Jedro

Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s posameznimi ravnanji toženke zoper tožnika (očitana dejanja v zvezi s predelanimi ključi in predlagana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dogodka z dne 9. 12. 2016 zgolj tožniku; način obravnavanja tožnikove nesreče pri delu; obravnavanje kršitev zaposlenih v zvezi s parkiranjem na način, da je pisno opozorilo izdano le tožniku; nedokazan očitek tožniku, da je on izvor lažne informacije o sodelavcu in sankcioniranje zgolj tožnika zaradi širjenja te informacije; predlagana premestitev kot poskus odstranitve tožnika iz delovnega okolja; razkritje tožnika kot avtorja e-sporočila s ciljem, da se ga pred sodelavci očrni in izolira; neenaka obravnava v zvezi s sankcioniranjem tožnika zaradi pošiljanja e-pošte med delovnim časom in zaradi nepravilne priglasitve potnih stroškov za službeno potovanje idr.), utemeljujejo zaključek o trpinčenju.

Upoštevajoč tudi ugotovitev o nekaj dneh lažjih bolečinah so bile celotne posledice škodnega dogodka tako blage in kratkotrajne, da predstavljajo le neznatno škodo, ki ni pravno priznana in ne predstavlja pravne podlage za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičuje do zadoščenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: „I/1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2019 dalje do plačila, v roku 15 dni. V presežku, za plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2019 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.917,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 61,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 6.000,00 EUR odškodnine (5.500,00 EUR zaradi trpinčenja in 500,00 EUR zaradi nesreče pri delu) z obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2019 dalje, in mu povrne 613,09 EUR stroškov postopka. Tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR odškodnine je zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita, da je 3-mesečno obdobje prekratko, da bi utemeljevalo ugotovitev o dlje časa trajajočem nedopustnem ravnanju. Ker se je sodišče obenem sklicevalo na Leymanovo teorijo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedi tistih prič, iz katerih izhaja, da je tožnik 9. 12. 2016 utrpel le minimalno poškodbo, da je njegova nepričakovana zapustitev delovnega mesta prekinila načrtovan delovni proces in da zaradi takšne poškodbe delavci običajno ne gredo v bolniški stalež oziroma k zdravniku. Ne drži, da je toženka z neobičajnim postopanjem spravila tožnika v stisko. Preverjanje upravičenosti potrdila o upravičeni zadržanosti tožnika z dela je bilo generalno preventivne narave. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi A. A. o tem, da je tožnik pustil čakati izpitno komisijo in da je bil predlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi podan zaradi ponavljajočih kršitev. Nadalje ni upoštevalo izpovedi B. B., da tožnik ni upošteval opozoril glede parkiranja in je po opozorilu celo odklonil umik avta s parkirišča. Iz izpovedi prič izhaja, da tožnik edini ni upošteval opozoril glede parkiranja. Sodišče ni upoštevalo izpovedi B. B. o tem, da je e-sporočilo, ki ga je tožnik poslal generalnemu direktorju in v njem opisal kršitve sodelavcev, sprožilo med njimi revolt. Prav tako ni upoštevalo izpovedi C. C., da predlagana premestitev tožnika ni bila kazenska, in izpovedi A. A., da je tožnik dal pobudo za razporeditev na drugo delovno mesto. Ne drži, da je bil tožnik kot sindikalni zaupnik žrtev toženkinih povračilnih ukrepov. Pisna opozorila pred odpovedjo, predlog odpovedi ter postopek ugotavljanja upravičenosti bolniškega staleža so legitimna sredstva toženke in so se nanašala na kršitve, ki niso bile povezane s sindikalnim zaupništvom. Odškodnina zaradi trpinčenja je prisojena previsoko, razlogi sodbe v tem delu pa so pomanjkljivi (glede intenzitete duševnih bolečin, morebitnega slabšanja tožnikovega stanja zaradi razmer v domačem okolju, deleža škode, ki je v vzročni zvezi s stresorji iz domačega okolja ipd.). Izpodbija tudi prisojeno odškodnino za nesrečo pri delu, saj ta ne sledi namenu nepremoženjske škode, temveč maščevalni satisfakciji. Tožnik je utrpel neznatno poškodbo, zato pravno priznana škoda ni podana. Sodišče je samovoljno zaključilo, da so posledice vboda v prst trajale tri tedne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, niti tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo pravilno, delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Trpinčenje

6. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da so toženkina ravnanja v obdobju od decembra 2016 do odhoda tožnika v bolniški stalež v marcu 2017 predstavljala trpinčenje. Po pritožbeni navedbi je 3-mesečno obdobje prekratko, da bi utemeljevalo ugotovitev o dlje časa trajajočem nedopustnem ravnanju. Očitek ni utemeljen. V četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Tej zakonski zahtevi je v obravnavani zadevi z ravnanji, izvršenimi v navedenem obdobju, zadoščeno. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da Leymanova teorija veže ponavljajoče se ali sistematično ravnanje na tisto, ki se izvaja vsaj enkrat tedensko v obdobju šestih mesecev. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno obrazložilo, da se vprašanje ponavljajočega se ravnanja presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote.

7. Obsežnih prvostopenjskih razlogov, s katerimi so utemeljena posamezna ravnanja trpinčenja, pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja. Glede tistih navedb, s katerimi pritožba konkretizirano izpodbija dokazno oceno, pa pojasnjuje naslednje.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz izpovedi D. D., E. E., A. A. in nekdanjega direktorja toženke B. B. izhaja, da je tožnik 9. 12. 2016 utrpel le minimalno poškodbo prsta. Ključna je namreč prvostopenjska ugotovitev, da je s tem utrpel poškodbo pri delu. Pritožbeno opozarjanje na izpoved B. B. o tem, da je tožnikova nepričakovana zapustitev delovnega mesta prekinila načrtovan delovni proces, je prav tako neutemeljeno. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožnik delovno mesto zapustil zaradi odhoda k zdravniku, iz uradnega zaznamka D. D., ki ga je v izpovedi potrdil, in iz predloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2016 pa je razvidno, da je pred odhodom k zdravniku s to namero seznanil vodjo izmene. Pritožbeno izpostavljanje izpovedi A. A. in E. E. o tem, da zaradi takšne poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, delavci običajno ne gredo v bolniški stalež oziroma k zdravniku, ne more spremeniti ugotovitve, da je osebni zdravnik tožniku za dan 9. 12. 2016 izdal potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela. Toženka je to potrdilo neuspešno izpodbijala, saj je njeni pravni sredstvi ZZZS zavrnil in potrdil, da je bila začasna zadržanost z dela za ta dan strokovno utemeljena (odločbi ZZZS z dne 12. 1. 2017 in 7. 2. 2017). Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da bi toženka to poškodbo, ki je nedvomno nastala pri delu, morala obravnavati kot nesrečo pri delu, a je tožnika z neobičajnim postopanjem spravila v stisko. Drži, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je postopek ugotavljanja upravičenosti bolniškega staleža sicer legitimen, vendar ni v nasprotju s tem nadaljnja ugotovitev sodišča, da je v okoliščinah tega primera predstavljal obliko pritiska na tožnika in ga spravil v stisko. Ker toženka poškodbe z dne 9. 12. 2016 ni hotela obravnavati kot nesrečo pri delu in izpolniti ER8 obrazca, je moral osebni zdravnik 30. 12. 2016 izdati potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela iz razloga poškodbe izven dela, tožnik pa za 9. 12. 2016 prijaviti dan dopusta, da se mu odsotnost z dela ne bi štela za neopravičeno. Čeprav sta omenjeni odločbi ZZZS z dne 12. 1. 2017 in 7. 2. 2017 potrdili upravičenost odsotnosti z dela zaradi poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri toženki, iz neprerekane prvostopenjske ugotovitve izhaja, da je B. B. izdal obrazec prijave nesreče pri delu izključno zaradi zahteve tedanjega generalnega direktorja C. C. na tožnikove pozive. F. F. je potrdil, da je toženka obrazec prijave nesreče pri delu izdelala šele nekaj mesecev po nesreči (direktor ga je poslal tožniku z dopisom šele 14. 4. 2017 oziroma popravljenega 5. 5. 2017 - B28, 29). Glede na obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je bil upoštevajoč izpoved C. C. postopek preverjanja upravičenosti potrdila o upravičeni zadržanosti tožnika z dela zgolj generalno preventivne narave.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi A. A. o nekorektnem ravnanju tožnika, ki je pustil čakati izpitno komisijo. Dejstva, da je toženka pri oceni tožnikove delovne uspešnosti za leto 2016 upoštevala tudi to, da je zamudil na periodični preizkus znanja, sodišče prve stopnje namreč ni štelo kot trpinčenje. Glede na neprerekano prvostopenjsko ugotovitev, da je generalni direktor zavrnil predlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved A. A. o tem, da je bil ta predlog podan zaradi tožnikovih ponavljajočih kršitev.

