Jedro

V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati sodnega varstva zoper abstraktne splošne akte. Slednje je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave RS pridržano Ustavnemu sodišču RS.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki vlagajo tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic v kateri navajajo, da obiskujejo 7. (mld. A. A.), 3. (mld. B. B.) in 3. (mld. C. C.) razred Osnovne šole ... ... (v nadaljevanju OŠ ali tožena stranka). Z Odlokom o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. list RS, št. 174/2021, 177/2021, 185/2021 in 190/2021; v nadaljevanju Odlok), sklepom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljnjem besedilu MIZŠ) o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Ur. list RS, št. 138/2021; v nadaljevanju Sklep MIZŠ), Okrožnico MIZŠ št. 603-01/2021/97 z dne 12. 11. 2021 ter Okrožnico MIZŠ - dodatna pojasnila k okrožnici št. 603-1/2021/79 z dne 12. 11. 2021, opr. št. 603-01/2021/98 z dne 16. 11. 2021 (v nadaljevanju Navodila MIZŠ) ter neposrednimi dejanji in zapovedmi tožene stranke, ki tožnikom brez rednega testiranja ne dovoli obiskovanja pouka, so se tožniki prisiljeni podrediti neustavnemu in nezakonitemu testiranju, ali pa se ne smejo izobraževati v prostorih šole oziroma so izolirani.

2. Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ kot posamezni akti, ter zapovedi tožene stranke kot neposredno dejanje prisile, posegajo v ustavne pravice, pravne interese in pravni položaj tožnikov in jim neustavno in nezakonito onemogočajo obiskovanja pouka brez testiranja. Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ kot posamični akti, ter pisna zapoved OŠ kot neposredno dejanje, so v nasprotju z določbami 2. člena (pravna država), 14. člena (enakost pred zakonom), 18. člena (prepoved mučenja), 22. člena (enako varstvo pravic), 34. člena (osebno dostojanstvo), 35. člena (nedotakljivost telesne in duševne integritete), 56. člena (pravice otrok) in 57. člena (izobrazba in šolanje), vse Ustave Republike Slovenije. Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ tožeči stranki konkretno in neposredno prepovedujejo obiskovanje pouka brez rednega testiranja trikrat na teden. Gre za posamične akte, s katerimi je za tožnike nastopila konkretna in dejanska zapoved testiranja kot pogoj za obiskovanje pouka oziroma celo za vstop v šolo. Tožniki so prisiljeni trpeti grobe posege v svoje ustavne pravice, saj določba 8. člena Odloka v povezavi s Sklepom MIZŠ in Navodili MIZŠ ter zapovedi OŠ vsebujejo konkretno zahtevo, na podlagi katere jim obiskovanje pouka (zaradi domnevnega varstva javnega zdravja) brez testiranja ni dovoljeno.

3. Skladno z določbami Zakona o nalezljivih bolezni (v nadaljevanju ZNB) izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem obvladovanja in preprečevanjem nalezljivih bolezni zdravstvena inšpekcija, ki potrebne ukrepe odredi z odločbo. Ukrepe se (razen ukrepov iz 29. člena ZNB) lahko izvaja le nad bolnimi osebami, oziroma osebami, za katere obstaja sum za nalezljivo bolezen (47. in 48. člen ZNB). Z Odlokom, Sklepom MIZŠ in Navodili MIZŠ, ki so podlaga za prepoved šole, je prepovedano obiskovanje pouka vsem zdravim učencem, ki se ne testirajo, ne glede na to, da pri njih ne obstaja niti najmanjši sum za kakršnokoli nalezljivo bolezen. Ukrepi tako niso izdani skladno z določbami ZNB, saj za ukrep zapovedi rednega testiranja v ZNB ni nobene podlage.

