Jedro

Ne gre za individualni delovni spor v smislu določb ZDSS-1, če predlagatelj s predlogom zahteva ugotovitev, da je nezakonito neizvrševanje zakona, ker nasprotni udeleženec v zakonsko določenem roku ni sprejel podzakonskega akta. Tak predlog se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja, ker je ugotovilo, da se ne nanaša na kolektivni delovni spor iz 6. člena ZDSS-1 oziroma, da odločanje o zahtevku iz predloga ne spada v sodno pristojnost. Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v kolektivnih delovnih sporih lahko presoja le že sprejete splošne akte delodajalca, napačna. Splošni akt delodajalca, ki bi določal višino subvencije in merila za njeno dodeljevanje za predšolske otroke pripadnikov Slovenske vojske, bi moral biti na osnovi zakona sprejet že do 14. 8. 2009. Ker ni bil sprejet v zakonsko določenem roku, je potrebno šteti, da ta akt na osnovi ZSSloV neposredno obstaja, le da meril za dodeljevanje subvencije in njene višine ne določa, kar pa je v nasprotju z ZSSloV, ki pripadnikom Slovenske vojske pravico do subvencije dodeljuje. Glede na višino škode, ki jo zaradi takšnega nezakonitega stanja utrpijo pripadniki Slovenske vojske vsak mesec po pretečenem roku za sprejetje meril in višine subvencije, je v tem sporu potrebno odločiti kot izhaja iz zahtevka. Sodišče prve stopnje se opira na dejstvo, da nima pristojnosti, da bi delodajalca k sprejetju splošnega akta prisililo in da bi takšna razširitev pristojnosti delovnega sodišča pomenila razširitev pristojnosti iz 6. člena ZDSS-1, še posebej točke c), kar pa je po mnenju pritožbe napačno oziroma gre za napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, saj je sodišče svoje odločitve dolžno utemeljiti z zakoni. V tem sporu sodišču ni potrebno prisiljevati delodajalca k sprejetju splošnega akta, ker mu to nalaga že zakon. Glede na navedeno je sodišče dolžno odločati na osnovi že sprejetih odločitev v zakonodajnem telesu in mu tako ni potrebno delodajalca prisiljevati k sprejetju splošnega akta, ampak k temu, da spoštuje zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, predlagatelj pa drugih v pritožbi ne navaja. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlagateljev predlog, da sodišče razsodi: 1. da je neizvrševanje Zakona o službi v Slovenski vojski oziroma nesprejetje v zakonsko določenem roku z zakonom določene višine in meril za določanje subvencioniranja dela oskrbnine predšolskih otrok pripadnikom Slovenske vojske za varstvo predšolskih otrok v javni varstveni ustanovi oziroma ustanovi, ki ima ustrezno pooblastilo za opravljanje dejavnosti, v neskladju z zakonom oziroma nezakonito; 2. da članom predlagatelja, pripadnikom Slovenske vojske, za obdobje od 15. 8. 2009 do dneva zapadlosti v plačilo, od takrat dalje do izplačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pripada odškodnina v višini dejansko plačanega dela oskrbnine za njihove predšolske otroke. Odškodnina jim pripada vse dokler vlada ne izvrši zakonske obveze in sprejme višino in merila za subvencioniranje dela oskrbnine predšolskih otrok pripadnikom Slovenske vojske; 3. pripadniki Slovenske vojske, člani predlagatelja, predlagatelju v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe v tem sporu predložijo potrdila o upravičenosti do odškodnine in dejansko plačanih delih oskrbnine za svoje otroke v obdobju od 15. 8. 2009 do pravnomočnosti sodbe v tem, sporu, predlagatelj pa v nadaljnjem tridesetdnevnem roku potrdila svojih članov predloži Ministrstvu za obrambo; 4. Ministrstvo za obrambo je dolžno v 30 dneh po izteku roka za predložitev potrdil s strani predlagatelja izdati akte v individualnih postopkih, s katerim bo odločilo o upravičenosti do izplačila odškodnine upravičencem, pripadnikom Slovenske vojske, ki bodo predložili potrdila o upravičenosti do odškodnine in dejanskem plačilu oskrbnine; 5. Ministrstvo za obrambo je dolžno v 30 dneh po izteku roka za izdajo akta v individualnih postopkih, s katerim bo odločeno o upravičenosti do odškodnine izplačati odškodnino upravičencem; 6. pripadniki Slovenske vojske, člani predlagatelja, predlagatelju v roku 120 dni od zadnjega roka za predložitev potrdil predlagatelju posredujejo potrdila o dejanskem plačilu oskrbnine za 90 dni po zadnjem roku za predložitev potrdil predlagatelju, ta pa v nadaljnjem roku 30 dni potrdila svojih članov predloži Ministrstvu za obrambo. Če pripadniki Slovenske vojske še niso predložili potrdila o upravičenosti do odškodnine, storijo to ob prvi predložitvi potrdil o dejansko plačani oskrbnini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta spor ne spada med kolektivne delovne spore, za reševanje katerih je po določbi 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) stvarno pristojno delovno sodišče, glede na to, da sta stranki spora sindikat kot predlagatelj in Republika Slovenija kot nasprotni udeleženec, pa tudi ne gre za individualni delovni spor po 5. členu istega zakona. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj obravnavani spor ni kolektivni delovni spor po točki c) 6. člena ZDSS-1, zato je vztrajanje pritožbe, da gre za tak spor, neutemeljeno. Spor po tej določbi je spor o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. V konkretnem primeru gre za neizvrševanje zakonske norme, ko torej sploh še ni podzakonskega predpisa, ki bi moral biti sprejet na podlagi zakonske določbe. Tako sodišče ne more ugotavljati skladnosti podzakonskega predpisa z zakonsko določbo, če takega predpisa ni. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ob tem, ko je dolžno svoje odločitve opreti na veljavne predpise. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZDSS-1, na podlagi katerih je ugotovilo, da obravnavani spor ni niti kolektivni niti individualni delovni spor in da zadeva sploh ne spada v sodno pristojnost, zato je pravilno uporabilo 1. odstavek 274. člena ZPP in predlog zavrglo.

Ker je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.