10. Pritožba nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da tožnik glede sankcioniranja ni bil v enakem položaju kot sodelavci, ki so tako kot on občasno puščali vozilo na nedovoljenem parkirnem mestu, ter da je bilo pisno opozorilo tožniku pred odpovedjo z dne 2. 2. 2017 zato nesorazmerna sankcija. Vsebina očitka v pisnem opozorilu je bila v tem, da kljub opozorilu vodje oddelka G. ni odstranil svojega vozila z zavodskega parkirišča. Pritožba neutemeljeno očita neupoštevanje izpovedi B. B. o tem, da tožnik ne le da ni upošteval opozoril glede parkiranja, ampak je po opozorilu celo odklonil umik avta z rezerviranega službenega parkirišča. Da slednje ne drži, izhaja iz izpovedi H. H., ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v ugotovitev, da je tožnik spoštoval opozorilo. H. H. je namreč izpovedal, da je tudi tožnik nekajkrat parkiral na nedovoljenem mestu pred zavodom, na kar ga je opozoril tako kot ostale delavce, ki so tako parkirali, tožnik pa je na opozorilo odreagiral tako, da je avto „preparkiral“. Sodišče prve stopnje je utemeljeno dalo večjo težo izpovedi H. H., saj je bil on vodja oddelka G. (in tožnikov neposredno nadrejeni), ki ga izpostavlja pisno opozorilo. Prav tako zmotna je pritožbena navedba, da iz izpovedi prič (zlasti A. A. in E. E.) izhaja, da tožnik edini ni upošteval opozoril glede parkiranja. Nasprotno izhaja iz izpovedi tožnika, H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in drugih. Tožnikove trditve, da je bil za to s pisnim opozorilom kaznovan le on, dokazni postopek ni uspel ovreči. 11. V zvezi z e-sporočilom, ki ga je tožnik poslal generalnemu direktorju in v njem opisal kršitve sodelavcev, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje izpovedi B. B. o tem, da je e-sporočilo sprožilo revolt, saj so zaposleni zahtevali od tožnika opravičilo, od direktorja pa, naj nanj odgovori. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v pritožbi izpostavljena izpoved nanaša zgolj na reakcijo zaposlenih, medtem ko sta za presojo trpinčenja v zvezi s tem e-sporočilom bistveni prvostopenjski ugotovitvi, ki pa ju pritožba ne prereka, in sicer, da je tožnik želel z njim opozoriti na neenako obravnavo, ter da je bil toženkin cilj razkritja avtorja e-sporočila usmerjen k očrnitvi tožnika pred zaposlenimi in njegovi izolaciji.

12. Po oceni prvostopenjskega sodišča je bila predlagana premestitev v drug zavod dejansko poskus odstranitve tožnika kot vodstvu nezaželene osebe iz delovnega okolja. Pritožba neutemeljeno očita neupoštevanje izpovedi C. C., da predlagana premestitev ni bila kazenska. Ta izpoved namreč ne more vplivati na drugačen dokazni zaključek, saj iz njegove izpovedi obenem izhaja, da je bil namen predlagane premestitve ta, da se tožnika umakne iz toženkinega okolja. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje izpovedi A. A. o tem, da je tožnik dal pobudo za razporeditev na drugo delovno mesto. Kot je namreč pojasnila, se je tožnikova pobuda nanašala na napredovanje pri toženki, ne pa na delo drugje, kar je bilo predmet predlagane premestitve.

