Jedro

Na nejasnost opisa kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena KZ ne vpliva, če je v njem zgolj navedeno, da je obsojenec oškodovanca porezal z ostrim predmetom, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje. Natančnejša opredelitev oziroma identifikacija predmeta storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru ni potrebna, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja opredeljen tudi kot "drugo sredstvo, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje ali zdravje hudo okvari".

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni I.R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 65.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica dne 21.6.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev. Ugotavlja, da ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v prvostopenjski sodbi vsebovani razlogi o obsojenčevem naklepu, te razloge pa je v celoti sprejelo tudi višje sodišče. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je oškodovanec dobil tako poškodbo, kot je bila ugotovljena v sodbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sam s seboj v nasprotju in ker v obrazložitvi sodb naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih; konkretno, sodbi sodišč prve in druge stopnje naj ne bi vsebovali utemeljitve zavestne in voljne sestavine eventualnega naklepa, s katerim naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje.

Prve zatrjevane procesne pomanjkljivosti (nasprotja v izreku) zagovornica ne obrazloži, temveč jo zgolj zatrjuje, zato Vrhovno sodišče, ki se pri odločanju o zahtevi omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki so konkretizirane in obrazložene (1. odstavek 424. člena ZKP), utemeljenosti zahteve v tem delu ni moglo preizkusiti.

Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da ni navedlo razlogov o obsojenčevi krivdi. Na peti strani sodbe se sodišče določno sklicuje na konkretne okoliščine, to je, način storitve kaznivega dejanja in zaostrene odnose med obsojencem in oškodovancem, kar (v povezavi z njunim konfliktom na dan storitve kaznivega dejanja v zvezi s parkiranjem) sodišču daje podlago za sklepanje, da se je obsojenec zavedal, da bo zaradi njegovega ravnanja prišlo do lahke telesne poškodbe in da je takšno posledico tudi hotel. S tem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo krivdno obliko direktnega naklepa, zato razlogov za eventualni naklep oziroma obsojenčevo privolitev v posledico niti ni bilo dolžno navajati (7. odstavek 364. člena ZKP). Ker zagovornica v pritožbi ni uveljavljala razlogov, ki bi bili povezani z obsojenčevo krivdo, se sodišče druge stopnje glede na določbo 1. odstavka 395. člena ZKP ni bilo dolžno ukvarjati z obsojenčevo krivdo v tem smislu, kot pričakuje vložnica zahteve.

Na nejasnost opisa kaznivega dejanja ne vpliva, če je v njem zgolj navedeno, da je obsojenec oškodovanca porezal z ostrim predmetom, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje. Natančnejša opredelitev oziroma identifikacija predmeta storitve kaznivega dejanja v konkretnem primeru ni potrebna, saj je ta zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena KZ opredeljen tudi kot "drugo sredstvo, s katerim se telo lahko hudo telesno poškoduje ali zdravje hudo okvari". Takšna lastnost uporabljenega predmeta je v opisu dejanja tudi zatrjevana in glede na nastale poškodbene posledice na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke tudi zanesljivo ugotovljena.

Vse ostale navedbe vložnice zahteve, to je, da obsojenec oškodovancu ni povzročil nikakršnih telesnih poškodb, da je šlo za samopoškodbo, da je pregled pri oškodovancu pokazal, da mu je bila povzročena udarnina in ne vreznina, sodijo v okvir dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (1. odstavek 95. člena, v zvezi z 98.a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišč prve in druge stopnje.