Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku očitano dejanje ne pomeni kršitve delovne dolžnosti, je pravni zaključek, kot je pravni zaključek druge stopnje, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za nedopustno ravnanje. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe pravnih predpisov, ni podana sprememba dejanskega stanja v smislu 1. točke 373. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo opr. št. S ugodilo zahtevku tožnika in razveljavilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke z dne 20.1.1993 in 25.2.1993 o izreku disciplinskega ukrepa in D.Š.

oprostilo odgovornosti za očitane kršitve delovnih obveznosti po 19. točki drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe (zavrnitev izvrševanja delovnih nalog ali drugačna povzročitev zastoja ali poslovanja podjetja); 16. točki drugega odstavka 29. člena (zavajanje v zmoto pristojnih organov podjetja, kar ima za posledico sprejetje neutemeljenih oziroma škodljivih sklepov) ter 12. točke prvega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (motenje enega ali več delavcev v delovnem procesu, ki izrazito otežuje izpolnjevanje delovnih obveznosti). V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in priznalo tožniku za čas odsotnosti z dela vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke ugotovilo, da je podana tožnikova odgovornost za storitev hujše kršitve delovne obveznosti iz 19. točke drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Za ostala tožnikova ravnanja pa je enako kot prvostopno sodišče ugotovilo, da nimajo znakov očitanih kršitev po 16. točki drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe in 12. točki prvega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Zato je spremenilo prvostopno odločbo tako, da je vzdržalo v veljavi odločitev disciplinskih organov tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev pa je pogojno odložilo za dobo enega leta. Podlago za omilitev izrečenega ukrepa je našlo v obstoju olajševalnih okoliščin na strani tožnika.

Proti tej pravnomočni odločbi sta v zanju neugodnem delu vložili pravočasno revizijo obe stranki.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, ki sta jo storili obe nižji sodišči (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V reviziji opozarja, da je že v pritožbi zoper prvostopno odločbo uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, saj so bili razlogi sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni predlagal sprejema neutemeljenih in za podjetje škodljivih ter nezakonitih sklepov, v nasprotju z vsebino listin. Zato je zaključek obeh sodišč, ki sta tožnika oprostili odgovornosti za očitano kršitev po 16. točki drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe oziroma 12. točki prvega odstavka 58. člena ZTPDR, zmoten. Obe sodišči sta, po mnenju revidenta, tudi prezrli, da je imel tožnik z raznašanjem inkriminiranih trditev - kar je predmet disciplinske kršitve iz I./3 izreka disciplinskega sklepa - namen doseči vznemirjanje delavcev. Zato tožnikovo nedopustno ravnanje ne pomeni le kritike oziroma izražanja mnenja do ukrepov vodstva, kot sta zmotno ocenili nižji sodišči. Zmotno je ravnalo drugostopno sodišče tudi s tem, da je odložilo izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa, saj je s tem prekoračilo svoja pooblastila. Ker je sodišče druge stopnje z izpodbijano odločbo prekršilo svojo pristojnost in kršilo materialne predpise, revizija tožene stranke predlaga, da se ji ugodi in drugostopno odločbo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tako spremeni, da tožniku izreče nepogojni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Tožeča stranka smiselno uveljavlja v svoji reviziji revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije očita drugostopnemu sodišču kršitev določbe 69. člena statuta tožene stranke, s katero je izključena odgovornost člana sindikata za njegovo organizirano delo, izražanje mnenj, predlogov, pobud in zahtev. Ker sodišče druge stopnje omenjene določbe ni uporabilo, je neutemeljeno spoznalo tožnika za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti, s tem pa samo storilo kršitev iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Nadalje navaja, da se odločitev drugostopnega sodišča v odločilnih razlogih ne da preizkusiti, čeprav je drugače - kot sodišče prve stopnje - ocenilo izvedene dokaze.

