Jedro

Da tožniku v izvorni državi domnevno grozi ponovna uvedba kazenskega postopka, ne pomeni, da je v izvorni državi preganjan. V primeru zatrjevanja kršitve človekovih pravic v zvezi s kazenskim postopkom je potrebno napraviti oceno možnosti kršitve človekovih pravic v zvezi s kazenskim postopkom v izvorni državi in oceno tveganja za kršitev temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Zazil-UPB-2) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.6.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno, saj je menila, da že iz tožnikovih navedb v njegovi prošnji očitno izhaja, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnik je v prošnji navedel, da je preganjan v Srbiji zato, ker je v letu 2000 kot član organizacije Odpor sodeloval pri napadu na občinsko stavbo v V. Z ostalimi udeleženci tega dogodka je bil obsojen, vendar kasneje pomiloščen. Ogrožen naj bi bil v Srbiji zato, ker je dobil ponovni poziv sodišča na zaslišanje v zvezi z istim dogodkom.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi uvodoma navedlo, da je tožnik v prošnji kot podlago za preganjanje navedel politične razloge, da je član organizacije Odpor, "ki je proti oblasti", v tožbi pa je navedel, da je preganjan zato, ker želi njegova izvorna država uvesti ponovni kazenski postopek, kljub temu, da je bil pomiloščen. Zato je sodišče prve stopnje menilo, da je za rešitev tega upravnega spora pomembno tudi, ali je izpodbijana odločba zakonita z vidika varstva pravic do poštenega sojenja in temeljnih jamstev v kazenskem postopku glede na ZAzil in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Ker je tožnik navajal, da so ga tudi v zaporu med prestajanjem kazni (prestal je 19 mesecev kazni) maltretirali, in da ima za to tudi pisne dokaze, je sodišče prve stopnje glede na dejstvo, da ni predložil vse do odločitve sodišča nikakršnih dokazov, ki bi potrdili njegove navedbe, presodilo, da tožnik z golo navedbo, da je v mesecu aprilu 2006 prejel vabilo na zaslišanje v ponovnem postopku v zvezi z dogodki v V. v letu 2000, za kar je bil že enkrat sojen, in navedbo, da mu s kazenskim postopkom grozi celo župan Občine V., ni izkazal utemeljene podlage za oceno, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen realnemu tveganju hude kršitve temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Ker tudi v tožbi predloga za svoje zaslišanje ni z ničemer utemeljil, niti ni navedel, kaj bi lahko z zaslišanjem pred sodiščem povedal novega, je sodišče v zadevi presodilo brez glavne obravnave. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na ustaljeno upravno-sodno prakso.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi. Meni, da izpodbijana sodba ni pravilna. Tožnik je že v prošnji za azil in ponovno v tožbi navedel, da ni ekonomski emigrant in da je bil prisiljen zapustiti izvorno državo zaradi stalnih težav, povezanih s kazenskim postopkom, v katerem je bil sicer oproščen (prav: pomiloščen). Celo župan mesta V. mu je grozil, da ga bo zaprl, če se vrne v V. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen, 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po svoji pravni vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po določbi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, na katero je oprla svojo odločitev tudi tožena stranka, lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikove navedbe v njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ocenila kot razloge, ki očitno kažejo na to, da v izvorni državi Srbiji ni preganjan. S temi razlogi se tudi pritožbeno sodišče strinja, saj že iz prošnje za priznanje azila očitno izhaja, da tožniku v izvorni državi zaradi domnevno ponovno uvedenega kazenskega postopka, državni organi ali neke organizacije z vednostjo države, niso sistematično kršili človekovih pravic, še manj pa, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Sodišče prve stopnje je zato napravilo še dodaten preizkus tožnikovih navedb o njegovem preganjanju v izvorni državi in o kršitvi človekovih pravic z vidika varstva pravic do poštenega sojenja in temeljnih jamstev v kazenskem postopku glede na ZAzil in MKVČP. Tudi glede teh zatrjevanih kršitev je presodilo, da teh kršitev tožnik ni izkazal, kot tudi ni izkazal utemeljene podlage za oceno, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen tveganju za kršitev temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora sodišče v primeru zatrjevanja kršitve človekovih pravic v zvezi s kazenskim postopkom napraviti oceno možnosti takih kršitev v izvorni državi, strinja pa se tudi s sklepanjem sodišča prve stopnje o tem, da tožniku ne grozi zatrjevano kršenje človekovih pravic v zvezi z domnevno uvedenim kazenskim postopkom.

Pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj ga je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le tedaj in le toliko, kadar je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

Ker ne obstajajo uveljavljani pritožbeni razlogi, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.