sloveniji.

7. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. SEU je v navedeni zadevi C. K. (C-578/16 PPU) res navedlo (tč. 65, 66, 91 do 96) da je predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici nedopustna, čeprav v tej državi niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, če gre za primer, ko bi že sama predaja zaradi zdravstvenega stanja osebe pomenila ravnanje, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU.2 Vendar pa je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo, da je obravnava navedene možnosti odvisna od okoliščin posamičnega primera, in tudi ugotovilo, da v tej zadevi ne gre za (pri)tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave. Temu pritožba niti ne nasprotuje, zato ne more izpodbiti stališča izpodbijane sodbe, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški sama po sebi ne bo pomenila ravnanja, nezdružljivega s prepovedjo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

8. Iz pritožbe je mogoče razbrati tudi nestrinjanje z ugotovitvijo o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti glede obravnavanja prosilcev, vrnjenih Republiki Hrvaški v t. i. dublinskih postopkih. Vendar tudi to nasprotovanje ostaja na povsem splošni ravni, to je brez konkretizacije, zakaj so stališča v izpodbijani sodbi napačna. Ob tem je pomembno, da se je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenih navedb oprlo na stališča Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 216/2023 in I Up 111/2023 in na tej podlagi zavrnilo stališče, da je v okviru presoje morebitnega obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka in pogojev za namestitev prosilcev za azil relevantno ravnanje hrvaške policije z osebami, ki ilegalno vstopijo v Republiko Hrvaško. Pritožba tega ne more izpodbiti s pavšalno navedbo o stališču, očitno povzetem iz nekaterih drugih prvostopenjskih sodb, in sicer da je sodišče prve stopnje že večkrat opozorilo toženko, da se ne more opreti na strogo ločnico med azilnim in policijskim postopkom, kot da se problematični policijski postopki nanašajo samo na tujce, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško in niso izrazili namere za azil. 9. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

10. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna, s čimer je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več niti pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V skladu s to določbo nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.