Jedro

1.O disciplinski odgovornosti delavca lahko odločajo le organi organizacije v kateri je delavec zaposlen, ne pa disciplinski organ povezane družbe, ki s podjetjem, v katerem je delavec zaposlen, tvori dejanski koncern oz. je 100% lastnik. Lastninsko pravna razmerja nimajo vpliva na delovnopravni status delavca. Dejstvo, da je o disciplinski odgovornosti delavca odločal nepristojni organ, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 103. čl. ZDR.

2.Določbe 58. čl. ZTPDR niso neposredno uporabljive v disciplinskem postopku.

3.Kvalifikatorne okoliščine po 89. čl. ZDR morajo biti navedene v zahtevi za začetek disciplinskega postopka in ugotovljene v disciplinskem postopku po vsebini. Ne zadošča zgolj formalno sklicevanje na 89. čl. ZDR v sklepu o prenehanju delovnega razmerja brez navedbe dejanskih okoliščin, ki predstavljajo kvalifikatorni element.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Razveljavi se sklep disciplinske komisije prvotožene stranke št. 3/94, z dne 15.4.1994 in sklep komisije za odločanje o ugovorih in zahtevkih delavcev prvotožene stranke z dne 9.5.1994. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri drugotoženi stranki ni prenehalo na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije, drugotožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe ter mu priznati vse pravice iz dela in po delu za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela in mu izplačati prikrajšanje pri plači za čas nezakonite odsotnosti z dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne akontacije plače do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 26.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti pritožbene stroške v znesku 32.892,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije prvotožene stranke št. 3/94, z dne 15.4.1994 in sklepa komisije za odločanje o ugovorih in zahtevkih delavcev prvotožene stranke z dne 9.5.1994. Posledično je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri drugotoženi stranki na podlagi dokončnega sklepa disciplinske komisije ter, da ga je drugotožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe ter mu priznati vse pravice iz dela in po delu za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela in mu izplačati prikrajšanje pri plači za čas nezakonite odsotnosti z dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne akontacije plače do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da tožeča stranka sama trpi stroške svojega pooblaščenca.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe ZPP in sicer 13. točko 2. odst. 353. člena ZPP, ker v sodbi ni obrazložilo, zakaj neposredna uporaba določb 58. člena ZTPDR in 89. člena ZDR ni absolutna kršitev disciplinskega postopka. Zaradi neugotovitve kvalifikatornih okoliščin je sodišče prve stopnje tudi zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko kljub objavljenemu dokaznemu sklepu ni zaslišalo tožnika kot stranke o vseh očitanih kršitvah, ampak ga je zaslišalo le v zvezi z okoliščinami poskusa odtujitve 4 komadov pokončnih prečnikov. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališče glede večine tožnikovih navedb v odgovoru zoper sklep disciplinske komisije.

Nadalje je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je nekritično povzelo navedbe tožene stranke, glede oblikovanja skupne disciplinske komisije in komisije za odločanje o ugovorih in zahtevkih delavcev na ravni Holdinga, ker je tako določeno v 20. členu statuta in da takšno oblikovanje skupnih organov ne predstavlja absolutne kršitve disciplinskega postopka, ker to z zakonom ni prepovedano. Po mnenju tožnika je stališče sodišča prve stopnje pravno nevzdržno. Iz 3. člena ZDR namreč jasno izhaja načelo, da lahko odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja le pristojni organi v organizaciji, ki morajo v postopku omogočiti udeležbo sindikata. Nadalje to smiselno izhaja tudi iz 4. člena istega zakona, ko določa o prenosu pooblastil poslovodnega organa in 59. ter 60. člena ZTPDR. Skupno disciplinsko komisijo je namreč pred sprejemom obeh navedenih zakonov izrecno dopuščal le zakon o združenem delu, ki pa v tem delu ne velja več vse od 14.10.1989. Še bolj jasen je 79. člen ZTPDR in 103. člen ZDR, ki določata, da ima delavec pri uveljavljanju posamičnih pravic iz delovnega razmerja pravico zahtevati varstvo pri organih v organizaciji in drugih pristojnih institucijah, ne pa pri nekih skupnih organih izven podjetja oz. družbe v kateri delavec ne uresničuje svoje delovnopravne pravice in obveznosti in to ne glede na kapitalske povezave. Pritožba še opozarja, da v spornem času tudi ni več veljal zakon o podjetjih (36. a člen), ampak zakon o gospodarskih družbah, ki tudi ne pozna več skupnih organov, glede skupnega odločanja o zadevah kapitalskega značaja. Tožnik smatra tudi za nedopustno neposredno uporabo 58. člena ZTPDR v disciplinskem postopku. Navedeni člen je res določal nekatere hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar pod pogojem zadnjega odstavka istega člena. Ta pa določa, da se s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz 1. odst. tega člena štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja v skladu z naravo dejavnosti oz. naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec.

