Jedro

Tožnica neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnice kot delavke in 80 % tožene stranke (delodajalca) z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Navedena določba obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Tožnica je posegla z roko v območje stroja, kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da lahko sega v področje stiskalnice s pomočjo pincete in ne z roko. S tem se je tožnica izpostavila nesreči. Tožena stranka, ki je sicer za nastalo nezgodo objektivno odgovorna, je ravnala tudi sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu s tem, ko ni zagotovila dvoročnega vklopa na stiskalnici, ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja, obveznih obdobnih pregledov in preizkusa stiskalnice, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri opravljanju dela povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnice niso utemeljene pritožbene navedbe, da je podana izključna odgovornost tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.296,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2012 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 34.204,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške izvedenine v višini 636,48 EUR, tožnica pa ji je dolžna plačati stroške postopka v znesku 679,44 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožnici pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 174,76 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 4.096,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2012 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do zahtevanega zneska 41.500,00 EUR) pa je zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da mora tožnica plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.088,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper zavrnilni del I. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica formalno iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku, po vsebini pa le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je ob ugotovljeni objektivni in subjektivni odgovornosti tožene stranke za delovno nezgodo sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo tožničin prispevek v 20 %. Ko je tožnica opazila, da obdelovanec v stiskalnici ni v pravilnem položaju, ga je želela popraviti. Takšno ravnanje bi lahko delodajalec pričakoval in preprečil nastanek poškodb. Zaradi številnih kršitev pravil o varnem opravljanju dela bi morala tožena stranka v celoti odgovarjati za delovno nezgodo. Ob ugotovljeni stopnji in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnostih med zdravljenjem, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnice, bi moralo sodišče priznati celotno zahtevano odškodnino v višini 15.000,00 EUR. Tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po stališču tožnice sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Amputirani štirje prsti leve roke močno vplivajo na njeno funkcionalnost oziroma povezano delovanje obeh rok. Tožnica ni sposobna v celoti z roko opravljati nobenih finejših opravil. Z roko ne more držati predmetov niti formirati pesti. Tožnica ne more več opravljati svojega dela strugarke, ne more šivati, poškodba pa jo ovira tudi v gospodinjstvu in ji povzroča številne druge težave pri osebni higieni. Vsa navedena dejstva se niso ustrezno izrazila v višini odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato meni, da bi moralo sodišče odmeriti odškodnino vsaj v znesku 30.000,00 EUR. Tožnica je v tem odškodninskem sporu uveljavljala le plačilo dodatne odškodnine. Meni, da bi moralo sodišče odmeriti odškodnino po posameznih oblikah nepremoženjske škode, od skupno odmerjenega zneska odšteti že plačanih 21.000,00 EUR ter od tako dobljenega zneska odbiti 20 % prispevek. Tožnica meni, da bi bila glede na že prisojeni znesek 4.096,00 EUR upravičena do skupne odškodnine 31.000,00 EUR, zato je v pritožbenem postopku spornih še 26.904,00 EUR. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica neutemeljeno nasprotuje porazdelitvi odškodninske odgovornosti v razmerju 20 % tožnice kot delavke in 80 % tožene stranke (delodajalca) z vidika pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnica) prispeval k nastanku škode. Navedena določba obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožničino) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. V postopku na prvi stopnji je namreč tožnica, zaslišana kot stranka, potrdila, da je posegla z roko v območje stroja, kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da lahko sega v področje stiskalnice s pomočjo pincete in ne z roko. S tem se je tožnica izpostavila nesreči. Tožena stranka, ki je sicer za nastalo nezgodo objektivno odgovorna, je ravnala tudi sicer v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu s tem, ko ni zagotovila dvoročnega vklopa na stiskalnici, ustreznega teoretičnega in praktičnega usposabljanja, obveznih obdobnih pregledov in preizkusa stiskalnice, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci pri opravljanju dela povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost. Zaradi ugotovljene nepazljivosti tožnice niso utemeljene pritožbene navedbe, da je podana izključna odgovornost tožene stranke.

7. Tožnica v pritožbi po vsebini ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega in trajanja telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpodbija le odmero za navedeni obliki nepremoženjske škode s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njenem mnenju opravičevale odškodnino v drugačnem znesku. Višina odmerjene odškodnine za navedeni obliki premoženjske škode temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke A.A., dr. med., in tožničini izpovedi. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaradi škodnega dogodka dne 16. 11. 2010, ko še ni dopolnila 46 let, utrpela hude poškodbe prstov leve roke: amputacijo končnega dela srednjega členka kazalca, sredinca in prstanca v višini srednjega členka ter nepopolno amputacijo mezinca v višini končnega členka, kar po oceni izvedenca predstavlja hud primer po Fischerjevi klasifikaciji.