4. Vlada RS je pristojnost za odrejanje ukrepov (med njimi rednega testiranja ni zaslediti), katerih izdaja je sicer dovoljena le ob ugotovitvi za to določenih pogojev (47. člen ZNB), iz ZNB prenesla neposredno v Odlok, Sklep MIZŠ oziroma Navodila MIZŠ ter na toženo stranko. Namesto inšpekcijskih organov ukrepe izvaja in nadzira kar tožena stranka. Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ ter zapovedi tožene stranke na tožnike učinkujejo neposredno in je njihov položaj povsem enak, kot da bi bil odrejen ukrep po ZNB, le da zoper Odlok, Sklep MIZŠ, Navodila MIZŠ ter zoper neposredno prepoved tožene stranke nimajo nobenega pravnega varstva. Skladno z Navodili MIZŠ osnovne šole sicer posameznim učencem oziroma oddelkom ne smejo izdati odločb oziroma sklepov o izobraževanju na daljavo, saj za to nimajo pristojnosti. Zoper sklep oziroma zapoved tudi sicer sodno varstvo ni mogoče, saj niso izdane s strani pristojnega organa in ne po predvidenem postopku, temveč gre za povsem samovoljno ravnanje šole. To pomeni, da tožniki nimajo na voljo nobene možnosti sodnega varstva. Odlok, Sklep MIZŠ, Navodila MIZŠ in prepoved tožene stranke predstavljajo neposredno upravno oblastveno dejanje, zaradi nespoštovanja Odloka pa ne bo izdana nobena odločba, zoper katero bi tožniki lahko uveljavljali sodno varstvo. V tožniki nadaljevanju podrobneje pojasnjujejo način izvajanja zapovedanega rednega samotestiranja, njegovo protizakonitost ter nesorazmernost tega represivnega ukrepa, ki močno presega dejansko nevarnost bolezni, saj se ta po nevarnosti in smrtnosti ne more primerjati z drugimi boleznimi navedenimi v ZNB.

5. Sodišču predlagajo, da ugotovi, da je zahteva tožene stranke po trikratnem tedenskem testiranju, kot pogoj za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja, nezakonita ter krši in nedopustno posega v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave Republike Slovenije. Toženi stranki naj se prepove tožnikom pogojevati vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževalnega programa ter ocenjevanje znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT ter je tožnikom dolžna dopustiti obiskovanje šole ter izvajati in tožnikom zagotavljati izobraževanje in ocenjevanje znanja po Zakonu o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) in potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Tožena stranka naj jim tudi povrne stroške postopka.

6. Skupaj s tožbo tožniki vlagajo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, skladno z 32. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zahtevi navajajo, da šola (tožena stranka) za svoje ravnanje nima nobene pravne podlage, saj Navodila MIZŠ, ki usmerjajo ravnanje vzgojno izobraževalnih zavodov in inšpekcijskih služb, niso predpis in niso pravno zavezujoča, pa kljub temu nedopustno razširjajo in celo zaostrujejo določbe Odloka in Sklepa MIZŠ. To pomeni, da šola za svoje ravnanje nima prav pravne podlage, kar pomeni, da je nekritično izvajanje nesmiselnih in nezavezujočih Navodil MIZŠ arbitrarno in samovoljno. Ravnanje šole, ki otrokom namesto izobraževanja zagotavlja le varno okolje, oziroma jim dodeljuje le naloge, je samovoljno, arbitrarno in nezakonito. To, da se izobraževanje za otroke ne izvaja, je očitno namenjeno zgolj nedopustni prisili, da bi starši podali soglasje k nesmiselnemu in nepotrebnemu testiranju in kasneje seveda cepljenju. Otroci, katerih starši ne podajo soglasja, so torej nedovoljeno diskriminirani, čeprav so brez simptomov kakšne respiratorne bolezni. Tožena stranka in Inšpektorat MIZŠ dejansko ne zahtevata testiranja, temveč le vnaprej podpisana soglasja staršev za trajno samotestiranje ter podatke o starših, ki tega ne želijo.

7. Postopki pred sodiščem trajajo dalj časa, kar pomeni, da bodo tožnikom ves čas trajanja postopka kršene ustavne pravice. Tožniki bodo torej povsem onemogočeni pri obiskovanju pouka in izobraževanju ali pa se bodo morali v nedogled podrejati nesmiselnemu obveznemu testiranju, za katerega je sicer treba podpisati soglasje.

8. Nedopusten poseg v ustavne pravice tožnikov traja že mesec dni. Pri tem ne gre spregledati, da naj bi šlo za začasen ukrep, ki pa se kljub bistveno izboljšanemu epidemiološkemu stanju še vedno izvaja v povsem nespremenjenem obsegu. Stanje je namreč bistveno boljše kot pred uveljavitvijo ukrepa 15. 11. 2021 in je bistveno boljše kot pred 26. oktobrom, ko ti ukrepi še niso bili predvideni. Ob očitno boljši epidemiološki situaciji pomenijo ukrepi še dodatno nesorazmeren poseg v pravice otrok in predstavljajo po oceni tožnikov razlog za izdajo začasne odredbe. Do zaključka prvega ocenjevalnega obdobja 31. 1. 2022 je še mesec dni, tožnikom pa zaradi ravnanja šole ni omogočeno izobraževanje. Tudi, če bodo nekako sami uspeli predelati potrebno učno snov, jim ne bo omogočeno ocenjevanje znanja in izdelkov. Ravnanje tožene stranke tožnikom onemogoča obiskovanje pouka, izobraževanje in ocenjevanje pridobljenega znanja brez konstantnega nesmiselnega testiranja. Sodišču predlagajo, da na podlagi 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, s katero naj toženi stranki naloži, da tožnikom dopusti obiskovanje šole oziroma pouka ter jim zagotovi redno izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in po potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT.

