Jedro

Subrogacija pri zavarovalni pogodbi je vstop v zavarovančeve (upnikove) pravice proti osebi, odgovorni za nastalo škodo, za katero zavarovalnica izplača zavarovalnino svojemu zavarovancu, ki je enaka (ali manjša) kot odškodnina, ki bi mu jo bil sicer dolžan plačati odškodninsko odgovorni povzročitelj škode. Z izplačilom zavarovalnine zaradi subrogacije ne preneha odškodninsko razmerje, le upnik se spremeni. Tožeča stranka je v konkretnem primeru izplačala odškodnino oškodovancu na podlagi svoje obveznosti iz naslova pogodbe o obveznem zavarovanju odgovornosti druge tožene stranke. Zavarovanec po pogodbi o zavarovanju odgovornosti pa ni oškodovanec temveč oseba, katere premoženjski interes (izplačilo odškodnine zaradi odgovornosti za škodo) je zavarovan. Odškodninsko razmerje med oškodovancem in povzročiteljem škode - zavarovancem tožene stranke oz. drugim tožencem - je z izplačilom odškodnine zaradi izpolnitve prenehalo.

Izrek

1. Pritožbama toženih strank se ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje: 1.1. glede odločitve o tožbenem zahtevku proti drugi toženi stranki tako, da se proti njej zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 559.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 520.000,00 SIT od 12.10.1995 dalje do plačila in od zneska 39.900,00 SIT od 18.10.1995 dalje do plačila; 1.2. glede odločitve o stroških, ki bremenijo drugo toženo stranko tako, da mora tožeča stranka plačati drugi toženi stranki 79.116,00 SIT za stroške prvostopenjskega postopka v roku 8 dni; 1.3. glede odločitve o stroških, ki bremenijo prvo toženo stranko tako, da mora ta stranka tožeči stranki plačati 96.405,00 SIT (namesto 128.535,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni. 2. Tožeča stranka mora drugi toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 90.518,00 SIT, v roku 8 dni. 3. Tožeča stranka mora prvi toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 28.063,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2001 dalje do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo solidarno plačilo odškodnine v znesku 559.900,00 SIT s pp. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je podana solidarna odškodninska obveznost toženih strank tožeči stranki po 1. odst. 206. čl. ZOR. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo druga tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Proti sklepu o stroških, vsebovanemu v sodbi sodišča prve stopnje, vlaga pravočasno pritožbo prva tožena stranka. V pritožbi trdi, da je sodišče odmerilo tožeči stranki previsoke stroške za 32.130,00 SIT. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da zniža prisojene stroške. Tožeča stranka na pritožbo druge tožene stranke ni odgovorila. Pritožbi sta utemeljeni. Pritožba druge tožene stranke proti sodbi Tožeča stranka je tožbeni zahtevek gradila na naslednjih trditvah, - da je imel drugi toženec pri tožeči stranki zavarovano svoje osebno vozilo po polici s št. 8094114, - da je imela sopovzročiteljica obravnavane prometne nesreče zavarovano vozilo pri prvi toženi stranki, - da je tožeča stranka v celoti izplačala odškodnino oškodovancu Z. D., in - da je s tem, ko je to odškodnino izplačala, vstopila v pravice oškodovanca. Sprva je zahtevala od prve tožene stranke 60 % izplačane odškodnine, omenjeni delež pa naj bi ustrezal deležu soodgovornosti zavarovanke prve tožene stranke. Od druge tožene stranke je zahtevala plačilo 40 % izplačane odškodnine in sicer zato, ker naj bi bil za nesrečo v tem deležu soodgovoren tudi drugi toženec, ki je vozil pod vplivom alkohola. Na glavni obravnavi je tožeča stranka tožbo spremenila tako, da je zahtevala solidarno plačilo izplačane odškodnine od obeh toženih strank. Zavarovalna polica s št. 8094114 (priloga A), na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, pojasni, za kakšno vrsto zavarovanja gre v razmerju med tožečo in drugo toženo stranko: njuno razmerje je temeljilo na pogodbi o obveznem zavarovanju odgovornosti po pogojih AO-92. Takšna narava pogodbenega razmerja pa izključuje subrogacijo, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (prim. četrto alinejo uvodoma povzetih tožbenih trditev). Subrogacija pri zavarovalni pogodbi je vstop v zavarovančeve (upnikove) pravice proti osebi, odgovorni za nastalo škodo (prim. 1. odst. 939. čl. ZOR), za katero zavarovalnica izplača zavarovalnino svojemu zavarovancu, ki je enaka (ali manjša) kot odškodnina, ki bi mu jo bil sicer dolžan plačati odškodninsko odgovorni povzročitelj škode. Subrogacija tako ureja situacijo, ko z zavarovalnim primerom