13. Pritožbeno sodišče soglaša, da dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s posameznimi ravnanji toženke zoper tožnika (očitana dejanja v zvezi s predelanimi ključi in predlagana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dogodka z dne 9. 12. 2016 zgolj tožniku; način obravnavanja tožnikove nesreče pri delu; obravnavanje kršitev zaposlenih v zvezi s parkiranjem na način, da je pisno opozorilo izdano le tožniku; nedokazan očitek tožniku, da je on izvor lažne informacije o sodelavcu in sankcioniranje zgolj tožnika zaradi širjenja te informacije; predlagana premestitev kot poskus odstranitve tožnika iz delovnega okolja; razkritje tožnika kot avtorja e-sporočila s ciljem, da se ga pred sodelavci očrni in izolira; neenaka obravnava v zvezi s sankcioniranjem tožnika zaradi pošiljanja e-pošte med delovnim časom in zaradi nepravilne priglasitve potnih stroškov za službeno potovanje idr.) in ki jih pritožbeno sodišče, kot že navedeno, po nepotrebnem ne ponavlja, niti jih vseh pritožba ni konkretizirano prerekala, utemeljujejo zaključek o trpinčenju.

14. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je bil tožnik kot sindikalni zaupnik žrtev toženkinih povračilnih ukrepov ob opozarjanju na nepravilnosti pri njenem poslovanju. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče pri tej presoji dalo preveliko težo izpovedim M. M., J. J., N. N. in I. I., ki so bili sami v postopkih zaradi kršitev ali močno vpeti v sindikalni boj in so zato tožnika vzpodbujali k ravnanju v nasprotju z delovnopravnimi dolžnostmi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna označitev prič predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo v večji meri upoštevati izpovedi B. B. (da ni bilo osebnih okoliščin v postopkih proti tožniku; da se je zavzel zanj glede nepravilnosti med dolgotrajnim bolniškim staležem), C. C. (da so bila opozorila tožniku pred odpovedjo utemeljena; da je bil zaradi družinske situacije obravnavan kvečjemu mileje), A. A. (da je bil tožnik nezadovoljen z vodstvom in ne obratno; o izkazanem razumevanju do njegove družinske situacije; da je bil uporniški in ni hotel slediti navodilom delodajalca) in E. E. (da so mu šli na roko zaradi družinske situacije; da direktor do njega ni bil žaljiv; da ga je priča opozorila, naj bo pri sindikalnem udejstvovanju pozoren, da morda ne dela v škodo sodelavcev, ki pravilnemu izvajanju izmenskega dela niso bili naklonjeni). Z vsebino teh, splošnih izpovedi pritožba neuspešno dokazuje, da toženki očitana konkretna ravnanja niso bila uperjena zoper tožnika v vlogi sindikalnega zaupnika. Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo izpovedim preostalih tožnikovih sodelavcev o tem, da je bil zaradi opozarjanja na napake pri izvajanju varovanja deležen povračilnih ukrepov v obliki opozoril pred odpovedjo za kršitve, za katere ostali zaposleni niso bili sankcionirani, je to svojo presojo ob obravnavi posameznih kršitev tudi ustrezno utemeljilo. Pritožbeno poudarjanje, da so pisna opozorila pred odpovedjo, predlog odpovedi ter postopek ugotavljanja upravičenosti bolniškega staleža legitimna sredstva delodajalca in da so se nanašala na kršitve, ki niso bile povezane s sindikalnim zaupništvom, ni odločilnega pomena, saj je bistveno, da je bil tožnik zaradi te svoje funkcije obravnavan drugače kot drugi kršitelji.

15. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi o višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za pretrpljene duševne bolečine zaradi trpinčenja, pomanjkljivi in da si nasprotujejo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je odločitev o višini tožbenega zahtevka utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, med katerimi ni nasprotja, zato je bil preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč.

16. V okviru povzemanja mnenja sodnega izvedenca psihiatra je prvostopenjsko sodišče resda zapisalo, da so se pri tožniku stresna stanja pričela pojavljati v letu 2015 pa do leta 2017, vendar pa je ta ugotovitev neodvisna od tega, da so za odmero odškodnine v tem sporu pravnorelevantni stresorji tisti, ki so izvirali iz delovnega okolja in ki so utemeljevali zaključek o trpinčenju. Da bi sodišče prve stopnje v odmero odškodnine zajelo tudi druge stresorje, iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe ne izhaja. Upoštevalo je tožnikovo izpoved, da se je zaradi toženkinega ravnanja počutil slabo, bil nespečen, nervozen, nezaupljiv, težko mu je bilo iti v službo ipd.

17. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik od 7. 3. 2017 do konca leta 2017 prilagoditveno motnjo, ki se je pojavila kot posledica dolgotrajne izpostavitve stresorjem, vezanih na domače in delovno okolje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o intenziteti duševnih bolečin v tem obdobju. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da se je tožnikova duševna stiska po intenzivnosti sprva spreminjala glede na izpostavljenost stresorjem, od nastanka motnje pa je bila prisotna kontinuirano. Po presoji pritožbenega sodišča je intenziteta duševnih stisk tožnika v obdobju trajanja motnje ustrezno opredeljena s prvostopenjskimi ugotovitvami, da se je motnja odražala v depresivnem razpoloženju, tesnobi, zaskrbljenosti, občutku nesposobnosti izvajanja vsakdanjih opravil, ni pa pomembneje krnila tožnikove sposobnosti dojemanja toženkinega ravnanja in njegovih reakcij nanj. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da sodba nima razlogov o tem, ali se je v obravnavanem obdobju tožnikovo stanje morda slabšalo zaradi razmer v domačem okolju, glede na to, da od marca 2017 delovnemu okolju ni bil več izpostavljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenec takšne ugotovitve o slabšanju stanja ni podal, toženka (niti tožnik) pa v postopku na prvi stopnji ni predlagala njegovega zaslišanja, zato šele v pritožbi ne more uspešno uveljavljati izpostavljene okoliščine.

18. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo upoštevati, da tožnik v dve leti trajajočem bolniškem staležu, ki ga je nastopil 17. 3. 2017, ni bil iz razlogov, ki jih očita v tej tožbi toženki, temveč zaradi hude bolezni žene in varstva dojenčka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje namreč tega bolniškega staleža ni štelo v obseg ugotovljene škode, za katero odgovarja toženka.

19. Pravilna je pritožbena navedba, da je bila tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena v previsokem znesku. Poleg ugotovljenega obsega škode, ki ga je v predhodni obrazložitvi v bistvenem povzelo tudi pritožbeno sodišče, je treba pri odmeri pravične odškodnine ustrezno upoštevati izvedenčevo ugotovitev, da je prilagoditvena motnja nastala zaradi stresorjev, vezanih tako na delovno kot domače okolje, pri čemer na vsakega od teh dveh vrst stresorjev odpade okvirno enak delež. Prav tako je obrazložil, da bi bilo v obdobju prisotnosti motnje pričakovati, da bi bila tožnikova sposobnost spoprijemanja s stresorji okrnjena na področju, na katerem so ti vplivali na pojav motnje, a je poudaril, da je bil tožnik, kar se tiče stresorjev iz delovnega okolja, iz tega umaknjen že od nastanka prilagoditvene motnje dalje. Za utrpelo škodo, ki je v vzročni zvezi s toženkinimi protipravnimi ravnanji oziroma ustrezna deležu stresorja, ki odpade nanjo, pripada po presoji pritožbenega sodišča tožniku pravična odškodnina v višini 2.000,00 EUR.

20. Višini odškodnine, prisojene na prvi stopnji (5.500,00 EUR), je pritožba oporekala tudi s sklicevanjem na podobne primere v sodni praksi. Tako je utemeljena pritožbena navedba, da je bila temu znesku primerljiva odškodnina prisojena npr. v novejših zadevah Pdp 110/2022 in Pdp 457/2020 (v prvi zadevi 4.000,00 EUR, v drugi 6.000,00 EUR) za trpinčenje, ki se je izvajalo več kot leto dni, kar je bistveno dlje kot v tem sporu. Poleg tega je bilo v citiranih judikatih kot škoda ugotovljeno tudi uživanje antidepresivov, pomirjeval, daljša potreba po pomoči psihologa in psihiatra, časovno daljše trajanje škode …, torej okoliščine, ki v tem sporu niso bile ugotovljene kot posledica ravnanj iz sfere toženke. Pravičnost odškodnine v višini 2.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje npr. primerjava z judikatom Pdp 362/2020, v katerem je bila oškodovanki za trpinčenje sicer priznana odškodnina v znesku 3.000,00 EUR, a je bil tudi obseg škode večji (tesnoba, ni mogla zbrati misli, brez volje, strah glede prihodnosti, glavoboli, počutila se je slabo, odrinjeno, osramočeno, dvakrat je obiskala zdravnika, mesec dni bolniškega staleža in podobno).