Pritožbeno sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče M. T., da motnje delovnega procesa zaradi tožniku očitanega ravnanja niso nastale, pač pa je svoj zmoten zaključek o obstoju motenj oprlo na izpovedbo priče H. R. Sodišče druge stopnje bi, po mnenju revidenta, moralo upoštevati izpovedbo delavcev na čistilni napravi, ki sta zaradi njene predčasne izključitve spornega dne opravila več čiščenja naslednjega dne. Sicer pa čistilna naprava niti nima obratovalnega dovoljenja in v letu 1992 sploh ni služila svojemu namenu. Revizija ponovno poudarja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik sklical zbor delavcev samoiniciativno ali na podlagi odločitve strokovnega kolegija. Tudi v primeru, če bi mu bilo dokazano, da je bil zbor sklican na tožnikovo pobudo, bi njegov sklic in potek morali preprečiti vodilni in nadrejeni delavci tožene stranke. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje, je potrditvah revidenta kršilo določbe ZPP. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se odločba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Reviziji sta bili v skladu z določbo 390. člena ZPP (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in obema nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili. V svojih odgovorih predlagata, da se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja.

Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče na podlagi določbe 386. člena ZPP preizkuša le, ali ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizija tožene stranke očita sodišču prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Po določbi druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP je to kršitev možno uveljavljati le, če je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če naj bi bila kršitev storjena v postopku, ki je tekel pred prvostopnim sodiščem, pa le v primeru, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Ker je tožena stranka isto procesno kršitev uveljavljala tudi v pritožbi proti odločbi sodišča prve stopnje, revizijskega sodišča omenjena prepoved iz druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP ne zavezuje, da je ne bi ponovno preizkušalo.

Po prvem odstavku 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka. Zakonita je sodba takrat, kadar so določbe materialnega prava pravilno uporabljene, pravilna pa, kadar so odločilna dejstva pravilno ugotovljena. Pravilna sodba predpostavlja pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

V reviziji tožene stranke očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi svoje odločitve za ugotovitev odločilnih dejstev, ki so narekovala presojo o oprostitvi tožnika disciplinske odgovornosti za očitane hujše kršitve delovne obveznosti po 16. točki drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe in 12. točki prvega odstavka 58. člena ZTPDR, sklicevalo na vsebino izpovedb v sodnem postopku zaslišanih prič, zlasti L. Z., pri čemer je navedlo in presodilo tudi druge dokaze, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku. Ker je sodišče prve stopnje odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vseh dokazov skupaj - ne samo iz predhodnega postopka - in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), niso bila kršena pravila postopka.

Tudi očitana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Izpodbijana odločba druge stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih. V njeni obrazložitvi ni nasprotja med tem, kar se v odločbi navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sicer pa uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po mnenju revizijskega sodišča v bistvu pomeni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po tretjem odstavku 385. člena pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Tožena stranka - pa tudi tožeča stranka - v pretežnem delu revizije polemizira z dokazno presojo pravno odločilnih dejstev prvostopnega in drugostopnega sodišča. Pravilnosti dokazne ocene pa revizijsko sodišče zaradi navedene prepovedi ne sme presojati, pa čeprav jo tožena stranka formalno uveljavlja kot kršitev postopka. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje in so zato neupoštevne navedbe revizije, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitanih disciplinskih kršitev iz 16. točke drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe oziroma 12. točke prvega odstavka 58. člena ZTPDR. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz določila tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati.

Revizija tožene stranke pa tudi v delu, s katerim vsebinsko graja pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Tožena stranka si zmotno razlaga pomen tožnikovega pogovora z delavci glede ukrepov za zagotavljanje delovne discipline. Pripisuje mu namen vznemirjanja delavcev, čeprav sta obe sodišči ugotovili, da je inkriminirana tožnikova trditev glede ukrepov vodstva pomenila le kritiko oziroma izražanje mnenja. Ali je imel tožnik, ko je izrazil ob uvedbi dovolilnic svoj občutek, da so sedaj "kot v zaporu oziroma taborišču" namen vznemirjati delavce (kar je eden izmed pogojev za ugotovitev disciplinske odgovornosti), pa je dejansko vprašanje. Če pa gre za dejansko ugotovitev v odločbi prve stopnje, ki jo je preizkušalo in upoštevalo kot podlago svoje odločitve tudi sodišče druge stopnje, jo mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoje, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno.

