Jedro

Samo dejstvo, da prosilec za pridobitev državljanstva Republike Slovenije prijavi začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, ob tem, ko je že pred 23.12.1990 imel v Sloveniji prijavljeno tudi stalno prebivališče, ki ga ni odjavil, ne daje podlage za zaključek, da v RS dne 23.12.1990 nima prijavljenega stalnega prebivališča in da zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeveRepublike Slovenije z dne 25.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica na dan plebiscita dne 23.12.1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi navaja, da v Sloveniji živi že od 3.5.1971. Stanovala je v lastniškem stanovanju. Pred devetimi leti, ko se je razvezala, jo je mož postavil na cesto in odjavil njeno prebivališče. Sedaj stanuje v samskem domu, kjer ima prijavljeno začasno prebivališče. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4O. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Tožena stranka sicer ugotavlja, da tožnica prvega pogoja ne izpolnjuje, vendar iz predloženih upravnih spisov in obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, katera dejstva so podlaga za tak sklep glede dejanskega stanja. Iz podatkov registra stalnega prebivalstva pri mestnem sekretariatu za notranje zadeve namreč izhaja, da je tožnica zadnjo spremembo stalnega prebivališča prijavila dne 24.9.1982 ter, da je dne 3.1.1990 prijavila začasno prebivališče. Samo dejstvo, da je tožnica prijavila začasno prebivališče, ob tem, ko med spisi ni podatkov o tem, da je tožnica odjavila na navedenem naslovu prijavljeno stalno prebivališče, ne daje zanesljive podlage za zaključek, da tožnica dne 23.12.1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Med upravnimi spisi se sicer nahaja kopija odločbe, s katero je ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, ki po določbi 2. odstavka 8. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83, 26/90 in 11/91-I) velja kot potrdilo o odjavi stalnega prebivališča, toda ta odločba je postala dokončna šele 26.12.1992, zato je za ugotavljanje tožničinega stalnega prebivališča pred tem datumom brezpredmetna.

Ker torej v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da tožnica na dan plebiscita dne 23.12.1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).