Nesreča pri delu

21. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila predelava ključev, s katerimi se je tožnik pri delu poškodoval, nedovoljena in v nasprotju s predpisi o varnosti delovnih sredstev, zaradi česar je toženka za škodni dogodek krivdno odgovorna (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Glede škode je ugotovilo naslednja dejstva: tožnik se je s ključem zbodel v prst; zdravnik je poškodbo diagnosticiral kot rano na prstu brez poškodbe nohta, jo oskrbel in tožnika glede na izraženo željo napotil na testiranje zaradi možnosti okužbe; bolniški stalež je trajal en dan; preveza na prstu je tožnika nekoliko ovirala pri domačih in službenih opravilih. Za tri tedne trajajočo lažjo oviranost pri uporabi desnice in nekaj dni lažjih bolečin je po prostem preudarku tožniku prisodilo 500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

22. Kriteriji za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določeni v 179. členu OZ: sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da v zvezi s škodo ugotovljene okoliščine niso takšne, da bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi. Zdravnik je pri tožniku ugotovil le minimalno rano. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo 3-tedensko lažjo oviranost pri uporabi desnice, vendar težo te ugotovitve zmanjšuje dejstvo, da je bil tožniku bolniški stalež priznan le za dan, ko je utrpel poškodbo (kot je izpovedal, je naslednji dan že delal). Tudi sicer je v izpovedi kot opravilo, pri katerem je bil oviran, konkretno izpostavil le uporabo stranišča, v preostalem pa se je na oviranost skliceval le na splošno. Upoštevajoč tudi ugotovitev o nekaj dneh lažjih bolečin so bile po presoji pritožbenega sodišča celotne posledice škodnega dogodka tako blage in kratkotrajne, da predstavljajo le neznatno škodo, ki ni pravno priznana in ne predstavlja pravne podlage za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičuje do zadoščenja.1 Navedeno materialnopravno utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 500,00 EUR z obrestmi od 7. 12. 2019 dalje do plačila.

23. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in I/1. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 4.000,00 EUR z obrestmi od 7. 12. 2019 dalje zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V delu, ki se nanaša na plačilo 2.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški

24. Zaradi delno spremenjenega izpodbijanega dela sodbe je bilo treba o stroških prvostopenjskega postopka ponovno odločiti glede na uspeh strank (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikov uspeh znaša 17 %, toženkin pa 83 %. Upoštevajoč v prvostopenjski sodbi priznane stroške postopka je tožnik upravičen do povračila 756,00 EUR, toženka pa do povračila 2.673,26 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov ji je tožnik dolžan povrniti 1.917,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

25. Pritožbeni uspeh toženke znaša 67 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti tolikšen delež stroškov pritožbenega postopka. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta v pritožbi (6.000,00 EUR) toženki pripada 375 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) in materialni stroški v višini 7,5 točk (11. člen OT), skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR) znaša 229,5 EUR. Glede na 67 % uspeh je upravičena do povračila 153,76 EUR. Toženec je za odgovor na pritožbo upravičen do 375 točk (tar. št. 16/4 OT) in materialnih stroškov v višini 7,5 točk, pripada pa mu tudi 22 % DDV v znesku 50,49 EUR. Znesek vseh priznanih stroškov znaša 280,00 EUR, glede na 33 % uspeh pa je upravičen do povračila 92,40 EUR. Stroškov za posvet s stranko in pregled listin mu pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so ti zajeti v že priznanih stroških. Po medsebojnem pobotu stroškov je tožnik dolžan toženki povrniti 61,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

1 Prim. VSM I Cp 785/2019, VSL II Cp 2566/2016.