Jedro

Bistveni pogoj za odškodninsko odgovornost zavoda je, da upravičencu ni pravočasno izplačal z dokončno odločbo oziroma sodno odločbo priznane denarne dajatve ali jo je izplačal v premajhni višini. Ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Ker je bilo dokončno in pravnomočno odločeno, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine, mu tožena stranka ni bila dolžna izplačevati mesečnih zneskov predčasne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 36.774,08 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2002 dalje in povrnitev stroškov postopka. Vtoževani znesek predstavlja zamudne obresti od mesečnih zneskov razlik predčasne pokojnine od dneva, ko bi morala biti tožniku izplačana do dneva dejanskega izplačila. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevek za priznanje pokojninske dobe od 1. 3. 1952 do 21. 3. 1955 in zahtevek za priznanje predčasne pokojnine. V sodnem postopku je bila tožniku priznana zahtevana pokojninska doba in so bile odločbe tožene stranke v tem delu razveljavljene. Zahtevek za priznanje predčasne pokojnine pa je tožnik v sodnem postopku umaknil, zato je odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje predčasne pokojnine ostala v veljavi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Po določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je pomembno, da je tožena stranka dolžna denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi dokončne odločbe ali sodne odločbe. V nasprotnem primeru ni mogoče govoriti o prikrajšanju in o škodi ter zaradi neizplačanih dajatev uveljavljati odškodnino. Prav ta element v konkretnem primeru ni izpolnjen. Odločitev tožene stranke, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine je ostala v veljavi in ne z odločbo toženca ali sodno odločbo ni bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati predčasno pokojnino za nazaj. Dejstvo, da mu je tožena stranka tako pokojnino brez podlage v določenem znesku dejansko izplačala, ne daje podlage za priznanje odškodnine v višini zamudnih obresti na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožniku priznana predčasna pokojnina in mu je bila izplačana od 29. 2. 1996 dalje zato, ker je tožena stranka priznala tožniku prerekano delovno dobo kot pokojninsko dobo v postopku predčasne upokojitve. Zato tožniku na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 gre odškodnina v višini zamudnih obresti. Upoštevanje umika tožbenega zahtevka o pravici do predčasne pokojnine kot argumenta za ravnanje tožnika, zaradi katerega ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, je evidentna napačna uporaba materialnega prava.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot odškodninski zahtevek na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe.

9. Bistveni pogoj za odškodninsko odgovornost Zavoda je, da upravičencu ni pravočasno izplačal z dokončno odločbo oziroma sodno odločbo priznane denarne dajatve ali jo je izplačal v premajhni višini. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da ta pogoj ni izpolnjen. Revizija zmotno navaja, da je bila tožniku priznana predčasna pokojnina. Ravno nasprotno. Z dokončno odločbo tožene stranke je bil tak zahtevek tožnika zavrnjen, sodišče pa o tem ni odločalo, ker je tožnik tak zahtevek v sodnem postopku umaknil. 10. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka ne temelji na umiku tožbe o zahtevku za predčasno pokojnino, temveč na posledici tega umika: odločitev, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine je zato postala dokončna in pravnomočna. To pa tudi pomeni, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna izplačevati mesečnih zneskov predčasne pokojnine.

11. Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno ((378. člen ZPP).