Jedro

Ko podjemnik sprejme stvar v popravilo, je sestavni del podjemne pogodbe tudi hramba stvari. Ta nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, zato jo je treba presojati kot sestavni del podjema. Pri tem pa je podjemniku dopustno pripisati posledice le tistih shranjevalnih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega naključnega, kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku zunaj njegove oblastvene sfere.

Vsaka obveznost temelji na pravnem naslovu, ki izvira iz kavze, pri tej pa gre za vprašanje, zakaj je bila pogodba sklenjena. Če se stranki sporazumeta o odplačni podjemni pogodbi, sodišče take pogodbe ne more preoblikovati v neko drugo (npr. shranjevalno) pogodbo samo zato, ker so prisotne nekatere od zanjo tipičnih značilnosti izpolnitvenega ravnanja. Ni narobe, če je sodišče druge stopnje v svoji sestavljanki (z)mešalo določbe dveh različnih tipskih pogodb, ker je v obeh našlo elemente, ki ustrezajo izpolnitvenemu stadiju konkretnega razmerja. Zašlo pa je v tistem trenutku, ko tako premešanih določb, drugače kot sodišče prve stopnje, ni več razlagalo v smislu (kavzalne) pogodbene avtonomije, ki je bila ena sama in enotna. Če sta se stranki dogovorili za odplačno podjemno pogodbo, katere del je bilo tudi nahajanje tožnikovega vozila pri tožencu, jima ni dopustno pripisati tistih pravnih posledic, ki pritičejo kakšni drugi pogodbi, in to ne glede na to, kako atipično je bilo nato izpolnjevanje konkretne podjemne pogodbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Okoliščine zadeve**

1. Tožnik je lastnik starodobnika, avtomobila Bentley, letnik 1955, prvi toženec (v nadaljevanju toženec) pa je samostojni podjetnik, ki se kot tapetnik ukvarja s tapeciranjem notranjih oblog avtomobilov. S tem namenom je tožnik k tožencu aprila 2011 pripeljal svoj avtomobil, za kar se mu je zavezal plačati 3.000 EUR. Starodobnik je bil nato 20 mesecev parkiran v lesenem kozolcu, ker je prenova njegove notranjosti potekala počasi in po fazah ter z aktivnim tožnikovim sodelovanjem. V silvestrski noči 2012/2013 je kozolec nenadoma zgorel, v požaru pa je bil uničen tudi tožnikov avtomobil, ki ga tožencu ni uspelo rešiti.

2. V predmetni pravdi tožnik zahteva odškodnino zaradi poškodovanega vozila. Prepričan je, da bi moral toženec avtomobil hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, saj je šlo za odplačno pogodbo o delu. Toženec se brani, da okoliščine primera kažejo, da je šlo za atipično podjemno pogodbo, ki je v tem delu prerasla v neodplačno shranjevalno pogodbo, zato je bil zavezan hraniti avtomobil kot svojega lastnega, torej z nižjo stopnjo skrbnosti. Glede na to, da je imel pod istim kozolcem parkirana tudi svoja motorna vozila, mu škode na tožnikovem starodobniku ni dopustno naprtiti.

3. Tožnik je isto odškodnino uveljavljal ne le toženca, temveč tudi od drugega in tretjega toženca kot solastnikov nepremičnine, kjer je prišlo do škodnega dogodka. V tem delu pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek nato ni bil izpodbijan z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

**Dosedanji potek postopka**

4. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Prvemu tožencu je naložilo v plačilo 90.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2013 dalje, v preostanku (za 65.000 EUR) je tožnikov zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek zoper drugega in tretjega toženca, prvemu tožencu pa je v korist tožnika naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 4.875,32 EUR.

5. Zoper takšno odločitev se je pritožil prvi toženec (v nadaljevanju toženec). Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi sledilo in v ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, čemur je prilagodilo tudi stroškovno odločbo.

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil dovoljeno revizijo, kot je bila glede na vrednost spornega predmeta uveljavljena pred novelo ZPP-E, na katero je toženec odgovoril, pri tem pa sta oba priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

**Ugotovitve**

7. Tožnik je k tožencu aprila 2011 pripeljal starodobni avtomobil znamke Bentley z namenom, da bi toženec izvedel tapetniška dela, ki jih je sicer izvajal v okviru svoje poslovne dejavnosti kot samostojni podjetnik. O tem sta se dogovorila po telefonu. Tožnik je tožencu z avtovleko pripeljal avtomobil, a ker toženca ni bilo doma, ga je po telefonskem navodilu tedaj odsotnega toženca pustil v lesenem kozolcu, ki se nahaja poleg delavnice. Toženec se je pri tem zavedal, da je šlo za avtomobil večje vrednosti. Do kdaj bi moral toženec izvesti naročena tapetniška dela, se nista natančno dogovorila. Toženec je imel veliko dela, zato je tapetniška dela opravljal, ko je imel čas. Že tedaj pa je bilo znano, da prav hitro ta dela ne bodo opravljena, saj gre za natančna opravila. Avtomobil se je nato ves čas nahajal na istem mestu, in sicer v lesenem, z ene strani odprtem kozolcu. Toženec ni imel ključev, s katerimi bi lahko vozilo prestavljal. Tožnik je v spornem času tudi sam prihajal k vozilu. Dela so se opravljala v soodvisnosti obeh udeležencev na način, da je tudi tožnik opravljal posamezna dela na vozilu, da je lahko nato toženec izvedel posamezno fazo tapeciranja. Tožnik je tožencu dostavil tudi določen material. Toženec je, kljub pozivom tožnika, naj avtomobil odpelje, pristal na to, da je vozilo še naprej ostalo pri njem. Toženec v času škodnega dogodka še ni dokončal vseh tapetniških del, ki se jih je zavezal opraviti v skladu z njunim dogovorom.

