Jedro

Ni pravilno stališče pritožbe, da je zavarovalna pogodba prenehala z dnem odjave vozila. Ker to ni bilo sporočeno tožeči stranki, ni prišlo do prenehanja zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in popravni sklep sodišča prve stopnje (obsodilni del sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.7.2012 v delu, v katerem je bilo naloženo toženi stranki plačilo 300,34 EUR glavnice in zamudne obresti kot izhaja iz 1. točke izreka ter priznalo tožeči stranki pravdne stroške v nadaljevanju postopka. Pod II je sklep o izvršbi delno razveljavilo glede zamudnih obresti kot izhaja iz izreka sklepa. V III je naložilo tožeči stranki plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka v delu, s katerim ni uspela. Sodišče napačno sklepa, da je ostala zaveza tožene stranke za plačevanje avtomobilske odgovornosti, kljub temu, da je bilo vozilo odjavljeno iz prometa. Ni pravilno, da mora tožena stranka dokazati, da je prišlo do predčasnega prenehanja zavarovalne pogodbe. Tožena stranka je predlagala, da se jo zasliši v zvezi z dejstvom odjave iz prometa, je pa res, da ni predložila zavarovalnici izjave lokacij vozila ter račun za storitev odjave iz prometa. Zato tudi tega ni zatrjevala. Vseeno pa tožena stranka meni, da tožeča stranka ni upravičena do plačila neke storitve, katere ni opravila. Člen 921 OZ ni pravi predpis, ki bi urejal ta primer. O trajanju zavarovanja govori 946. člen OZ in 952. člen, ko pove, da če se zavarovana stvar uniči v zavarovalni dobi, pogodba preneha in mora zavarovalnica vrniti del premije, sorazmerno preostalemu času. V sodbi II Cp 4810/2010 gre za drugačen primer, ko je bil predmet zavarovanja vrnjen leasingodajalcu in je obstajal še naprej. Zakon ne določa, da bi obstajala notifikacijska dolžnost toženca. Toženčevo nevedenje o formalnih obveznostih, ne more iti njemu v škodo. Menil je, da ko je avto odjavil iz prometa, je stekel postopek za obvestilo zavarovalnici.

Tožeča stranka je vložila pritožbo, vendar v vsebini opozarja na očitno napako v izreku glede pravdnih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom VI P 2955/2011, z dne 25.10.2012 izdalo popravni sklep tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške, kot izvira iz izreka. Proti temu sklepu se je pritožila tožena stranka. Ker se je pritožila proti sodbi, je vložila tudi pritožbo zoper sklep, ki ji nalaga plačilo stroškov. Priglaša stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uvodoma je treba pojasniti, da gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti po določbah 458. člena ZPP. To pomeni, da ni dovoljeno izpodbijati sodbe zaradi drugih razlogov, kot le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Tako je za odločitev v tej zadevi bistveno, česar tudi pritožba ne graja, da tožena stranka ni sporočila tožeči stranki, da je vozilo odjavila iz prometa.

V konkretnem primeru gre za zahtevek plačila neplačanih obrokov premije po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, kar sta pravdni stranki sklenili 29.8.2008. Tožena stranka trdi, da je vozilo odjavila iz prometa. Sodišču ni pojasnila, zakaj je vozilo odjavila iz prometa. V pritožbi meni, da po materialnem pravu ne obstoju notifikacijska dolžnost toženca, da pojasni, da je vozilo odjavljeno iz prometa. Ni pravilno stališče pritožbe, da je zavarovalna pogodba prenehala z dnem odjave vozila. Ker to ni bilo sporočeno tožeči stranki, ni prišlo do prenehanja zavarovalne pogodbe. Tožena stranka tudi v pritožbi ne trdi, da bi bilo vozilo uničeno zaradi dogodka, ki ni bil predviden v polici (952. člen OZ). V Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu, ki je v tem primeru lex specialis, pa je določeno v 22. členu, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati šele, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju. To pogodbo mora lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime in tedaj se prejšnjemu lastniku vrne sorazmerni del neizkoriščene premije, če iz tega zavarovanja ni bila izplačana odškodnina. Odjava vozila po ZVCP ne pomeni avtomatično, da zavarovanje ne teče več, še manj, da bi zavarovalna pogodba prenehala. Zakonodajalec je želel zagotoviti zavarovalno kritje vse do trenutka, dokler vozilo ni uničeno oziroma ko je novi lastnik sklenil novo zavarovalno pogodbo. Poleg tega se tožena stranka ne sklicuje v ugovoru oziroma pripravljalnih vlogah, da bi bilo vozilo uničeno in da bi zato zavarovalna pogodba prenehala. Tudi iz predloženih listin tožene stranke ne izhaja, da bi bilo vozilo uničeno zaradi dogodka, ki ne pomeni zavarovalnega primera.

