Jedro

Pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da so k takšni odločitvi pripomogla zamegljena tožbena navajanja, ki po eni strani govorijo o gradnji novih objektov, po drugi strani pa o vlaganju v obstoječe objekte in o danem soglasju (solastnikov) obstoječe nepremičnine, kar pomeni, da je tudi dejanska podlaga tožbe nasprotujoča. Šele, ko bo tožeča stranka dejanske navedbe tožbe jasno postavila, bo lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je glede na zatrjevano dejansko podlago tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbam se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka R.C. poleg solastninskega deleža, ki znaša 3/5 na parceli številka 128 k.o. T, do katerega je že vknjižena, pridobila lastninsko pravico tudi do preostalega solastninskega deleža, ki znaša 2/5 na tej parceli pri katerem je kot lastnik vknjižen toženec C.D. do 1/5 (glede na celoto) in toženke C.A.V. in C.M. (vsaka do 1/10 glede na celoto) kar so toženci dolžni priznati vsak do višine svojega solastninskega deleža. Toženci so dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo s katerim dovoljujejo vknjižbo lastninske pravice na parceli 1028 k.o. T. in sicer v obsegu in do višine vsak svojega solastninskega deleža na navedeni nepremičnini v korist tožnice, ker bo v nasprotnem primeru takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila ta sodba. Tožene stranke so dolžne solidarno povrniti tožeči stranki 1.419.158,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2003 do plačila.

Zoper to sodbo so se pritožile tožene stranke in sicer prvotožene stranka po svojem pooblaščencu kot tudi druga in tretje tožena stranka po svoji pooblaščenki. Prvotožena stranka v pritožbi napada ugotovljeno dejansko stanje, predvsem meni, da so zmedene, netočne in protislovne izjave prič Š.I. in C.J.. Posebno se je sodišče oslonilo na dele pričevanja, ki so zavajajoči in so v nasprotju z pričevanjem M.P. in A.U. pri notarju verificirane izpovedi E.C. ter D.C.. V nadaljevanju pa analizira izpovedi posameznih prič. Predvsem pa se mu ne zdi pomembno in nobene zveze nimajo s pravdo navedbe, da so partizani v letu 1943 ubili J.C.. R.C. in J.C. sta odšla v Ameriko v letu 1947 potem, ko sta pomagala obnoviti hišo in nista ušla v letu 1943, kot navaja priča I.Š., katerega trditev povzame sodišče. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so se tožene stranke strinjale oz. soglašale z investiranjem v stanovanjsko hišo, tega dokaza tožnica nima sicer bi ga predložila. Tožene stranke nikoli niso bile, vprašane saj je bilo tožnici bolje uzurpirati njihov delež. V požaru leta 1944, kot je pravilno ugotovil gradbeni izvedenec je zgorelo le ostrešje, tej ugotovitvi sodišče ne sledi, ker bi sicer moralo priti do drugačnih ugotovitev. Nerazumljivo je tudi sprenevedanje sodišča pri razlagi tako pomembnega dokumenta, kot ga je izdal Pokrajinski arhiv iz Kopra. Pomembno je namreč pričevanje priče M.P., ki je bilo v tem, da je izrecno povedala, kakor so drugim oškodovancem sanirali, tako so brez izjeme sanirali tudi K.C.. Verodostojnost priče M.P. potrjuje tudi dejstvo, da je bila podpisnica listin kot uradna oseba in sicer kot tajnik krajevne NOO K.. V nadaljevanju obravnava pogodbo o razdružitvi med C.Z. in C.R., ki jo sodišče popolnoma napačno razlaga, ta sporazum pa je najboljši dokaz, da je C.Z. priznal dejanske solastniške deleže saj je zvedel, da je skupaj s svojimi brati in sestro ob gospodarjenju matere K.C. in pomoči strica F.C. obnovil v požaru poškodovano stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje v skupno korist. Oba izvedenca sta prišla do podobnih ugotovitev, vendar jima sodišče niti v strokovnih vsebinah ni sledilo. Prav tako pa tudi ni dalo izvedencem pravilne naloge, da bi lahko bolje opravili svoje delo, kar je tožena stranka opozarjala večkrat v postopku.

