Jedro

Ob izjavi poslednje volje niso bile podane izredne razmere, ki bi zapustnici preprečevale napraviti pisno oporoko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti tožencu 363,63 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožniku.

Obrazložitev

: Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je ustna oporoka zapustnice R. V., da zapušča vse premoženje tožniku, izjavljena v Splošni bolnišnici Maribor, v stolpnici, oporočnima pričama K. D. deset dni pred smrtjo in Z. M. 14.4.2003, veljavna oporoka in da naloži tožencu povrnitev njegovih pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti odmerjene pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo tožnik. Pravi, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je menilo, da morata biti oporočni priči ob izjavi poslednje volje istočasno navzoči. V 72. členu ZD to ni izrecno zapisano, z judikatom VSH, št. 11/1977 pa je bilo odločeno, da za veljavnost ustne oporoke ni odločilno, ali so priče oporoke istočasno navzoče pri izjavi ustne oporoke. Trdi, da je dokazna ocena sodišč o neobstoju izrednih razmer pomanjkljiva in necelovita in da zato sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči tudi ne navajata razlogov o izjavah obeh oporočnih prič, da je zapustnica izjavila, da zapušča vse svoje premoženje tožniku. Ocena njunih izpovedi o sposobnosti zapustnice za sestavo pisne oporoke je laična, brez razlogov pa je tudi okoliščina, da oporočiteljica pisne oporoke ni zapisala, kar bi nedvomno storila, če bi bila za to sposobna. Poudarja, da oporočiteljica ni bila telesno sposobna sama poklicati notarja, odvetnika ali drugo prava veščo osebo, ampak je bila vezana na tožnika kot na spolnitvenega pomočnika. Ta pa je njeno željo odklonil, ker se je očitno želel odpovedati neuvedenemu dedovanju in ni hotel oporočiteljici vzeti poguma pri okrevanju. Sodbi tudi nimata razlogov o tem, da glede na naravo oporočiteljičine bolezni ni mogoče sklepati, da je bila deset oziroma tri dni pred smrtjo telesno sposobna za sestavo lastnoročne pisne oporoke ali za organizacijo zapisa pisne oporoke, sestavljene po prava vešči osebi kot tudi za organizacijo navzočnosti dveh oporočnih prič. Postopkovno kršitev uveljavlja revizija tudi v zvezi z zapisom v prvem odstavku na tretji strani prvostopenjske sodbe, da je zapustnica nekaj dni pred obiskom priče Z. M. za pisanje potrebovala pomoč. Ker torej ni bila sposobna lastnoročnega zapisa ali podpisa oporoke, trdi, da so bile podane izredne razmere. Pravi, da sta sodišči protispisno ocenili izpovedbo priče Z. M. in pomešali njen obisk s predhodnim dogodkom, ko naj bi pokojna omenila, da želi zapustiti premoženje tožniku in ko je bila še "ful" zdrava. Opozarja, da je ta dogodek povsem časovno neopredeljen, očitno časovno zelo oddaljen od izjave ustne oporoke. Tožnik pa je na naroku, na katerem je priča M. o tem izpovedala, nastopal sam brez pooblaščenca, čeprav je izrecno prosil, da se obravnava preloži, ker je pooblastilno razmerje s prejšnjim odvetnikom prenehalo. Kljub temu, da je sodišče preložitev obravnave odklonilo, mu kot prava nevešči stranki ni pojasnilo, da lahko poda pripombe na vsebino zapisnika. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, pri čemer so tožnikovi revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.). Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, ki izpodbijajo dokazno oceno nižjih sodišč glede obstoja izrednih razmer v času izjave zapustničine poslednje volje in glede njene sposobnosti za napravo oporoke v pisni obliki.

Revizijsko sodišče zavrača tudi očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Večina teh je le navideznih in neupoštevnih, saj tožnik z njimi v resnici graja sprejeto dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje. Tako niso upoštevne revizijske trditve, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih zaradi pomanjkljive dokazne ocene o izrednih razmerah, da je ocena nižjih sodišč o sposobnosti oporočiteljice za sestavo pisne oporoke laična in da na nasprotno kaže narava njene bolezni in izjava poslednje volje deset oziroma tri dni pred smrtjo, da ni obrazloženo, zakaj za pisanje sposobna zapustnica oporoke ni zapisala, da sta sodišči protispisno ocenili izpovedbo priče Z. M., da iz povzetka izpovedi te priče izhaja, da je tožnica že nekaj dni pred 14.4.2003 za pisanje potrebovala pomoč in da sta sodišči z dogodkom dne 14.4.2003 pomešali prejšnji dogodek, ko naj bi bila po izvedbi M. zapustnica še "ful" zdrava. Tudi ostali revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so neutemeljeni. Na naroku 3.10.2006, na katerem je priča Z. M. izpovedala o sposobnosti zapustnice za napravo pisne oporoke, je tožnika zastopala odvetnica. Zato revizija zavaja, ko navaja, da je tožnik na tem naroku nastopal brez pooblaščenca in da mu kljub temu sodišče ni pojasnilo, da lahko poda pripombe na vsebino zapisnika. Ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da v prvostopenjskem postopku sploh ni zatrjeval, da pokojna ni bila zmožna pisati ali se vsaj podpisati, pa kakršnekoli pripombe tožnika na zapisnik o zaslišanju te priče ne bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta nižji sodišči na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Ključna je njuna ugotovitev, da ob izjavi poslednje volje niso bile podane izredne razmere, ki bi zapustnici preprečevale napraviti pisno oporoko. Pokojna je bila ob izraženi volji, da napravi oporoko, dovolj dobrega počutja, umsko in fizično sposobna, da bi jo lahko napravila v pisni obliki ali pred notarjem. Ker bi lahko sama napravila pisno oporoko, revizija neuspešno izpodbija zaključke nižjih sodišč z navedbami, da ji tožnik kot spolnitveni pomočnik pri tem ni hotel pomagati. Upoštevaje navedeno je nepomembno, ali je zapustnica svojo voljo oporočnima pričama izjavila sočasno in kaj je bila vsebina njene izjave. Sodišči sta pravilno presodili, da v konkretnem primeru niso podani pogoji iz prvega odstavka 72. člena ZD (Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 in nasl.) za veljavnost ustne oporoke in zato pravilno odločili, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 67/2003 in nasl.) je revizijsko sodišče tožencu priznalo 600 od 700 zahtevanih točk oziroma 276 EUR za sestavo odgovora na revizijo (tretji odstavek tar. št. 21 v zvezi s prvim odstavkom tar. št. 18 OT) ter 87,63 EUR stroškov sodne takse za odgovor na revizijo. Skupni znesek priznanih stroškov 363,63 EUR je tožnik dolžan povrniti tožencu v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožniku (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).