8. V noči na 1. 1. 2013 je prišlo do požara na kozolcu, v katerem je bilo uničeno tožnikovo vozilo. V času požara je toženčeva družina na domačem dvorišču oziroma na bližnjem travniku uporabljala pirotehnična sredstva, kot so to enako počeli sosedje. V kozolcu so bili poleg tožnikovega parkirani še trije avtomobili toženčeve družine, ki so jih pred ognjem pravočasno rešili. Tožnikovega avta jim ni uspelo rešiti, ker niso imeli ključev, rušiti pa se je začel tudi del stropa. Starodobnik je imel ob prihodu gasilcev že tako deformirane pnevmatike, da ga iz kozalca ni bilo več mogoče poriniti. Pri reševanju je toženec utrpel opekline. Policija je ugotovila, da je prišlo do požara zaradi uporabe pirotehničnih sredstev v okolici lesenega objekta, pri čemer storilec ni bil odkrit. Tudi v pravdi postavljeni izvedenec za preiskave požarov je izključil druge vzroke, pri tem pa je dopustil možnost namernega požiga oziroma človeško malomarnost. Izvedenec za starodobna motorna vozila je ocenil, da bi obnova takšnega vozila stala med 80.000 in 100.000 EUR.

**Presoja nižjih sodišč**

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta tožnik in toženec sklenila atipično podjemno pogodbo. Njen predmet je bilo popravilo stvari. Po naravi je šlo za obveznost rezultata, ki v času škodnega dogodka še ni bila v celoti izpolnjena. Predmet pogodbe je bila izvedba tapetniških del obnove sedežev in drugih oblazinjenih delov vozila, za kar se je tožnik zavezal tožencu plačati 3.000 EUR. V takem primeru ima podjemna pogodba elemente shranjevalne pogodbe, saj je bila stvar podjemniku za popravilo tudi izročena. Pri tem je treba upoštevati, da naročnik stvari podjemniku ne izroči z namenom, da bi jo zanj hranil, temveč z namenom, da jo popravi. Plačilo za hrambo je obseženo s plačilom za popravilo stvari. Ker je podjemnik svojo storitev opravljal odplačno, je treba v vsakem primeru, torej tudi ob smiselni uporabi določb o shranjevalni pogodbi, uporabiti pravila o odplačni hrambi. V tem primeru mora shranjevalec ravnati kot dober gospodarstvenik in s profesionalno skrbnostjo. Tega toženec ni izpolnil, saj je starodobnik hranil v odprtem, lesenem kozolcu, ki ni primerno mesto. Tega zaključka pa ne spreminja dejstvo, da ni bilo ugotovljeno, kdo je požar zakrivil. Tako mora toženec kriti povzoročeno škodo, pri čemer znaša odškodnina 90.000 EUR.

10. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je bilo ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo zmotno uporabljeno. Glede na okoliščine primera so bili preseženi elementi hrambe, značilni za podjemno pogodbo. Tožnik je bil seznanjen s prostorom in hrambo avtomobila. O tem sta se oba strinjala. Pri tožencu se je vozilo nahajalo 20 mesecev, toženec pa s ključi avtomobila ni razpolagal in mu je bila onemogočena uporaba vozila. Tožnik tudi po pozivih toženca vozila ni odpeljal. Del materiala je tožnik tožencu dostavil takoj, nekaj pa naknadno. Tožnik je tudi sam opravljal dela na avtomobilu. Tapeciranje avtomobila se tako ni izvajalo 20 mesecev, temveč je vozilo v vmesnem času pod kozolcem samo stalo ali pa je z njim delal tožnik. Med strankama je bila vzpostavljena neodplačna shranjevalna pogodba. Njeni bistveni sestavini sta stvar in trajnost. Toženec je avtomobil hranil in varoval, dokler ga tožnik ne bi prevzel. Pri tem ni bilo dogovorjeno plačilo za čas hrambe, ko je avtomobil le stal pod kozolcem, dela na njem pa se niso izvajala. Shranjevalno razmerje je bilo tako neodplačne narave, toženec pa je moral vozilo hraniti kot svoje lastno. Toženec tako ne odgovarja za naključno uničenje stvari. Povzročitelj požara namreč ni znan, nastal pa je kot nesreča po spletu nepričakovanih, zaporednih dogodkov, in gre za naključje, ki ga ni zakrivil toženec. Odškodninska odgovornost toženca tako ni podana.