Drugo in tretje tožena stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita vrsto bistvenih kršitev določb postopka in sicer, da je 29.1.1996 razpisalo prvi narok obravnave, čeprav na ta narok drugo in tretje tožene stranke ni povabilo niti jima ni vročilo tožbe. Res, da naroka ni opravilo, kljub temu pa je zaslišalo dve priči, na katerih izpovedbo sodišče opira svojo sodbo. Za takšno izvenobravnavno zaslišanje pa niso bili izpolnjeni pogoji, saj ni pretila nikakršna nevarnost, da kasneje zaslišanj ne bi moglo opraviti. Enako kršitev je sodišče storilo tudi z izvenobravnavnim zaslišanjem prvotožene stranke dne 14.5.1997, ko pooblaščenke obeh toženk o zaslišanju ni obvestilo niti vabilo. Prvostopno sodišče je obe toženki prvič vabilo na narok z navadnim vabilom dne 29.2.1996, čeprav imata obe stalno bivališče v Ameriki je bil narok razpisan že za 6.5.1996. Pooblaščenec prvotožene stranke je sodišče obvestil, da sta drugo in tretje tožena stranka pooblastili za zastopanje sedanjo pooblaščenko že 18.4.1995. Sama pooblaščenka pa je na to okolnost opozorila sodišče 29.1.1996 in šele 12.9.1996 jo je sodišče obvestilo, da pooblastila za zastopanje obeh toženk v spisu ni in določilo 60 dnevni rok za pridobitev pooblastila. Pooblastilo za zastopanje je bilo vloženo v spis takrat temeljnega sodišča v Kopru, enote v I.B. pod opr. št. N 40/91, kar pa v takrat veljavni praksi na podlagi določb ZPP je veljalo kot nadaljevanje postopka v pravdi, saj je bila tožnica s sklepom citiranega sodišča nanjo napotena, zato za takšen nadaljevan postopek ni bilo potrebno novo pooblastilo. Da je pooblastilo z dne 7.7.1994 bilo vloženo v spis, izhaja iz priložene fotokopije, ki jo prilaga. Tako se izkaže da drugo in tretje tožena stranka nikdar nista bili pravilno vabljeni na naroke obravnav, niti jima ni bila vročena tožba v odgovor in šele po zahtevi sodišča za vložitev novega pooblastila je pooblaščenka pričela prejemati vabila, razen že citirane kršitve z dne 14.5.1997. S takšnim ravnanjem je sodišče bistveno kršilo pravila postopka v zatrjevanem obsegu in s tem toženima strankama onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Prvostopna sodba pa ima tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, in sicer je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ti razlogi so tudi protispisni, sami s sabo v nasprotju, odločilna dejstva pa so v nasprotju z vsebino listin. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje napačna, svojo odločitev, da je sama zgradila sporne nepremičnine je sodišče oprlo na ugotovitve zapisnika o ogledu na kraju samem, na podlagi izpovedi prič in na listinske dokaze, to je dokumentacijo Pokrajinskega arhiva K.. Gre za dokumentacijo Pokrajinskega arhiva na 16-ih straneh, ki jo je treba preučiti, ne pa prepisovati zavajajočih navedb tožeče stranke. Iz zapisa, da je "stanovanjska hiša, štala, lupa sezidana z kamenjem in krita z žlebci enonadstropna popolnoma uničena" izhaja, da je bila uničena le lopa "lupa sezidana s kamenjem in krita z žlebci enonadstropna popolnoma uničena". To tudi nedvomno izhaja iz ogleda na kraju samem, ki ga je sodišče opravilo z dne 5.5.2000 in iz mnenja izvedenca gradbene stroke S.P. in I.P., ki sta skladno ugotovila, da gre za obnovljeno stavbo po požaru leta 1944, ko je zgorelo le ostrešje. To pove način gradnje, ki sta ga opisala P. ožganine, in P. ter ugotovila razliko debeline zidov z ogledom na kraju samem v stanovanju, ki ga je adaptiral sin tožnice pred njim pa solastnica M.C.