Pravilna je pravna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik tudi v primeru, če bi mu bilo očitano dejanje dokazano, za njeno storitev ne bi bil disciplinsko odgovoren, saj takšne kršitve tožena stranka nima določene v podjetniški kolektivni pogodbi. Zato bi bilo s sankcioniranjem tožniku očitanega zavajanja in vznemirjanja delavcev z raznašanjem neresničnih trditev kršeno eno izmed temeljnih načel disciplinskega postopka, to je načelo legalitete. Tudi po presoji revizijskega sodišča morajo biti kršitve s pravno normo določene vnaprej. Pri tem pa revizijsko sodišče poudarja, da so vse oblike javnega kritičnega izražanja in javnega nastopanja zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije kot ene izmed temeljnih človekovih pravic in svoboščin (39. člen).

Tudi očitek revizije, da se sodišči nista opredelili do zatrjevanja tožene stranke, da so sklepi, ki naj bi jih tožnik na zboru delavcev predlagal v sprejem, nezakoniti in škodljivi za podjetje, ne drži. Obe nižji sodišči sta ob ugotovitvi, da je tožnik na zboru delavcev le prebral sklepe kolegija, presodili, da presoja narave in zakonitosti teh zaključkov ni pravno pomembna. Odločilna bi bila le v primeru, če bi bil tožnik njihov predlagatelj, kar pa po dokaznih zaključkih obeh sodišč ni bil. Tožeča stranka pa v svoji reviziji očita sodišču druge stopnje, da je kršilo določbe pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ker se pri svoji odločitvi ni oprlo na določbe 69. člena statuta tožene stranke. Iz vsebine te revizijske trditve je sklepati, da revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, ki je podana v primeru, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Revident ne navaja, katere postopkovne določbe sodišče druge stopnje pri svoji presoji ni uporabilo, sklicuje se le na nepravilno uporabo določbe materialnega predpisa. To pa pomeni, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Po določbi 69. člena statuta tožene stranke člani sindikata v podjetju ne morejo biti klicani na odgovornost in tudi ne postavljeni v manj ugoden položaj zaradi organiziranja in vodenja dela sindikata, sodelovanja na sejah organov podjetja, izražanja mnenj, predlogov, pobud in zahtev sindikata v času njihovega mandata in po njegovem poteku. S tem statutarnim določilom so zaščiteni sindikalni aktivisti, ki delujejo v podjetju in ki so jih izvolili na te funkcije člani sindikata. Določba 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), s katero so natančneje določene oblike zaščite sindikalnega predstavnika, uporablja pojem "sindikalni poverjenik" kot generični pojem. Proti sindikalnemu poverjeniku po tej zakonski določbi ni mogoče zaradi sindikalne dejavnosti začeti nobenega postopka ali sprejeti kakršnekoli odločitve, ki bi pomenila poseg v njegove pravice oziroma njihovo zmanjšanje, brez predhodnega soglasja sindikata. Ta določba pomeni, da uživa sindikalni poverjenik pri opravljanju svoje dejavnosti imuniteto in da brez odvzema imunitete noben postopek zoper njega ni mogoč. S tem zakonskim določilom je uresničena konkretizacija konvencije MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju iz leta 1971, ki jo je Jugoslavija ratificirala leta 1982 (Ur. list SFRJ - mednarodne pogodbe št. 14/82, v Republiki Sloveniji velja na podlagi akta o notifikaciji nasledstva, Ur. list RS, mednarodne pogodbe, št. 15/92), s katero je določeno, da morajo biti sindikalni predstavniki učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, da morajo imeti ustrezne olajšave, da bi lahko hitro in učinkovito opravljali svoje funkcije in da te olajšave ne zmanjšujejo učinkovitost poslovanja.

