Jedro

Tožničin mesečni znesek pokojnine presega znesek, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP, zato tožnica do BPP ni upravičena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice z dne 13. 9. 2013 za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004). Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je v skladu z določili 11., 12. in 13. člena ZBPP za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči treba izkazati finančni pogoj oziroma izpolnjevati finančno-premoženjski kriterij, določen z določilom 2. odstavka 13. člena ZBPP. Ugotovila je, da je tožnico treba šteti v skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP kot samsko osebo, ki nima več družinskih članov in je upokojena. V relevantnem obdobju je njen skupni dohodek znašal 1.684,17 EUR, tako da je njen povprečni mesečni dohodek v tem času znašal 561,39 EUR ter je tako presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 1. odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Uradni list RS, št. 40/2012) in je po zadnji uskladitvi od 1. 8. 2013 znašal 265,22 EUR, dvakratnik torej 530,44 EUR. Glede na to, da je tožnica že z višino lastnega dohodka presegla mejni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka ni opredelila do drugih zakonskih pogojev za dodelitev BPP. Ker pa je s svojimi rednimi pokojninskimi prejemki le nekoliko presegla mejni znesek, je tožena stranka upoštevaje dokazila o slabem zdravstvenem stanju tožnice preizkusila dodatno še izpolnjevanje pogojev za dodelitev izjemne oblike BPP v skladu z 22. členom ZBPP. Pri tem je ugotovila, da tožnica ni predložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so ji zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njene stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, saj je tožnica na poziv tožene stranke predložila le fotokopije plačilnih nalogov o plačilu najemnine, RTV prispevka, raznih stanovanjskih stroškov in plačila Vzajemni zdravstveni zavarovalnici. Zato po oceni tožene stranke tožnica ni upravičena do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči skladno z 22. členom ZBPP, saj se tovrstni odhodki ne odštejejo od ugotovljenih prihodkov tožnice, ker zakon tega ne dopušča. Tožnica se sicer zdravi kot sladkorna bolnica, vendar ni izkazala, da bi imela zaradi svoje bolezni stroške za nakup zdravil ali zdravstvenih pripomočkov ali plačilo specialističnih pregledov, ki jih ne krije zdravstveno zavarovanje. Skladno z določili Zakona o socialno-varstvenih prejemkih se namreč od ugotovljenih dohodkov lahko odštejejo le izplačane preživninske obveznosti na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, medtem ko drugih izjem zakon ne določa. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter pojasnjuje okoliščine v zvezi z zadevo, glede katere je uveljavljala prošnjo za odobritev BPP. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise ter vložila odgovor na tožbo. V njem vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za sprejeto odločitev.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 31. 1. 2014 v odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje svoje življenjske razmere in zdravstveno stanje v obdobju po izgubi zaposlitve.

Tožba ni utemeljena.

Zakonodajalec je z določilom 1. odstavka 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji) opredelil namen zakona, ki ga je zasledoval z uveljavitvijo ZBPP, in sicer je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije, kot je pravilno navedla tožena stranka v svoji obrazložitvi skladno s standardi, ki so glede obsega in vsebine obrazložitve upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Slednji se subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev BPP (2. odstavek 34. člena ZBPP). Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP pa se na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom, kot je prav tako pravilno navedla tudi tožena stranka v svoji obrazložitvi. Na podlagi 1. odstavka 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca, ki je tako kot tožnica v smislu 2. odstavka 23. člena ZBPP samska oseba, ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec, razen če ni s tem zakonom določeno drugače. Do brezplačne pravne pomoči je namreč, kot je pravilno navedla tožena stranka, v skladu s 1. odstavkom 13. člena ZBPP upravičena le oseba, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. V skladu z 2. odstavkom 13. člena ZBPP pa se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve (v nadaljevanju: minimalni dohodek). Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 1. odstavku 152. člena ZUJF in znaša po zadnji uskladitvi od dne 1. 8. 2013 dalje 265,22 EUR, dvakratnik torej 530,44 EUR. Tožnica, ki je po ugotovitvi tožene stranke upokojenka in v skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP samska oseba, je prejela v relevantnem obdobju skupno 1.684,17 EUR. Tako njen povprečni mesečni dohodek v tem obdobju znaša 561,39 EUR in torej presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (265,44 EUR). Tožnica navedenih podatkov v tožbi ne izpodbija. Glede teh podatkov tudi ne navaja česarkoli drugače, niti ne predlaga kakršnihkoli dokazov, ki bi v tem pogledu izkazovali drugačno dejansko stanje. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožničin mesečni znesek pokojnine presega znesek, določen v 2. odstavku 13. člena ZBPP, in zato tožnica do brezplačne pravne pomoči ni upravičena.

Ker tožnica v tožbi ne navaja razlogov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev sodišča, je sodišče tožbo, po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.