Ž.. V primeru, da bi sodišče preučilo celotno dokumentacijo Pokrajinskega arhiva, oz. bi ga dalo v oceno izvedencema gradbene stroke bi oba lahko iz celotne cenitve in popisa škode ter dejansko opravljenih del skupaj z ogledom in cenitvijo ugotovila v kakšnem stanju so bile stavbe po zaključku del s strani zadruge Z. v letu 1947 in 1948. Namesto tega pa sodišče prve stopnje iz pričevanj zaslišanih prič, ki so vse starejše in jim spomin ne more biti jasen oprlo svojo odločitev. Sodišče šteje izpovedbo prič za odločilno čeprav vsaka izpoveduje drugače, listin dokumentov Pokrajinskega arhiva pa ne upošteva kot celote in citira napačno razumljeni in citirani zapis v škodo toženk. Sodišče tudi iztrgano in nepovezano sprejema izpovedi prič, ki v vsebinski primerjavi ne izkazujejo tega kar sklepa sodišče. Vse so izpovedale le približno, večina je povedala, da se natančno dogodkov in njihovega redosleda ne spominja. Mnenje izvedenca P. sodišče enostavno odpravi, ker meni, da gre za sorodstveno razmerje med pooblaščencem prvotožene in izvedencem, pri tem ne pove kako je to razmerje vplivalo na delo izvedenca. Sklep sodišča, da izvedenec ni hotel dopolniti mnenja ne drži, kajti dne 5.5.2000 je bil izvedenec zaslišan, odgovoril je na vsa zastavljena vprašanja tekom ogleda samega. Na dodatna vprašanja pa se je zavezal odgovoriti pisno, saj je šlo za kompleksna vprašanja, vendar je sodišče prve stopnje od izvedenca zahtevalo odgovor le na vprašanje tožeče stranke in niti enega na vprašanje toženih strank. Izvedenec je odgovoril, da odgovora na zastavljeno vprašanje kolikor je kdo od pravnih prednikov in strank vlagal v objekte ne more podati, ker o tem nima podatkov v spisu. Zato bi bili njegovi izračuni subjektivni kar je odgovor v skladu z vestnostjo in poštenjem stroke. Tudi izvedensko mnenje S.P. je dobro le dotlej dokler je skladno z navedbami tožnice. Nikakor pa v delu, ko ni skladna z njenim zahtevkom. Tako si sodišče prve stopnje jemlje pravico, da odloča o pravilnosti strokovnih izsledkov gradbene stroke, čeprav s tega področja nima znanja. Izvedenec je strokovno dokazal, da je bilo v požaru leta 1944 uničeno le ostrešje. Ta utemeljitev se sklada z dokumentacijo Pokrajinskega arhiva ter izpovedbo M.P. aktivne udeleženke obnove, vse to ne šteje po sklepu sodišča prav nič. V primerjavi z izpovedbo J.C., ki naj bi hišo ocenil na 3% vrednosti, čeprav je ta isti C. svojo izpovedbo popravil na naroku dne 9.3.1998. Priča v gradbeni stroki ni vešča, ni bila zaslišana kot izvedena priča, pa vendar temelji sklep sodišča prav na odstotku, ki ga je podala ta priča. Mnenje izvedencev gradbene stroke pa ni relevantno. Sodišče prve stopnje si dovoljuje navajati okolnosti o tehniki, načinu in materialih gradenj po obdobjih kot splošno znano dejstvo. Pri tem si pomaga z izpovedbo priče P., ki je govoril na splošno. Mnenje sodišča, da je bila konkretna hiša pred požarom v letu 1944 grajena iz kamna, ki je bil vezan z blatom, je v direktnem nasprotju z mnenjem obeh izvedencev gradbene stroke. Glede upoštevanja listinskih dokazov pa je sodišče prve stopnje nekritično, kajti enostavno izloči vsa pisanja E.C.Ž., ki je delala in živela na spornih nepremičninah vse do leta 1956, ko je odpotovala v Ameriko. V nasprotju s tem pa sodišče sprejme pisno izjavo priče J.C. z dne 14.5.1997, ker je notarsko overjena. Priča je bila zaslišana dvakrat, prvič izven naroka, drugič na naroku 9.3.1998 poleg citirane izjave. V takšnem primeru je upoštevna neposredno izjava priče ne pa notarska izjava saj ni šlo za notarski zapis pač pa je overil notar le istovetnost podpisnika. Prav to izjavo pa bi sodišče moralo izločiti ne pa na njeno vsebino opirati sodbo. Vse priče so tudi izpovedale, da so po smrti očeta J.C. v novembru 1943 ostali na kmetiji mati oz. soproga K. in vseh pet otrok ter J. brat C.F.. Od teh je M.C. oče pooblaščenca prvotoženca, umrl 1946, oba sinova C.R.A. in C.J. sta leta 1947 odpotovala v Italijo, nato pa v Ameriko. C.E.Ž. leta 1956 in mati K. 1967. Takšno dejansko stanje je navajala tudi tožeča stranka, sodišče pa v podporo svoje odločitve šteje za dokazano, da sta brata C.R.A. in J. odšla že leta 1943, kot je to izpovedala priča I.Š.. Tudi razlogovanje sodišče, da vsi našteti niso soprispevali k premoženju je v nasprotju z resno presojo, vse priče so namreč izpovedale, da je mati K. bila gospodar na domačiji, prav ona se je svojemu dednemu deležu po pokojnem možu odpovedala v korist otrok. Vodila je celotno gospodarstvo, gospodar kmetije je bila tudi v času, ko je prišla k njim snaha, to je tožnica v letu 1955 in k hiši ni prinesla ničesar in nikdar ni bila zaposlena. Svojo domačijo je K. zapustila in odšla v Ameriko leta 1967 k hčerki in sinovoma, ker ni mogla prenašati torturo tožnice. Stric F., svak K., pa ni delal kot glavna moška moč na kmetiji za korist tožnice, pač pa za K. in vse njene otroke do smrti. Dejansko stanje je ostalo nerazjasnjeno. Sodišče prve stopnje je vsa vprašanja, zadana izvedencem gradbene stroke koncipirala točno po zahtevi tožeče stranke. Sodišče tudi z levo roko odpravi vprašanje soglasja. Pozivi sodišča v I.B., ki ga prvostopno sodišče povzema soglasje v smislu 4. odst. 15. člena ZTRL, pa pomenijo povsem nekaj drugega. Sodišče je namreč pravilno poslalo vabila vsem trem toženim strankam na narok obravnave nepravdnega postopka hkrati, pa jih je pozvalo, da se izjavijo o predlogu tožnice za delitev solastnine. Do leta 1967 je o vlaganjih odločala mati K.C., po tem letu pa nikakršnih posebnih vlaganj ni bilo, bila so le vzdrževalna dela. Tožnica je vsa vzdrževalna dela oz. dela rednega upravljanja opravila brez vednosti in soglasja toženih strank oz. njihovih pravnih prednikov. Res pa je, da po letu 1967 tožnica ni izkazala, niti dokazala kakršnihkoli vlaganj. Vlaganja tožničinega sina pa je dejansko poplačala E.C.Ž.. Sodišče prve stopnje izvedencem gradbene stroke ni naložilo izračuna, ki bi ločil stroške rednega opravljanja od investicij in je v tem delu dejansko stanje ostalo neraziskano. Če bi se na osnovi navedene delitve investicij in vzdrževanja vendarle pokazalo, da so stroški tožnice presegli stroške vzdrževanja pa je vlaganja opravljala na svojo nevarnost, brez vednosti in soglasja solastnikov. V takšnem primeru pa bi imela tožnica kvečjemu verzijski zahtevek do solastnikov po splošnih načelih obligacijskih predpisov. Sprememba solastnih deležev je prenos lastninske pravice, ki pa se ne more zgoditi mimo volje ali vednosti solastnikov. Ko si lahko sodišče tudi dovoli ugotovitev, da stavbna parcela št. 128 T. pomeni zanemarljivo vrednost. Kdorkoli začne graditi ne more začeti z gradnjo na zanemarljivi površini, ker takšna ne eksistira. Sodišče šteje tudi kot odločilno, da tožene stranke niso dokazale izplačilo ugotovljene vojne škode po dokumentaciji Pokrajinskega arhiva kar naj bi dokazovalo, da je zgradila vse stavbe tožnica, ki je prišla v hišo leta 1955. Tožene stranke nikdar niso zatrjevale izplačila pač pa cenitev v denarju. Čeprav za postopek ni pomembno, je neprestano ponavljanje navedbe, da so starega očeta, prvotnega lastnika J.C. ubili partizani, brez pomena. Toženi stranki se pritožujeta tudi proti sklepu o stroških postopka in menita, da sodišče ne bi smelo priznati vseh pripravljalnih vlog tožeče stranke, kajti vse niso bile potrebne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tudi načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku. Stanki mora biti zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja pričam vprašanja in da se izjavi o rezultatih dokazovanja v konkretnem sporu. Zato je obveznost sodišča, da pretehta relevantnost dokaznih predlogov in se opredeli do vseh listinskih navedb, saj sicer krši določbe pravdnega postopka, kar ima za posledico nezakonito sodbo. Pravilno pritožba drugo in tretje tožene stranke opozarja, da sodišče prve stopnje ni vseh dokazov izvedlo neposredno, listinskih dokazov, ki jih je imelo v spisu pa ni kompleksno obravnavalo in se do njih opredelilo, predvsem pa je določene listine kot izjavo sprejelo (izjava priče I.C.) po drugi strani pa listin oz. pisem, ki jih je na sodišče naslovila M.C.Ž., pa ni obravnavalo. Nadalje je sodišče prve stopnje povzelo dopis Pokrajinskega arhiva, ni pa upoštevalo oz. obravnavalo tudi ostalo dokumentacijo, iz katere je mogoče razbrati kaj je bilo v okviru vojne škode na spornih nepremičninah opravljeno. Ostale kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje tudi zagrešilo pa izhajajo iz nadaljevanja obrazložitve.

Iz dejanske podlage tožbe izhaja, da je tožnica lastnica 3/5 stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na parceli 128 vl. št. 629 k.o. T., 1/5 teh je lastnik prvi toženec, preostalo 1/5 pa sta lastnici druga in tretje toženka. Tožnica zatrjuje, da ji ta nepremičnina pripada v izključno last, ker je bila prvotna stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje v drugi svetovni vojni požgana in do tal porušena, nakar jo je ona z možem v povojnem času ponovno zgradila. V letu 1991 pa je tožnica ponovno stanovanjsko hišo povsem prenovila. Z gradnjo so bili seznanjeni preostali solastniki in tej gradnji niso nikoli nasprotovali. Z ozirom na vlaganja in na podlagi gradnje je tožnica postala izključna lastnica navedene nepremičnine. Glede na takšno zatrjevano dejansko podlago, ki govori tako o gradnji nove hiše in gospodarskega poslopja na pogorišču stare kot tudi o vlaganju v obstoječe nepremičnine, je sodišče obravnavalo, da gre za pridobitev lastnine na ustvaritvi nove stvari, ko je prvotni objekt prenehal obstajati in predstavlja nepremičnina novo stvar. Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je bila stara stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje požgano in porušeno v vojni in na tem mestu zgrajena nova stanovanjska hiša in novo gospodarsko poslopje pri čemer je tožnica postala izključna lastnica obeh. Razlogi izpodbijane sodbe pa so nejasni, kajti sodišče prve stopnje obenem ugotavlja, da so bila v obstoječi objekt izvršena obširna vlaganja tožnice in njenega moža in da so se s takšnimi vlaganji tožene stranke strinjale. Posebej je obračunalo vrednost vlaganj glede na vrednost zemljišča z ruševino. Obe podlagi je sodišče prve stopnje pomešalo in so razlogi sodbe nejasni in kontradiktorni, zato ni mogoče sodbe preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Že iz tega razloga je moralo sodišče prve stopnje sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče pa ne more tudi mimo dejstva, da so k takšni odločitvi pripomogla zamegljena tožbena navajanja, ki po eni strani govorijo o gradnji novih objektov, po drugi strani pa o vlaganju v obstoječe objekte in o danem soglasju (solastnikov) obstoječe nepremičnine, kar pomeni, da je tudi dejanska podlaga tožbe nasprotujoča. Šele, ko bo tožeča stranka dejanske navedbe tožbe jasno postavila, bo lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je glede na zatrjevano dejansko podlago tožbeni zahtevek utemeljen, da ali ne.