Nima prav pritožba, ko meni, da tožena stranka ni nudila zavarovalnega kritja. Zavarovalna pogodba je bila veljavna in zavarovalnica je nudila zavarovalno kritje, kot izhaja iz predložene zavarovalne police. Sedaj pa mora svoje obveznosti iz pogodbe izpolniti tudi toženec. Zmotno meni pritožba, da je odločilen 946. člen OZ, ki govori o učinku zavarovalne pogodbe, vezano na čas sklenitve. V konkretnem primeru je zavarovalnica predložila zavarovalno polico in zavarovalna polica je dokazilo o sklenjenem zavarovanju in njegovi vsebini. Tožena stranka pa ni dokazala svojih trditev in sicer, da bi tožeča stranka morala vedeti, da je vozilo odjavljeno iz prometa. Gre za okoliščino na njeni pogodbeni sferi. Po zakonu ne obstaja notifikacijska dolžnost dejstva, da je predmet odjavljen iz prometa. Vendar je odločilno v tem primeru, da je tožeča stranka dolžna nuditi zavarovalno kritje v vseh primerih, razen v tistih, ko zakon določa, da zavarovalna pogodba lahko preneha (924. člen OZ). Ker je okoliščina odjave predmeta nastala na strani tožene stranke, mora toženec, če se želi izogniti plačilu ostalih obrokov premije, to sporočiti tožeči stranki. Gre za okoliščino, ki je nastala na toženi stranki in ni dolžnost zavarovalnice, da spremlja podatke, katere mora zagotoviti tožena stranka. OZ in ZOSP sta glede zavarovalne pogodbe tako sestavljena, da omogočata zavarovancem in tudi oškodovancem neprekinjeno jamstvo zavarovalnice za obveznost vsakokratnega voznika oziroma lastnika avtomobila. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti torej velja, razen ko nastopijo okoliščine, ki jih predvideva zakon ali zavarovalnica o teh okoliščinah izve. Gre tudi za smiselno vračilo premije, ki nastane šele, ko zavarovanec to zahteva ob prenehanju zavarovalne pogodbe. V tem primeru pa si je očitno tožena stranka razlagala to dejstvo tako, da lahko brez obvestila zavarovalnici preneha plačevati obroke zavarovalne premije.

Sodišče je pravilno tudi izdalo popravni sklep o stroških. Zato je tudi pritožba v tem delu neutemeljena. Gre za očitno pomoto, katera je bila odpravljena s popravnim sklepom.

Pritožbi je še treba odgovoriti, da se res citirana sodba Višjega sodišča v Ljubljani ne nanaša na popolnoma enak primer. Vendar je v tej sodbi in tudi v številnih drugih sodbah (VSL III Cp 2984/2010, VSK I Cp 274/2003), ne potrjujejo stališč tožene stranke. Še najbolj je merodajna sodba VSL II Cp 4810/2010, ki med drugim pravi, da ne OZ, ne ZOSP na dejstvo odjave vozila iz prometa ne navezuje pravne posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. Res je, kot meni pritožba, da gre vrnitev vozila le leasingodajalcu (II Cp 4810/2010), vendar je odločilno dejstvo iz te sodbe, da je vozilo odjavljeno iz prometa, pa do prenehanja zavarovalne pogodbe ni prišlo.

Ker je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje in ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, saj sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, je bilo treba pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).