Jedro

Presoja, ali je kršitev, ko sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu obrambe ni sprejelo sklepa, vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obsojenega S. D. za krivega, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi 59. člena KZ-1 je obsojencu preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 41/2007 z dne 8. 6. 2009, K 22/2006 z dne 4. 4. 2008, K 362/2006 z dne 6. 10. 2009 ter mu je na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ, upoštevaje kazni, določene v prej navedenih pogojnih obsodbah, in kazni, določene za obravnavano kaznivo dejanje, izreklo enotno kazen treh let zapora. Na podlagi 74. in 75. člena KZ je obsojencu odvzelo protipravno premoženjsko korist v znesku 7.210,00 EUR, katero je obsojenec dolžan plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornika obsojenca deloma ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da pogojnih obsodb, izrečenih s sodbami Okrožnega sodišča v Kopru, K 41/2007, K 22/2006 in K 362/2006, ni preklicalo, enotne kazni ni izreklo, obsojencu pa je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora; sicer pa je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper tako sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz razlogov 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da naj bi bila obsojenčeva pravica do obrambe kršena, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu za pridobitev inventurne listine, iz katere bi bilo razvidno točno število in vrsta ukradenega nakita. Po vlomu je bilo najdenih pet prstanov, za katere oškodovanec ne ve, ali so mu bili vrnjeni, sodišče prve stopnje pa v sodbi navaja, da oškodovanec ukradenih predmetov ni dobil nazaj, zato zagovornik meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je na očitek o kršitvi pravice do obrambe vsebinsko in konkretno odgovorilo že drugostopenjsko sodišče v 5. točki svoje sodbe, ko je omenjeni očitek utemeljeno zavrnilo. Tudi na navedbe o domnevnem nasprotju med razlogi sodbe in ugotovitvami v spisu glede vprašanja o tem, ali je bil manjši del nakita oškodovancu vrnjen, je pritožbeno sodišče odgovorilo v razlogih izpodbijane sodbe. Ocenilo je, da oškodovancu predmeti niso bili vrnjeni.

5. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil vročen, nista izjavila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena URS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko o dokaznem predlogu obsojenca za pridobitev inventurne listine, iz katere bi bilo razvidno točno število in vrsta ukradenega nakita, ni odločilo, to pa je po navedbah obrambe vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

8. Pritožbeno sodišče je po vsebini enak pritožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen in pod točko 5 obrazložitve sodbe navedlo, da sicer sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko o omenjenem dokaznem predlogu ni sprejelo sklepa, ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu stranke, vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Iz oškodovančeve izpovedbe, kot je povzeta v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, namreč izhaja, da oškodovanec po vlomu ni opravil inventure in tudi sicer evidence zalog ni vodil po artiklih, ampak glede na težo blaga v gramih. Zato inventurne listine, katere predložitev je predlagala obramba, tudi če bi jo od njega sodišče zahtevalo, ne bi mogel izročiti. Pač pa je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanca, ki je pojasnil, da je natančen seznam manjkajočega blaga naredil na osnovi manjkajočih mest v izložbah in tako natančno ugotovil, koliko blaga mu je bilo ukradenega. Odvzeti nakit se je namreč pred tem nahajal v škatlah, oškodovanec pa je sodišču prve stopnje pojasnil, da ve, koliko gramov srebra gre lahko v eno škatlo in kolikšno težo je imel posamezen prstan v škatli. Vrhovno sodišče posledično soglaša s pravilnim in argumentiranim stališčem pritožbenega sodišča, da obsojencu pravica do obrambe v obravnavanem primeru ni bila kršena, saj oškodovanec inventurne listine, katere predložitev je bila predlagana po storitvi kaznivega dejanja, ni izdelal in je zato tudi ne bi mogel izročiti, število kosov ukradenega nakita ter njihova vrednost pa je bila v postopku ugotovljena na podlagi prijave oškodovanca, ki je specificirana po posameznih vrstah artiklov in ocenjena v preseku po vrsti ukradenih stvari, kar je po oceni obeh sodišč zadoščalo za ugotovitev vrednosti ukradenih stvari.

9. Nadalje obramba meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bilo po vlomu najdenih pet prstanov, za katere pa oškodovanec ne ve, ali so mu bili vrnjeni, sodišče pa zatrjuje, da oškodovanec ukradenih predmetov ni dobil nazaj. Tudi na navedbe o zatrjevanem nasprotju med razlogi sodbe in ugotovitvami v spisu glede vprašanja o tem, ali je bil manjši del ukradenega nakita vrnjen oškodovancu, je pritožbeno sodišče odgovorilo v 6. točki svoje sodbe. Ocenilo je, da oškodovancu predmeti niso bili vrnjeni ter da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nezakonitost odločbe o odvzemu protipravne pridobljene premoženjske koristi, neutemeljene. Razlogom, s katerimi je pritožbeno sodišče utemeljilo stališče, da je nižje sodišče pravilno ugotovilo vrednost ukradenega blaga ter ravnalo pravilno, ko je odločilo, da je obsojenec protipravno premoženjsko korist v ugotovljeni višini dolžan plačati (točka 6 obrazložitve drugostopenjske sodbe), po presoji Vrhovnega sodišča ni kaj dodati. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da obramba neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Ker zatrjevane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.