Jedro

Po 103. čl. ZOR (uporaba glede na 1060. čl. OZ - Uradni list RS, št. 83/01) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sankcija ničnosti je torej ultima ratio (tudi zaradi spoštovanja temeljnega obligacijskega načela pacta sunt servanda) in je pogodbo treba, če je le mogoče, vzdržati v veljavi. ZGJS ne predvideva civilnopravne sankcije ničnosti sklepanja poslov za zagotovitev javnih služb v nasprotju s predpisanimi načini in oblikami (nasprotno primerjaj določila 130. čl. Zakona o javnih naročilih - Uradni list RS, št. 39/2000 glede pogodb o oddajanju javnih naročil). Namen ZGJS je namreč treba prepoznati v zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb zaradi zadovoljevanja javnih potreb (1. čl. ZGJS). Predmet sporne pogodbe je posel širšega javnointeresnega pomena za občane Medvod. Zagotovitev dimnikarskih storitev je bila v skladu z javnim interesom na območju Medvod (glej 6. alinejo 65. čl. Statuta Obične Medvode), zato glede na koncepcijo ZGJS ni mogoče kvalificirati zagotovitve splošnih potreb v občini v obliki, ki ni skladna s sicer predpisano, kot nično. Posledična izguba posla za tožečo stranko pa ni zadostna podlaga za uveljavljano civilno sankcijo. Pogodba ostane v veljavi, če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je kršila prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov in tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki sta jo prvo in drugotožena stranka sklenili za opravljanje dimnikarske dejavnosti na območju Občine Medvode. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 59.055,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožnik meni, da je prvostopno sodišče o tožbenem zahtevku materialnopravno zmotno presodilo, saj je način, na katerega je prvotožena stranka dejavnost, ki bi se morala izvajati kot javna gospodarska služba, poverila v izvajanje drugotoženi stranki, v direktnem nasprotju z zakonom. Tožeči stranki bi morala prvotoženka dopustiti opravljanje dimnikarskih storitev na svojem območju na podlagi sklenjene pogodbe po njenem pravnem predniku. Te namreč ni odpovedala, temveč sklenila z drugotoženko sporno pogodbo in tožeči stranki fizično onemogočila opravljanje dejavnosti na njenem območju, kar je tudi nemoralno.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka odgovorila. Opozorila je na samostojnost prvotoženke v urejanju zagotavljanja lokalnih javnih služb, tudi dimnikarske službe na podlagi statuta, na dejstvo, da je prvotoženka s sporno pogodbo navedeno uredila le začasno do podelitve koncesije, navedla razloge za nesprejetje odloka in odgovorila na pritožbene navedbe glede pravnega nasledstva. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po 103. čl. ZOR (uporaba glede na 1060. čl. OZ - Uradni list RS, št. 83/01) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sankcija ničnosti je torej ultima ratio (tudi zaradi spoštovanja temeljnega obligacijskega načela pacta sunt servanda) in je pogodbo treba, če je le mogoče, vzdržati v veljavi.

To izhodišče je upoštevalo drugostopno sodišče pri preizkusu pritožbe tožeče stranke.

Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, ZGJS) določa način in oblike zadovoljevanja javnih potreb na celotnem območju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Predpisuje, da se gospodarske javne službe izvajajo (med drugim) tudi s pridobivanjem koncesionarjev na podlagi javnega razpisa (36. čl. ZGJS). Tožnica prvotoženki očita sklenitev nične pogodbe z drugotoženko zato, ker je k poslu (opravljanju dimnikarske službe) ni pridobila z javnim razpisom, ampak s sklenitvijo pogodbe namesto koncesije (priloga B1), kar je v nasprotju z ZGJS, kakor tudi s 65. čl. statuta Občine Medvode (tožbene navedbe in navedbe na naroku za glavno obravnavo - zaporedna št. 5 spisa).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da prvotoženka v posledici nesprejema odloka, s katerim bi urejala dimnikarsko službo, ni mogla izvajanja te gospodarske javne službe zagotoviti v skladu s predpisanim postopkom po ZGJS. Ocenilo je, da napadena pogodba ne nasprotuje ZGJS in tudi ne širšim družbenim interesom v smislu 103. čl. ZOR.

