Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vprašanje, ki je postavljeno zgolj na splošni ravni in zahteva le splošne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Brez predloženih dokazov za opisane hude posledice presoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve za revidenta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 20. 5. 2008. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1 – nelegalna gradnja) med drugim odločil, da mora revidentka (kot investitorka) takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo nadstreška nad gostinskim vrtom tlorisnih izmer 12 m x 4,75 m na zemljišču parc. št. 10, 11 in 12, vse k. o. ... (1. točka izreka); da mora v roku enega meseca po prejemu odločbe objekt odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka) ter ji izrekel prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 1. 10. 2008 odločila, da se druga alineja 3. točke izreka (prepovedi iz 158. člena ZGO-1) odpravi in se nadomesti z novim besedilom.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. V obravnavani zadevi se presoja zakonitost odločbe inšpekcijskega organa o izrečenem inšpekcijskem ukrepu, pri čemer v revizijskem postopku izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanski ugotovitvi (katere v revizijskem postopku na podlagi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dopustno izpodbijati), da tožnica za zgrajeni objekt (nadstrešek nad teraso, kjer revidentka opravlja gostinsko dejavnost) nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

8. Revidentka v obravnavani zadevi kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja vprašanja o dopustnosti večkratnega poseganja države v pravni položaj posameznika (ne bis in idem; meja ustavne prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave) in o dopustnosti poseganja v pravnomočne sodne odločbe glede na določbo 158. člena Ustave. Meni, „da ni dopustno poljubno mnogokrat obremenjevati zasebnih subjektov z inšpekcijskimi pregledi glede na to, da so bili ti pregledi (istega dejanskega in pravnega stanja) že ustavljeni.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča postavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Navedena vprašanja so namreč opredeljena le na načelni ravni, ki zahtevajo le načelne oziroma splošne odgovore, ki pa v pravni teoriji in praksi niso sporni. Glede na določbo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (na primer sklep X Ips 380/2008 z dne 6. 10. 2010) revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem.

11. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da gre po ustaljeni in enotni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča za isto upravno zadevo (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP) le, če gre v novem postopku za isto dejansko in pravno stanje; če gre za iste stranke in organe, ki so sodelovali v postopku in če je stranka s to odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene materialne obveznosti – gre torej za primere materialno pravnomočnih odločb, ki vežejo tako stranko kot organ (in ne odločb, s katerimi organ postopek ustavi – na primer sklep I Up 1243/2003 in sodba I Up 517/99). V obravnavani zadevi postavljena splošna vprašanja (brez natančne in konkretne opredelitve vprašanja, ki naj bi bilo v obravnavani zadevi pomembno za odločitev) zato niso pomembna pravna vprašanja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Brez natančno in konkretno (iz)postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa v obravnavani zadevi ni mogoča niti presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ki jo revidentka uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje U 1646/2006. 13. Revidentka bi namreč morala po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (5. in 6. točka te obrazložitve) natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja. Navedeno sodbo pa bi morala glede na določbo petega odstavka 367. b ZPP v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 za uspešno uveljavljanje tega pogoja reviziji priložiti.

14. V obravnavani zadevi revidentka navedenim zahtevam ni zadostila, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost te revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

16. Revidentka v obravnavani zadevi navaja, da izguba, ki bi ji nastala z izvršitvijo sporne odločbe, bistveno presega 20.000,00 EUR, s čimer je po stališču teorije (Komentar ZUS-1, str. 462) izpolnjen tudi kriterij zelo hudih posledic iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje, da ji sporni inšpekcijski ukrep povzroča hudo škodo ter da je z njim ogroženo tudi delo in s tem preživljanje šestih redno zaposlenih delavcev.

17. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presodilo, bi morala revidentka upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

18. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revidentka zelo hudih posledic izpodbijane odločbe z opisanimi navedbami ni izkazala. Za svoje navedbe namreč ni predložila nobenega dokaza. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

19. Glede na obrazloženo revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 20. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).