Stališče, da ni veljavno odločanje disciplinskih organov, glede obstoja kršitev delovnih obveznosti neposredno na podlagi zakonskih določb 58. člena ZTPDR, je že zavzelo Sodišče združenega dela Republike Slovenije v odločbi Sp .../92, z dne ...1992. Vse navedeno smiselno velja tudi za neposredno uporabo 89. člena ZDR, ki pa se nanaša le na t.i. kvalifikatorne okoliščine. Tožnik vztraja, da ni odgovoren, ker očitanega ni storil, vztraja pa tudi pri nedopustnosti neposredne uporabe 58. člena ZTPDR in 89. člena ZDR in smatra, da v že citiranem členu poskus nezakonitega razpolaganja ni sankcioniran in je tudi že zaradi tega materialno pravo napačno uporabljeno. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prvotožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe glede pristojnosti disciplinskih organov in sicer na prvi in drugi stopnji.

Oba organa sta bila oblikovana na nivoju prvotožene stranke in sicer je disciplinska komisija opredeljena v statutu drugotožene stranke.

Meni, da takšno oblikovanje prvostopenjskih in pritožbenih organov ni izrecno povezano, še posebej ob kontekstu, da obe toženi stranki tvorita dejanski koncern, saj je prvotožena stranka imetnik 100% poslovnega deleža v drugotoženi stranki. Družbi sta kapitalsko povezani že od same ustanovitve. Obe toženi stranki sta imeli tudi enoten organ upravljanja - upravni odbor M. Holding M. d.d., ki je pri drugotoženi stranki predstavljal celo najvišji organ upravljanja, kar zadeva vseh upravljalskih pristojnosti, ki izhajajo iz premoženjskih in upravljalskih upravičenj na podlagi 100% poslovnega deleža. V pozitivni delovnopravni zakonodaji oblikovanje skupnih organov nekega kapitalsko in poslovno prepletenega oz. povezanega poslovnega sistema ni izrecno prepovedano, pri čemer je potrebno vzeti v obzir splošno pravno načelo, da je vse tisto, kar z veljavnimi zakonskimi določbami ni izrecno prepovedano, dovoljeno.

Zato meni, da je pravno naziranje tožeče stranke glede 3. člena ZDR, po katerem odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja le pristojni organi v organizaciji, pravno nevzdržno. Pojem organizacije je namreč potrebno tolmačiti širše, predvsem v kontekstu določil zakona o gospodarskih družbah o kapitalsko povezanih družbah. Pri tem je potrebno še posebej upoštevati, da zakon o gospodarskih družbah, ki opredeljuje statusno pravni okvir poslovanja že v celoti naravnan na nov družbeni sistem v RS, medtem, ko delovnopravna zakonodaja vsebuje še precej elementov starega družbenega sistema.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, da je sodišče popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Pravilno opozarja pritožba, da disciplinski organi, ki so bili oblikovani pri prvotoženi stranki, niso bili pristojni za odločanje o disciplinski odgovornosti tožnika. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka, pri kateri je bil zaposlen tožnik, lahko oblikovala disciplinsko komisijo in pritožbeni organ pri prvotoženi stranki, ker je z njo tvorila dejanski koncern, ker je bila prvotožena stranka 100% lastnica v drugotoženi stranki, je pravno zmotno. Sklicevanje na določbe 20. člena statuta drugotožene stranke, v katerem je določeno, da zbor delavcev imenuje člana v skupno komisijo za odločanje o ugovorih in zahtevkih za varstvo pravic delavcev v sistemu Holdinga, in da imenuje skupno tričlansko disciplinsko komisijo v sistemu Holdinga, je v tem primeru zmotno.