Razlogi prvostopnega sodišča po mnenju pritožbenega sodišča niso napačni. ZGJS ne predvideva civilnopravne sankcije ničnosti sklepanja poslov za zagotovitev javnih služb v nasprotju s predpisanimi načini in oblikami (nasprotno primerjaj določila 130. čl. Zakona o javnih naročilih - Uradni list RS, št. 39/2000 glede pogodb o oddajanju javnih naročil). Namen ZGJS je namreč treba prepoznati v zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb zaradi zadovoljevanja javnih potreb (1. čl. ZGJS). Predmet sporne pogodbe je posel širšega javnointeresnega pomena za občane Medvod. Zagotovitev dimnikarskih storitev je bila v skladu z javnim interesom na območju Medvod (glej 6. alinejo 65. čl. Statuta Obične Medvode), zato glede na koncepcijo ZGJS ni mogoče kvalificirati zagotovitve splošnih potreb v občini v obliki, ki ni skladna s sicer predpisano, kot nično. Tudi dejstvo, da je prvotoženka sporno pogodbo sklenila za čas kurilne sezone 1995/96, oziroma do razpisa koncesije, ne kaže na njeno voljo ali očiten namen izigrati predpisani način postopka za koncesionarno ureditev gospodarske javne službe. Posledična izguba posla za tožečo stranko pa ni zadostna podlaga za uveljavljano civilno sankcijo.

Vendar pa je, po mnenju pritožbenega sodišča, odločilnega pomena dejstvo, da predpisanega izvajanja gospodarskih javnih služb ni kršila drugotožena stranka. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ker pa v obravnavanem primeru ne gre za dejstvo v okviru dejanske trditvene podlage, temveč za materialnopravno dejstvo, izhajajoče iz pozitivnega predpisa, se je do njega opredelilo pritožbeno sodišče. ZGJS predpisuje način in oblike izvajanja gospodarsih javnih služb, Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 s spremembami in dopolnitvami - ZLS) pa nalaga občini urejanje zadev iz njene pristojnosti s posamičnimi akti. Po 91. čl. Statuta Občine Medvode (Uradni list RS, št. 34/95) je prvotoženka sama določila, da bo z odlokom urejala med drugim tudi zadeve s področja izvajanja gospodarskih javnih služb. Vse te določbe vežejo prvotoženo in ne drugotoženo stranko, ki lahko sklepa pogodbe, katerih predmet sodi v okvir njene dejavnosti. Nasprotna dejstva se niso zatrjevala.

Po mnenju pritožbenega sodišča gre prav za situacijo, ki jo določa 2. odst. 103. čl. ZOR. Pogodba ostane v veljavi, če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je kršila prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Prav glede slednjega je treba le poudariti, da je 10. poglavje ZLS namenjeno nadzoru državnih organov nad zakonitostjo dela organov občin.

Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala učinkov pravnega nasledstva, na katerega se sklicuje v pritožbi. Ničnost je namreč uveljavljala izrecno zaradi neskladnosti sporne pogodbe z ZGJS. Na šele v pritožbi zatrjevana dejstva pa sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati, ker na presojo ne morejo vplivati (primerjaj 1. odst. 337. čl. ZPP).

S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Prvostopno sodišče namreč ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, ne gre povrnitev pritožbenih stroškov (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Prvotoženi stranki pa ne gre povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo, ker z navedbami v njem k presoji ni bistveno prispevala oziroma je obširno odgovarjala na tisti del pritožbenih navedb, ki jih pritožbeno sodišče že tako ni moglo upoštevati.