9. Tožena stranka je sodišču podala odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in na poziv sodišča 31. 12. 2021 še njegovo dopolnitev. Opozarja, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, določene v ZUS-1 in je zaradi tega treba tožbo, in posledično tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, zavreči. V zadevi niso izpolnjeni pogoji za upravni spor na podlagi določb 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne pogoji za upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijanega Odloka, kot tudi Sklepa MIZŠ ter Navodil MIZŠ ni mogoče opredeliti kot posamičnih aktov, zato kot taki ne morejo biti predmet presoje zakonitosti v okviru subsidiarnega upravnega spora. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1823/2020 z dne 3. 2. 2021, s katerim je sodišče zavrglo tožbo v primerljivi sodni zadevi, predmetno odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 61/2021. 10. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožba pomanjkljiva, saj tožniki v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1 niso določno navedli obveznih sestavin tožbe, to je, kakšno dejanje je bilo storjeno, kdaj in kje je bilo storjeno, niso navedli niti organa niti uradne osebe, ki naj bi dejanje storila niti niso predložili dokazov za to, temveč gre le za pavšalne navedbe. Ugovarja, da tožniki spornega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v njihove človekove pravice, tudi niso določno opredelili, zato ni pravne podlage za tako imenovani subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 4. člena ZUS-1. 11. V nadaljevanju tožena stranka ugovarja, da tožniki niso izkazali verjetnosti oziroma obstoja težko popravljive škode v razmerju do javne koristi, ki se kaže predvsem v pravici do zdravega in varnega okolja preostalih učencev ter zaposlenih šole, kar podrobneje obrazloži. Sodišču predlaga, da iz razloga, ker tožniki vsebinsko niso izkazali verjetnosti nastanka težko popravljive škode, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je vsebino Odloka začela izvajati 17. 11. 2021 ter prilaga dokaze, iz katerih izhaja, da so bili zakoniti zastopniki tožnikov najkasneje tega dne seznanjeni z izvajanjem spornih ukrepov, kot izhaja iz zapisa portala e-Asistent. Dne 16. 11. 2021 je tožena stranka na spletni strani šole objavila novo sporočilo, v katerem je starše ponovno obvestila o vseh bistvenih okoliščinah samotestiranja. Prva tožnica in drugi tožnik dne 17. 11. 2021 nista prišla v šolo, tretja tožnica pa je v šolo prišla, vendar brez soglasja staršev. Zakonito zastopnico tretje tožnice je pomočnica ravnateljice dvakrat poklicala po telefonu in jo obvestila o nastalem stanju. Dne 16. 11. 2021 je ravnateljica tožene stranke tudi sprejela zakonito zastopnico prve tožnice in drugega tožnika na razgovor glede izpolnjevanja pogojev.

K točki I izreka:

12. Sodišče je tožbo zavrglo.

13. Iz trditev tožnikov ter odgovora na tožbo tožene stranke izhaja, da je tožena stranka dne 17. 11. 2021, po tem, ko je zakonite zastopnike tožnikov seznanila o predvidenih ukrepih, začela izvajati v 1. točki obrazložitve tega sklepa navedene Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ. Tožniki s tožbo zaradi kršitev ustavnih pravic, vloženo na podlagi 4. člena ZUS-1, zahtevajo ugotovitev, da je zahteva tožena stranke o 3 x tedenskem testiranju, kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja, nezakonita in da nedopustno posega v ustavne pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 36. in 37. člena Ustave RS (prvi odstavek 1. točke tožbenega zahtevka). Nadalje predlagajo, da sodišče toženi stranki prepove pogojevati tožnikom vstop v šolo, obiskovanje pouka, izobraževalnega programa ter ocenjevanja znanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in jim je dolžna dopustiti obiskovanje šole ter izvajati in zagotavljati izobraževanje ter ocenjevanje znanja po ZOsn in potrjenem šolskem programu, brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Tožniki poudarjajo, da Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ ter zapoved tožene stranke nanje učinkujejo neposredno. Skladno z Navodili MIZŠ osnovna šola ne sme izdati odločb oziroma sklepov o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelku, saj za to nima pristojnosti. Po zatrjevanju tožnikov Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ ter zahteva tožene stranke, da se jih izvaja, predstavljajo neposredno upravno oblastveno dejanje. Zaradi nespoštovanja Odloka ne bo izdana nobena odločba, zoper katero bi tožniki lahko uveljavljali sodno varstvo. V obravnavani zadevi gre torej za presojo zakonitosti navedenega dejanja tožene stranke, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice tožnikov.

