Jedro

Nestrinjanje z ugotovitvami in dokaznimi zaključki nižjih sodišč glede pravno relevantnih dejstev pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega R.Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ter mu izreklo 15 dnevnih zneskov, to je 31.500,00 SIT denarne kazni, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino 35.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega R.Č.

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 40.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 17.07.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (razlog po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi zapisniki. Iz obrazložitve zahteve, ko izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe, pa izhaja, da pravzaprav uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjskemu sodišču namreč očita, da je nerazumljivo upoštevalo le izpovedbi prič S.S. in J.B. in da je slednji verjelo, čeprav je nihče ni videl v diskoteki in kljub temu, da je v dobrih odnosih z oškodovancem. Ni pa verjelo obsojencu, čeprav iz njegove izpovedbe in izpovedb prič, ki so v sorodu z oškodovancem, izhaja, da obsojenec dejanja ni storil. Vsebinsko enak očitek predstavlja tudi navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je višje sodišče prvič sodbo razveljavilo, v drugem sojenju pa jo je potrdilo, po oceni vložnika zahteve ob povsem enakem dejanskem stanju, razen v tem, da si je oškodovanec izmislil, da je v slabih odnosih s pričo B.R. Vrhovno sodišče omenjenih navedb zagovornika ni moglo upoštevati, ker nestrinjanje z ugotovitvami nižjih sodišč glede pravno relevantnih dejstev in z dokaznimi zaključki pomeni izpodbijanje dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče ocenjuje, da tudi ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zaradi česar tudi ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker ni bilo mogoče upoštevati ali pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 70.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP.