Jedro

Delavec je v skladu z določbo 2. odstavka 128. člena ZDR upravičen do plačila za opravljene nadure v višini, kot je določena v 62. členu panožne kolektivne pogodbo (SKEI) v višini 150% urne postavke, saj ni dokazano, da bi bil po izrecnem pooblastilu direktorja kot zakonitega zatopnika tožene stranke sklenjen dogovor o višjem dodatku za delo preko polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska

47.669,00 SIT iz naslova neizplačanih nadur, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 12.6.2004 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 23.534,60 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila (2. točka izreka sodbe).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih, kot je navedel 353. člen Zakona o pravdnem postopku (pravilno: 338. člen ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi pritožbi stroškovno ugodi in v celoti tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajal je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče S. K., s katerim bi se lahko sprejela ali ovrgla trditev tožeče stranke glede ustnega dogovora o izplačilu nadur v znesku 10 EUR. Priča K. je bil namreč vodja in odgovoren za projekte del v tujini in se je torej lahko dogovarjal in dejansko dogovoril o višini plačila za nadure. Tudi ostali delavci, ki so bili osebno prisotni ob priliki ustnega dogovora, niso bili zaslišani, čeprav so bili izrecno predlagani, da se zaslišijo in po potrebi soočijo s toženo stranko. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preiskusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preiskusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi navedlo pravilno pravno podlago in sicer določilo 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa in sicer med ostalim tudi za delo preko polnega delovnega časa. Drugi odst. istega člena določa, da se višina dodatkov določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, 4. odst. istega člena pa, da se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Tako je minimum vrednosti posamezne nadure, ki jo je bila tožena stranka dolžna izplačati tožniku, določen v Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96 - KP), ki v 62. členu predpisuje dodatke za delo v delovnem času, ki je manj ugoden, in sicer najmanj v višini odstotkov od osnovne plače oziroma urne postavke za delo preko polnega delovnega časa v višini 50 %.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati pričo S. K. in druge predlagane priče in jih po potrebi tudi soočiti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačala nadure v višini 150 % urne postavke, plačani pa so bili tudi vsi davki in prispevki, ki se plačujejo od nadur. Ob tem je glede na podani pritožbeno ugovor, po oceni pritožbenega sodišča potrebno poudariti, da je tožnik opravil le 72 nadur, direktor pa je odobril plačilo 132 nadur, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku priznala več nadur od dejansko opravljenih.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku plačala nadure dne 11.6.2004 sicer z zamudo, vendar je tožniku plačala denarni znesek 118.000,00 SIT, ki pa predstavlja višje plačilo od tistega, kar je bila dolžna plačati za opravljenih 72 ur dejanskega dela preko polnega delovnega časa, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2003 pa do izvršenega plačila dne 11.6.2004. Tožena stranka je tožniku plačala več kot je bila dolžna, pri tem upoštevaje tudi izplačane zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti pa do dejanskega plačila, obračunane tako po linearni metodi, kot po konformni metodi obračuna obresti.

Zaslišani direktor tožene stranke - zakoniti zastopnik M. B. je izpovedal, da ni vedel za nikakršen dogovor tožnika in ostalih delavcev s S. K. glede vrednosti ure za delo v tujini. Pojasnil je, da je bilo možno le izplačilo v skladu s KP in ustaljenim načinom izplačil, povedal pa je tudi, da S. K. ni imel nikakršnih kompetenc oz. pooblastil za sklepanje kakršnihkoli dogovorov glede izplačil. Zato tudi njegovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na rešitev spora v korist tožnika. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izvedlo dokazni postopek skladno z določili 287. člena ZPP in predlagane dokaze, za katere je ocenilo, da niso pomembni za odločitev kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče je v postopku dolžno ugotavljati le odločilna relevantna dejstva, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki je pomembno za odločitev, kot to določa 285. člen ZPP, ki ureja načelo materialnega procesnega vodstva.

Sodišče si mora tudi v skladu z načelom procesne ekonomije, kot to določa 11. člen ZPP, prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Tako je bistveno za rešitev predmetnega spora bilo le, ali je tožena stranka izplačala tožniku nadure v skladu s KP oziroma na podlagi drugačnega dogovora po izrecnih pooblastilih direktorja, kot zakonitega zastopnika. Ker predlagana priča S. K. ni imel nikakršnih pooblastil za dogovarjanje o višini izplačila nadur, je bilo njegovo zaslišanje nepotrebno, prav tako tudi zaslišanje še drugih predlaganih prič.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.