14. Ustava RS v prvem odstavku 157. člena določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika ali organizacije, če za določeno zadevo ni v skladu z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (drugi odstavek 157. člena Ustave). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1).

15. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji.1 Postopek se začne na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Tožba mora izpolnjevati vse splošne zakonske procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Taka tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba presoditi, ali ima, glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če vse navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je treba tožbo zavreči.2

16. Ob upoštevanju opisanih izhodišč sodišče meni, da je tožena stranka državni organ v smislu 1. člena ZUS-1. Tak zaključek izhaja iz določbe 60. člena ZOsn, ki določa, da se določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, uporabljajo v postopkih v zvezi z vpisom, prestopom, prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri posameznem predmetu, prepovedjo obiskovanja osnovne šole po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti, statusom učenca, ki se vzporedno izobražuje, oziroma statusom športnika in v zvezi z dodelitvijo sredstev učencem, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati prispevkov za materialne stroške programa (šola v naravi, prehrana, učbeniki). Tožena stranka torej pri odločanju o pravicah in dolžnostih učencev nastopa v vlogi nosilke javnih pooblastil pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil. 17. Opisana izhodišča so po presoji sodišča lahko pomembna le, kolikor je mogoče zatrjevana izpodbijana dejanja tožene stranke opredeliti kot oblastveno dejanje oziroma dejanje izvrševanja javnih pooblastil. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, namreč vprašanja izvrševanja oblasti ne gre enačiti z izvajanjem javnih nalog oziroma nalog v javnem interesu. Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese temu odločanju ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke.3

18. Sodišče meni, da delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja (2. člen ZOsn) niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja. Obveznost, da morajo učenci izvajati testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno - izobraževalnega procesa in da se to samotestiranje opravi v vzgojno - izobraževalnem zavodu, je namreč določil Odlok4 in ne tožena stranka, in sicer z izjemo, da lahko učenci s posebnimi potrebami tako testiranje izvedejo tudi v domačem okolju, vendar pa le, kolikor tega zaradi zdravstvenih razlogov ali ovir oziroma motenj ne morejo izvesti v vzgojno - izobraževalnem zavodu (drugi odstavek 8. člena Odloka) ter da samotestiranja ni treba izvajati osebam, ki izpolnjujejo pogoj PCT (deveti odstavek 8. člena Odloka). Odlok tudi zahteva, da morajo starši ali skrbniki za učence osnovne šole podati predhodno pisno soglasje oziroma nesoglasje k izvajanju samotestiranja (tretji odstavek 8. člena Odloka) ter da se učencem, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne izvajajo, začasno prepove zbiranje v vzgojno - izobraževalnih zavodih in se v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, izobražujejo na daljavo (četrti odstavek 8. člena Odloka). Tožena stranka je z opisanimi obveznostmi, ki jih določa Odlok, pisno obvestila vse starše in skrbnike otrok, obvestilu pa priložila obrazec soglasja/nesoglasja k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje in s tem zgolj izvršila to, kar zahteva Odlok, medtem ko nadzor nad izvrševanjem navedenih zahtev izvaja Inšpektorat RS za šolstvo in šport na dnevni ravni (10. točka Navodil MIZŠ). Tudi s kasneje zatrjevanimi dejanji, ki naj bi jih naslovila na tožnike, tožena stranka tožnikom ni naložila nobene javnopravne obveznosti, pač pa zgolj izvršila to, kar nalagajo Odlok, Sklep MIZŠ in Navodila MIZŠ, po določbah katerih se tožnikom, ki ne izvajajo samotestiranja in za to njihovi starši tudi ne dajo ustreznega soglasja, prepoveduje zbiranje v vzgojno - izobraževalnih zavodih in se šolajo na daljavo.