Navedene določbe namreč ne prenašajo pristojnosti disciplinskega organa in pritožbenega organa na prvotoženo stranko, temveč določajo le pristojnosti zbora delavcev za imenovanje članov komisij.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da lastninska razmerja na delovnopravnem področju nimajo posledic. Prav tako delovnih razmerij ne ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93 - 20/98), ki ureja statusna vprašanja gospodarskih družb. Zato je potrebno še vedno uporabljati veljavno zakonodajo na področju delovnih razmerjih, to pa sta Zakon o temeljnih pravicah iz delovnih razmerjih (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Iz koncepta obeh navedenih zakonov pa nedvomno izhaja, da o pravicah in obveznostih delavcev iz delovnega razmerja odločajo organi ustanovljeni v organizaciji. Edina izjema, ki je bila v spornem obdobju predvidena, je bila predvidena s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93), ki je v 21. členu določala posebno oblikovanje disciplinskih komisij za organizacije, ki so zaposlovale do 20 delavcev. Iz določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, posebej iz poglavja o varstvu pravic delavca izhaja, da delavec uveljavlja pravice iz delovnega razmerja pri organih v organizaciji. Določbe o disciplinskih organih predvidevajo le možnost, da del organizacije, ki je zunaj sedeža organizacije, lahko ustanovi poseben senat disciplinske komisije za odločanje o odgovornostih delavcev v tem delu organizacije (4. odst. 59. člena ZTPDR). Glede na navedene določbe je po prepričanju pritožbenega sodišča mogoč le zaključek, da lahko o pravicah in obveznostih delavcev odločajo le organi organizacije. Prepovedne določbe, ki bi prepovedovala ustanavljanje organa izven organizacije sicer ni, vendar po oceni pritožbenega sodišča tudi ni potrebna, saj iz vseh norm jasno izhaja, da o pravicah in obveznostih delavca odločajo organi delodajalca. Lastninska razmerja med organizacijami na delovna razmerja delavcev ne vplivajo, kot to zmotno menita toženi stranki. Zato na podlagi dejstva, da je prvotožena stranka 100% lastnica oz. ustanoviteljica drugotožene stranke, pri kateri je bil zaposlen tožnik, na delovno razmerje tožnika pri drugotoženi stranki nima vpliva, zaradi česar tudi prvotožena stranka ne more odločati o njegovih pravicah in obveznostih. Tako odločanje organov o disciplinski odgovornosti tožnika, ki niso bili pristojni za odločanje o njegovi disciplinski odgovornosti predstavlja absolutno kršitev pravil postopka. V postopku pri delodajalcu se namreč na podlagi 103. člena ZDR smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, torej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in na podlagi 1. odst. 14. člena ZDSS Zakon o pravdnem postopku, ki v 4. točki 2. odst. 354. člena določa kot bistveno kršitev določb postopka, če sodišče odloči o zahtevku za katerega je stvarno pristojno drugo sodišče; v konkretnem primeru drug organ, to bi bil organ drugotožene stranke, pri katerem je bil tožnik v delovnem razmerju. Taka kršitev ima za posledico nezakonito odločitev, zato je bilo že iz tega razloga potrebno pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, tako da se zahtevku tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov ugodi in te sklepe razveljavi.

Prav tako pritožba utemeljeno opozarja na kršitev, ker so disciplinski organi opis hujših kršitev delovnih obveznosti utemeljili direktno na določbah 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Navedene določbe namreč ne vsebujejo popolnega opisa hujših kršitev delovnih obveznosti, saj določba 58. člena ZTPDR v 1. odst. le primeroma našteva za katere hujše kršitve se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, 3. odst. istega člena določa, da se s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz 1. odst. štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, v skladu z naravo dejavnosti oz.

naravo dela, ki ga opravlja posamezen delavec. Tako določba 58. člena ZTPDR o hujših kršitvah delovnih obveznosti ni popolna in neposredno uporabljiva. Zato disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, izrečen na temelju te določbe, ni zakonit. Poleg že navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je disciplinska komisija tožnika spoznala za odgovornega tudi kršitev, ki v predlogu za uvedbo disciplinskega postopka niso navedene. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka tudi niso navedene hujše posledice po 89. členu ZDR. Teh hujših posledic ni ugotovila niti disciplinska komisija, saj se le sklicuje na določbo 89. člena ZDR, njegove uporabe pa ne obrazloži. Napačno je sicer pravno naziranje tožeče stranke, da določbe 89. člena ZDR niso direktno uporabljive, vendar morajo biti hujše posledice, opredeljene v 89. členu ZDR, ugotovljene že v postopku pred disciplinskimi organi in sicer po vsebini, ne le s sklicevanjem na navedene določbe zakona.

V individualnem delovnem sporu, v katerem sodišče presoja disciplinske ukrepe, presodi ali je odločitev sprejeta po predpisanem postopku in pravno pravilna. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče ugotovilo, da disciplinski postopek ni vodil delodajalec, temveč organi ustanovljeni v drugi pravni osebi, da disciplinske kršitve niso bile opredeljene v aktu oz. kolektivni pogodbi delodajalca ter, da pred disciplinskimi organi tudi niso bile ugotovljene okoliščine iz 89. člena ZDR, ki bi utemeljevale izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Glede na take kršitve, ki imajo za posledico nezakonitost odločb disciplinskih organov, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo v celoti. Za tako odločitev je imelo pravno podlago v 4. točki 373. člena ZPP.

Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je priznalo stroške za zastopanje po odvetniku v višini zaznamovanih stroškov za vložitev tožbe in za pristop odvetnika na obravnave.

Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo tudi stroške pritožbenega postopka.

Stroške postopka pred prvostopnim sodiščem in v pritožbi sta dolžni toženi stranki povrniti tožniku nerazdelno.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).