Ne glede na povedano, pa je potrebno pritrditi tudi obema pritožbama, kar so tudi napotki za nadaljnje delo, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Oprlo se je na izpovedi prič, ki so povedale, da so Nemci v letu 1945 požgali celotno vas K.. Ali sta bila hiša in gospodarsko poslopje požgana do tal pa sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo. Sploh ni verjelo izvedencu gradbene stroke S.P., ki je v izvedenskem mnenju izrecno povedal, da hiša in gospodarsko poslopje nista bili požgani v celoti, ampak je bila požgana le streha. Izvedenec ugotavlja, da hiša ni bila na novo zgrajena, temveč le obnovljena in sicer večkrat. Dozidan je bil le del na severnem delu parcele 1978/3 in urejena okolica objekta. Gospodarsko poslopje pa je kot objekt obstajalo in bilo je le pozidano. Verjelo je pričam I.Š., ki je povedal, da so hišo tožnica in njen mož ter sin gradili od temeljev naprej in pričama J.C. in F. P., da sta hišo obnavljala tožnica in njen mož ter dogradila hlev. Strokovnega mnenja, ki je jasno povzelo, kako so bile nepremičnine obnovljene in koliko in kaj je bilo požgano, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče enostavno prezreti, posebej pa brez argumentov kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tudi izvedenec P. je v svojem strokovnem mnenju povedal podobno kot izvedenec P., če pa mnenja ni dopolnil, so nerazumljiva nadaljnja izvajanja sodišča prve stopnje, da bi zaradi sorodstvene vezi s pooblaščencem prvo tožene stranke njegovo mnenje bilo pristransko. Sodišče ne more in ne sme v naprej označiti izvedenskega mnenja za pristransko, če tega ne preizkusi oz., če tega niti ne uporabi, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Zanesljivih podatkov, da sta bila stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje požgani do tal, pa tudi ne ponuja dopis Pokrajinskega arhiva (list. št. 76 in priloga B12), kjer je pri prijavi vojne škode navedeno, kaj je bilo poškodovano. Kot je že uvodoma bilo povedano sam dopis, ki se glasi "stanovanjska hiša, štala, lupa sezidana s kamenjem in krita z žlebci, enonadstropno popolnoma uničeno" ne more ponujati razlage, da je bilo uničeno vse, kajti tako kot pritožba drugo in tretje tožene stranke izrecno poudarja, bi sodišče prve stopnje moralo primerjati celotno dokumentacijo Pokrajinskega arhiva glede povrnitve vojne škode in opisa le te, ne pa samo ta dopis. Ne glede na to, pa tudi iz tega dopisa ni mogoče razumeti, da so bili vsi objekti uničeni. Težko je tudi sprejeti razlogovanje sodišča, da je stanovanjsko hišo po požaru obnavljala le tožnica in njen mož, kajti sodišče samo ugotavlja, da so bili objekti požgani v letu 1945, tožnica pa je k hiši prišla v letu 1955. Kdo je do takrat hišo obnavljal pa sodišče ne pove, čeprav našteva, kdo je v hiši živel in do katerega leta ter, da je bila hiša do leta, ko je prišla tožnica k hiši, zasilno obnovljena. Nemogoče pa je tudi sprejeti razlogovanje sodišča prve stopnje, da je soglasje solastnikov za gradnjo mogoče ugotoviti iz dejstva, da je tožnica solastnike pozivala preko Okrajnega sodišča v I.B., da se izjavijo glede vlaganj. Če sodišče ima v mislih razdružitveni postopek, potem res ne gre za nobeno soglasje, saj to mora biti dano pred vlaganji, ne pa v razdružitvenem postopku. Prav tako pa tudi iz pričevanja priče J.C. ni mogoče zaključiti, da je bilo takšno soglasje dano.

Vse navedeno so tudi nadaljnji napotki sodišču prve stopnje, da pri ponovnem sojenju upošteva razloge tega sklepa in naj glede na podlago, ki jo tožeča stranka mora jasno opredeliti, razišče dejansko stanje, dokaze, ki jih bo izvedlo, pa mora oceniti vsakega posebej in v povezavi z ostalimi ter nato naj o zadevi ponovno odloči. Vlaganja v tujo nepremičnino imajo pod določenimi pogoji lahko za posledico pridobitev lastninske oz. solastninske pravice na nepremičnini, v katero so vlaganja izvršena. O tem se lastnik in graditelj lahko dogovorita, če dogovor ni izpolnjen, pa so z zakonom določeni pogoji, na podlagi katerih lahko graditelj - vlagatelj pridobi lastninsko pravico tudi na podlagi zakona, kar pa bo moralo sodišče prve stopnje posebej ugotoviti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.