19. Tožena stranka v konkretnem primeru ni oblastno delovala z vidika njenih nalog oziroma oblastvenih pooblastil po ZOsn, pač pa je njeno ravnanje le izvrševanje Odloka, Sklepa MIZŠ in Navodila MIZŠ na način, kot ji to nalagajo ti abstraktni splošni akti. Presoja, če obveznost, ki jo izvršuje tožena stranka, temelji na zakoniti in ustavni podlagi, pa ni predmet tega postopka5. Obveznosti oziroma prepovedi za tožnike, kot navedeno, ni določila tožena stranka, pač pa Odlok, ki pa ne ureja posamičnih razmerij. Gre za abstraktni splošni akt, ki se nanaša na nedoločljiv krog oseb in ureja nedoločeno število bodočih primerov. Sodišče v upravnem sporu pa ne more odločati o zakonitosti akta organa (vlade), ki je bil izdan v obliki predpisa, saj je za presojo abstraktnih splošnih aktov na podlagi 3. alineje prvega odstavka 160. člena Ustave RS v zvezi z 21. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) pristojno Ustavno sodišče. 20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki II izreka:

21. Sodišče je zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrglo.

22. Ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje izvršitve oziroma ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, vložena tožba v upravnem sporu. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno niti vsebinsko obravnavati zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče namreč o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloča le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo.6

23. Ker je sodišče ugotovilo, da procesne predpostavke za obravnavo tožbe niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe in jo je zato sodišče zavrglo.

K točki III izreka:

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Prim: sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 161/206 z dne 19. 10. 2016, sklep št. I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017 in sklep. št. I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021. 2 Tako Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka obrazložitve. 3 Tako v sklepu Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017 (10. točka obrazložitve). 4 8. člen Odloka določa:(1) Učenci osnovne šole in dijaki obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v vzgojno-izobraževalnem zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. (2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko učenci in dijaki s posebnimi potrebami, ki samotestiranja iz zdravstvenih razlogov ali ovir oziroma motenj ne morejo izvesti v vzgojno-izobraževalnem zavodu, samotestiranje izvedejo v domačem okolju. (3) Za učence osnovne šole starši oziroma drugi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki podajo predhodno pisno soglasje oziroma nesoglasje k izvajanju testiranja s testi HAG za samotestiranje. (4) Učencem in dijakom iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki testiranja s testi HAG za samotestiranje ne izvajajo v skladu s prvim oziroma drugim odstavkom tega člena, se začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ti učenci se v skladu s sklepom ministra, pristojnega za izobraževanje, ki ureja izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, izobražujejo na daljavo. (5) Študenti in udeleženci izobraževanja odraslih v programih, v katerih se pridobi javno veljavna izobrazba, obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega ali študijskega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v izobraževalni instituciji. Glede določitve kraja, časa in dokazovanja testiranja se smiselno uporabljata tretji in četrti stavek prvega odstavka 4. člena tega odloka. Izobraževalna institucija lahko odloči, da se obvezno testiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega ali študijskega programa izvaja kot presejalno testiranje s testi HAG v skladu z drugim odstavkom 4. člena tega odloka.(6) Testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena se izvaja v času, ko poteka vzgojno-izobraževalni program in se izvaja trikrat tedensko. (7) Za osebe iz tega člena, ki izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena, se šteje, da za udeležbo v glasbeni šoli, obšolskih dejavnostih in pri kolektivnem uresničevanju verske svobode izpolnjujejo pogoj PCT. (8) Osebi iz tega člena pripada 15 testov HAG za samotestiranje na mesec, ki jih sama ali njeni starši ali zakoniti zastopniki pridobijo v lekarni po predložitvi kartice zdravstvenega zavarovanja ali po predložitvi potrdila o šolanju in osebnega dokumenta, če je oseba tujec in nima kartice zdravstvenega zavarovanja. Če je oseba študent, udeleženec izobraževanja odraslih, poleg kartice zdravstvenega zavarovanja predloži tudi potrdilo o šolanju in osebni dokument. (9) Osebam iz tega člena, ki izpolnjujejo pogoj PCT, ni treba izvajati testiranja s testi HAG za samotestiranje. 5 I U 912/21 z dne 15. 6. 2021 (13. točka obrazložitve) 6 Prim: sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021, in drugi.