Z zakonom in statutom predpisana zaščita sindikalnega poverjenika je objektivno omejena le na njegovo sindikalno dejavnost, ne pa na vse ostale obveznosti, izhajajoče iz delovnega razmerja. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel svojstva sindikalnega predstavnika, je pravilen zaključek drugostopnega sodišča, da zanj pooblastilna norma iz določbe drugega odstavka 23. člena statuta ni imela pravne veljavnosti. Zato tudi sklicevanje revidenta, da je očitano kršitev delovne obveznosti iz 19. točke drugega odstavka 29. člena statuta presojati v zvezi z njegovo sindikalno dejavnostjo na podlagi določb iz drugega odstavka 23. člena oziroma 69. člena statuta, tudi po mnenju revizijskega sodišča ni utemeljeno.

Iz vsebine revizije tožeče stranke je nadalje sklepati, da revident očita sodišču druge stopnje tudi, da je v nasprotju z določilom 373. člena ZPP spremenilo odločitev prvostopnega sodišča. Ta revizijski očitek ne drži. Vprašanje, ali je neko dejanje, storitev ali opustitev, s katero se krši predpisana ali dogovorjena norma, mogoče šteti kot pravno nedopustno ali ne, je delno pravno, delno pa dejansko vprašanje.

Dejstvo, da je tožnik dne 21.10.1992 sklical zbor delavcev mimo določb 23. člena statuta tožene stranke in kljub izrecni prepovedi direktorja za tak sklic v njegovi odsotnosti, je sodišče druge stopnje drugače ovrednotilo kot sodišče prve stopnje. Prav tako je tudi pred sodiščem prve stopnje ugotovljeni okoliščini, da je bila zaradi zbora delavcev predčasno izključena čistilna naprava in da je ostalo vzrejališče nedokončano, sodišče druge stopnje ocenilo za motenje delovnega procesa. To je na podlagi 3. in 4. točke 373. člena ZPP smelo storiti. Zato je tudi pravilen njegov zaključek, da pomeni opisano dejanje tožnika hujšo kršitev delovne obveznosti, kot jo opredeljuje 19. točka prvega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe in za katero se glede na obstoj objektivnih in subjektivnih pogojev izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku očitano dejanje ne pomeni kršitve delovne dolžnosti, je pravni zaključek, kot je pravni zaključek druge stopnje, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za nedopustno ravnanje. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe pravnih predpisov, ni podana sprememba dejanskega stanja v smislu 1. točke 373. člena ZPP. V tožnikovi reviziji uveljavljena bistvena kršitev procesnega prava iz tega razloga torej ni utemeljena.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, kot ga uveljavlja tožnik v svoji reviziji, ni podan. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Po določilu 89. člena Zakona o delovnih razmerjih se disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja med drugim ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako bistveno oteženo poslovanje organizacij oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Pojem hujša posledica praviloma pomeni, da je iz osnovne kršitve nastala istovrstna posledica v večjem obsegu ali v hujši obliki, ali pa je nastala kakšna druga posledica, ki se po naravi stvari lahko pričakuje.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da so nastale motnje v delovnem procesu, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa tožniku. Ob dokazani disciplinski kršitvi tožnika po določbi 19. točke drugega odstavka 29. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke in obstoja njegove odgovornosti za storitev le-te, je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožniku zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ob ugotovitvi obstoja olajševalnih okoliščin pa je njegovo izvršitev na podlagi določila 90. člena ZDR odložilo za dobo enega leta.

Iz navedenih razlogov revizijama ni bilo mogoče ugoditi, zato ju je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).