Jedro

Za veljaven prevzem pravic in obveznosti iz določene pogodbe (odstop pogodbe) je potreben dogovor med prvotno pogodbeno stranko in prevzemnikom pravic in obveznosti ter privolitev nasprotne stranke (druge pogodbene strake) v odstop. Enako velja tudi za prevzem dolga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene plačilo glavnice v znesku 7,382.111,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1993 do plačila in povrnitev njenih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 31.5.1994 do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V posledici take odločitve je naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 228.750,00 SIT v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. Navaja, da sodišče povsem neutemeljeno zaključuje, da gre za zgrešeno pasivno legitimacijo in da je to eden od razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarja, da tožeča stranka zahteva plačilo od tožene stranke na temelju sklenjene garancijske pogodbe, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki, da ji bo v primeru vnovčenja garancije, poravnala plačani znesek garancije z obrestmi. Za garancijsko pogodbo pa je značilno, da je samostojna in neodvisna od veljavnosti kakšnega drugega pravnega posla. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da je P. prevzel obveznosti tožene stranke iz sporne garancijske pogodbe. Poudarja, da je bila sicer dana pobuda za možni prevzem, vendar do prevzema obveznosti oziroma sklenitve pogodbe ni nikoli prišlo. Nepravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka "od tedaj" dalje kontaktirala samo s P. Tožeča stranka je pozive za plačilo po garanciji res naslavljala na to podjetje, saj je garancija bila izdana za plačilo njegovih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri tem prezrlo dejstvo, da je tožeča stranka do tožene stranke vodila v svojih knjigah terjatev iz naslova provizij, katere pa je tožena v celoti tudi poravnavala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da povrne tožeči njene pravdne in pritožbene stroške ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili garancijsko pogodbo št. 2371/85 za terjatev v višini 11.660 ameriških dolarjev v korist upravičenca I. ter da je bil osnovni posel, za katerega je bila dana bančna garancija, sklenjen med tujim podjetjem in podjetjem S. Vendar pa je v pravni presoji sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 1013. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.

list SFRJ, štev. 29-462/78, v nadaljevanju ZOR), zaradi česar je nepravilno zaključilo, da tožena stranka po tej določbi ni pasivno legitimirana v tej zadevi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirana določba v konkretnem primeru ni uporabljiva. Tožeča stranka zahtevka proti toženi stranki ni temeljila na trditvi, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževano obveznost, zato, ker bi bila nosilka osnovnega posla oz. najemnik opreme, za katere najemnino je bila dana bančna garancija, pač pa na določbi 6. čl. garancijske pogodbe (pril. A/17), zato bi sodišče moralo uporabiti določbe te pogodbe in tudi določbe 2. odst. 1087 čl. ZOR. Bančna garancijska pogodba je samostojni pravni posel, sklenjen med banko in njenim komitentom in neodvisen od temeljnega posla. V spornem primeru je bil temeljni posel sklenjen med dvema subjektoma, ki pa nista tudi subjekta bančne garancijske pogodbe. Obveznost do banke garanta je tožena stranka prevzela samostojno kot naročnik garancije in posel, s katerim je to prevzela, je abstraktne narave, kar pomeni, da tožena stranka tudi odgovarja napram banki le iz svoje zaveze in v skladu z njo.

Pri presoji, ali je tožena stranka pasivno legitimirana na podlagi garancijske pogodbe, pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb materialnega prava in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev za pravilno odločitev o pasivni legitimaciji tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tudi na podlagi garancijske pogodbe ni pasivno legitimirana, ker je v pogodbeno razmerje vstopila tretja oseba. Pri tem v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pravno ni opredelilo, na kak način naj bi prišlo do spremembe pogodbene stranke. Prevzem pravic in obveznosti iz določenega pravnega razmerja je pravno veljaven in učinkovit, če so za to izpolnjeni v zakonu določeni pogoji (glej 145. člen ZOR).

Sprememba dolžnika je mogoča tudi s prevzemom dolga (glej člen 446 in naslednji ZOR). Do prevzema pravic in obveznosti oz. spremembe dolžnika nikoli ne pride z enostransko izjavo volje, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepravilno zaključilo, da je tretja oseba P. stopila v garancijsko pogodbo namesto tožene stranke že z dopisom z dne 3.6.1991 in s tem prevzela pravice in obveznosti iz te pogodbe ter da je zato tožena stranka prosta obveznosti oz. ni pasivno legitimirana za obveznosti po tej pogodbi. V dosedanjem postopku sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med prvotno pogodbeno stranko (toženo stranko) in domnevnim prevzemnikom pravic in obveznosti obstajal dogovor o tem, da P. prevzame pravice in obveznosti (145. člen ZOR) oz. obveznosti (446. člen ZOR) iz garancijske pogodbe in tudi ni ugotavljalo, ali je druga pogodbena stranka, t.j. tožeča stranka dala privolitev v takšno spremembo.

Privolitve tožeče stranke ni mogoče temeljiti na dejstvu, da je tožeča stranka na predlog P. z dne 7.3.1991 spremenila revolving garancijo, saj je bila ta sprememba narejena časovno pred predlogom P. z dne 3.6.1991. Samo na dejstvu, da je P. plačal en obrok, take privolitve tudi ni mogoče temeljiti, saj lahko dolg plača tudi tretji (1. odst. 296. člena ZOR). Dejansko stanje je tako glede vprašanja pasivne legitimacije tožene stranke ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi tega je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odst. 370. člena ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so bili izpolnjeni vsi elementi za veljaven odstop pogodbe (prevzem pravic in obveznosti iz pogodbe) ali pa za prevzem dolga, kajti šele, če so ti pogoji izpolnjeni, tožena stranka ne bi bila pasivno legitimirana za plačilo vtoževane obveznosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.