8. Zdravljenje poškodbe (hospitalno in ambulantno) je trajalo do 8. 12. 2011, zaradi poslabšanja stanja - pojava nevrinoma je tožnica dne 26. 8. 2011 poiskala kirurško pomoč. Drugi del zdravljenja je trajal od 5. 9. 2011 do 15. 9. 2011. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 16. 11. 2010 do 12. 2. 2011, nato je opravljala delo v štiriurnem delavniku od 13. 2. 2011 do 7. 4. 2011, zatem je bila ponovno v polnem bolniškem staležu od 8. 4. 2011 do 21. 12. 2011. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je utrpela med zdravljenjem, upravičujejo tožnico do odmerjene odškodnine v znesku 10.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine so upoštevane hude bolečine neposredno po nezgodi in do tri dni po nezgodi, srednje hude bolečine v trajanju tri do pet dni po nezgodi, nato pa občasne v pojemajoči intenziteti in trajanju do tri mesece po poškodbi. Čas trajanja bolečin srednje intenzitete je izvedenec opredelil v obsegu treh mesecev po nastanku zapleta - bolečega tumorja živca, bolečine lažje intenzitete pa so bile trajno prisotne en mesec po poškodbi, nato pa občasno nadaljnje leto dni do zaključka zdravljenja. Bolečine lažje intenzitete se pojavljajo še vedno in bodo ostale trajno prisotne tudi v prihodnosti. Tožnica je bila tri dni hospitalizirana, trikrat operirana v lokalni anesteziji, enkrat je bila RTG slikana, desetkrat je bila pregledana pri kirurgu, dvakrat pri fiziatru in 17x pri splošnem zdravniku. Tožnica je opravila 20 fizioterapij, cepljena je bila proti tetanusu ter jemala tri mesece protibolečinska sredstva in tri dni antibiotike. Upoštevaje trajanje ter obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 10.000,00 EUR primerna, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice za zvišanje odmerjene odškodnine iz tega naslova na znesek 15.000,00 EUR.

9. Drugače pa je glede odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnici je bila iz tega naslova odmerjena odškodnina 15.000,00 EUR. V pritožbi tožnica utemeljeno opozarja, da je odškodnina v taki višini odmerjena prenizko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera v premajhni meri upoštevana okoliščina, da zaradi amputacije tožnica aktivnosti, ki zahtevajo delo z levo roko, ne more več opravljati. Tožnica ni sposobna opravljati dela strugarke, opravljati finih opravil, ne more več šivati, pomivati posode, pripravljati hrane, težave ima pri opravljanju osebne higiene, oblačenju ter obuvanju. Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti. Pri izvajanju aktivnosti, ki zahtevajo ročno spretnost, je zaradi poškodbe leve roke bodisi močno omejena bodisi se z njimi ne more več ukvarjati. Izvedenec ocenjuje, da je tožničina splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 25 %. Ta dejstva, ob upoštevanju tožničine starosti skoraj 46 let v času delovne nezgode, pri čemer bo morala omejitve življenjske aktivnosti trpeti do konca življenja, narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 4.000,00 EUR, torej odmero pravične denarne odškodnine v znesku 19.000,00 EUR.

10. Zaradi navedene spremembe odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako skupno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj znaša 36.000,00 EUR, ob upoštevanju tožničinega prispevka 20 % pa v višini 28.800,00 EUR. Na podlagi 179. člena in 182. člena OZ odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 36.000,00 EUR znaša nekaj več kot 35 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS v času sojenja in je ustrezna glede na primerljive primere v sodni praksi (II Ips 822/2007 in II Ips 441/94, v katerih je bila odmerjena odškodnina v višini 35 plač). Ob upoštevanju že plačanega, valoriziranega zneska v času sojenja na prvi stopnji 21.504,00 EUR, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 7.296,00 EUR. Pritožbene navedbe glede nepravilnega načina izračuna prisojene odškodnine so torej neutemeljene.

11. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Tožnica je v odškodninskem sporu uspela deloma, po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča pa je v takem primeru stranka upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Glede na spremenjeni pravdni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje 18 %.

12. V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena. Zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov v višini 636,48 EUR, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu naložilo delodajalcu, toženi stranki, kakor izhaja iz izreka sodbe. Tožnica pa je upravičena do povračila stroškov za delo izvedenca medicinske stroke v celoti, tj. v znesku 579,60 EUR, ne glede na uspeh.

13. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela v višini 18 %, tožena stranka pa je v tem sporu uspela v višini 82 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti odmerjene pravdne stroške. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnice pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1.967,25 EUR, 18 % od tega zneska pa 354,11 EUR, tožene stranke pa 1.967,25 EUR, 82 % od tega zneska pa 1.613,15 EUR. Po medsebojnem pobotanju tako odmerjenih pravdnih stroškov in ob upoštevanju, da je tožnica na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 upravičena do povrnitve plačanega zneska za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke v celoti, mora tožnica plačati toženi stranki še 679,44 EUR pravdnih stroškov.

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15. V pritožbenem postopku je tožnica glede glavne stvari uspela v višini 12 %. Ob upoštevanju opisanega uspeha je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna tožnici glede na uspeh s pritožbo povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z ZOdvT, v skupnem znesku 174,76 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni št. 3210 – 788,80 EUR, 22 % DDV, stroški sodne takse 494,00 EUR). Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama nosi svoje stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.