nastaneta zavarovancu (upniku) dva zahtevka: zahtevek iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe proti zavarovalnici in zahtevek, ki ga ima proti povzročitelju škode, ki je odgovoren po splošnih načelih odškodninskega prava. Z izplačilom zavarovalnine zaradi subrogacije ne preneha odškodninsko razmerje, le upnik se spremeni. Tožeča stranka je izplačala odškodnino oškodovancu na podlagi svoje obveznosti iz naslova pogodbe o obveznem zavarovanju odgovornosti druge tožene stranke. Zavarovanec po pogodbi o zavarovanju odgovornosti pa ni oškodovanec temveč oseba, katere premoženjski interes (izplačilo odškodnine zaradi odgovornosti za škodo) je zavarovan. To pa je v konkretnem primeru drugi toženec. Odškodnino je tako izplačala oškodovancu namesto svojega zavarovanca. Odškodninsko razmerje med oškodovancem in povzročiteljem škode - zavarovancem tožene stranke in drugim tožencem - je z izplačilom odškodnine zaradi izpolnitve prenehalo. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki se uporablja za obvezno zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim, ureja subrogacijo le za primer, ko izplačilo odškodnine ni imelo kritja v sklenjeni zavarovalni pogodbi (prim. 2. odst. 21. čl. in 41. čl. ZOZP). Tega pa tožeča stranka ne trdi. Ravno nasprotno, sklicuje se na zavarovalno polico, iz katere (med drugim) sledi, da je odškodnino izplačala iz naslova obveznega zavrovanja v motornem prometu, ker je, upoštevaje podatke o obravnavani prometni nesreči, očitno štela, da je drugi toženec solidarno z zavarovanko prve tožene stranke odgovoren oškodovancu na podlagi 4. odst. 178. čl. ZOR. Zahtevek (regresni in ne odškodninski) tožeče stranke proti drugi toženi stranki bi tako morda lahko temeljil na določilih pogodbe o obveznem zavarovanju v motornem prometu. Vendar pa trditvena podlaga zahtevka ne omogoča presoje o tej podlagi, niti ni tožeča stranka predložila splošnih pogojev, na katere se že omenjena zavarovalna polica sklicuje. Iz doslej razloženega sledi, da pritožbeno sodišče ne sprejema pravne kvalifikacije zahtevka, ki je razvidna iz razlogov izopodbijane sodbe (1. odst. 206. čl. ZOR). Tožeča stranka ni z izplačilom odškodnine vstopila v položaj oškodovanca, saj je, kot je bilo že obrazloženo, plačala odškodnino namesto enega izmed oškodovancu solidarno odgovornih sopovzročiteljev škode (4. odst. 178. čl. ZOR). Njen zahtevek bi bil tako lahko regresni (208. čl. ZOR), ne pa odškodninski. Le za slednjega pa velja 206. čl. ZOR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo, kot je razvidno iz 1.1. tč. izreka te sodbe. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo stroškovnega dela (1. odst. 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške druge tožene stranke v prvostopenjskem postopku odmerilo na 79.116,00 SIT (600 tč. za odvetniške storitve - 54.000,00 SIT + 2.400,00 SIT za kilometrino = 56.400,00 SIT X 1,19 = 67.116,00 SIT + 12.000,00 SIT za sodno takso za odgovor na tožbo = 79.116,00 SIT). Druga tožena stranka je upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 90.518,00 SIT (395 tč. za odvetniške storitve - 35.550,00 SIT + 180,00 SIT za poštnino = 35.730,00 SIT X 1,19 = 42.518,00 SIT + 48.000,00 SIT z sodno takso za pritožbo = 90.518,00 SIT). Pritožbeno sodišče drugi toženi stranki ni moglo priznati zahtevanih stroškov za priprave na vložitev pritožbe in odgovora na tožbo, ker so ti stroški vračunani v odmeno za samo pripravo omenjenih vlog. Pritožba proti sklepu o stroških Prva tožena stranka pravilno opozarja, da bi moralo biti izhodišče za izračun odvetniških stroškov za tožbo 300 tč. in ne 500 tč., saj je, upoštevaje vtoževani znesek 559.900,00 SIT in vrednost tč. 76,50 SIT oz. 87,40 SIT oz. 90,00 SIT, vrednost spornega predmeta v točkah od 3.000 - do 10.000 točk. Prav tako prva tožena stranka pravilno opozarja na neupravičenost dodatne odmene za pregled spisa. Ta postavka je namreč vključena v postavki sestave tožbe. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP izpodbijani del odločitve o stroških spremenilo, skladno s predlogom prve tožene stranke. To pomeni, da je znižalo prisojene stroške za 32.130,00 SIT (300 tč. X 90,00 SIT = 27.000,00 SIT X 1, 19 = 32.130,00 SIT). Upoštevaje pritožbeni uspeh gredo prvi toženi stranki stroški za pritožbo: 178 tč. X 90,00 SIT = 16.020 SIT X 1,19 = 19.063,80 SIT + 9.000,00 SIT za sodno takso za pritožbo = 28.063,80 SIT. Ker je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo zamudnih obresti, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh v skladu z ustaljeno sodno prakso.