**Revizijske navedbe**

11. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Pravilna je ugotovitev, da je bila sklenjena podjemna pogodba. Stranki se nista dogovorili, do kdaj morajo biti dela opravljena. Že tedaj je bilo znano, da prav hitro ne bodo izvršena. Napačen je zaključek sodišča druge stopnje, da je bil okvir podjemne pogodbe z elementi shranjevalne pogodbe presežen že s tem, ker se tapeciranje na avtomobilu ni izvajalo aktivno vseh 20 mesecev, ko je vozilo samo stalo pod lesenim kozolcem oziroma je tožnik na njem opravljal dela, toženec pa s ključi ni razpolagal. Sodišče je spregledalo, da ni bila podjemna pogodba nikoli razdrta in ni bila podana volja za sklenitev neodplačne shranjevalne pogodbe. Tožnik ni nikoli prerekal obstoja podjemne pogodbe. Sodišče ne pojasni, kdaj naj bi podjemna pogodba prenehala oziroma prešla v shranjevalno. Podjemna pogodba, sklenjena med strankama, se je še vedno izvrševala, toženec pa končnega rezultata ni dosegel, saj dela v celoti ni opravil oziroma izvršil. To pomeni, da je bila podjemna pogodba sklenjena tudi na dan škodnega dogodka. Pogodba stranki zavezuje in bi jo lahko razvezali le sporazumno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena podjemna pogodba z elementi shranjevalne pogodbe, a je ob uporabi 731. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) treba zaključiti, da bi moral toženec vozilo hraniti kot dober gospodarstvenik, saj je šlo za odplačno podjemno pogodbo. Sodišče druge stopnje je samovoljno ugotavljalo (ne)obstoj pogodbe v času škodnega dogodka, zato gre za sodbo presenečenja. Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni zadostno obrazložilo. Ni pojasnilo, zakaj je sledilo navedbam toženca o večkratnih pozivih glede prevzema avta, če pa je sodišče prve stopnje obsežno pojasnilo, zakaj tožencu ni verjelo. Nobena od strank ni zatrjevala, da je podjemna pogodba prenehala oziroma konvalidirala v neodplačno shranjevalno pogodbo. To je sodišče ugotavljalo mimo navedb. Podana je kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče pa je s tem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo njuno pravico do izjave ter načelo odprtega sojenja.

13. Toženec je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrženje. Izpostavil je, da ni razvidno, katero sodno odločbo tožnik izpodbija, glede na čas vložitve revizije, ki je po noveli ZPP-E, pa bi moral tožnik v vsakem primeru najprej podati predlog za njeno dopustitev.

**O dovoljenosti revizije**

14. Uvodoma Vrhovno sodišče zavrača očitke toženca, da bi bilo treba revizijo zavreči. Iz revizije je jasno razvidno, katera je tista odločba sodišča druge stopnje, ki jo tožnik napada, česar tudi jezikovni lapsus calami ne spremenija. Zahteva po „tehnični popolnosti“ vloge ne more prevladati nad njeno vsebino. Kozmetične nepravilnosti zato ne utemeljujejo tako dramatičnih posledic, kot jih pričakuje toženec.

15. Tudi sicer je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 19. 6. 2017, torej pred začetkom uporabe določb noveliranega ZPP-E, kar se je v pretežnem delu zgodilo 14. 9. 2017.1 V prehodnih določbah novele ZPP-E je določeno, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, pred instančnimi sodišči nadaljuje po spremenjenih določbah le, če je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe tega zakona. Glede na navedeno se je postopek pred Vrhovnim sodiščem odvil pravilno. Ker tožnik ni vložil dopuščene revizije, temveč tedaj še dovoljeno revizijo, mu predloga za njeno dopustitev pred tem ni bilo treba vlagati.

**O smrti drugega toženca**

16. S strani toženca je bilo Vrhovno sodišče obveščeno, da je drugi toženec 17. 12. 2018 umrl, kar dokazuje potrdilo iz matičnega registra smrti. Časovno gledano se je to zgodilo po izdaji sodb nižjih sodišč. Ker je drugi toženec imel pooblaščenca, njegova smrt ni (bila) razlog za prekinitev postopka (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Tudi sicer pa sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni bila izpodbijana ter je postala pravilno pravnomočna s tedaj še živim drugim tožencem. Opisano dejstvo tako na sprejem revizijske odločbe ne vpliva.

**O utemeljenosti revizije**

17. Revizija je utemeljena.

18. Ko podjemnik sprejme stvar v popravilo, je sestavni del podjemne pogodbe tudi hramba stvari. Ta nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, zato jo je treba presojati kot sestavni del podjema. Pri tem pa je podjemniku dopustno pripisati posledice le tistih shranjevalnih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega naključnega, kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku zunaj njegove oblastvene sfere.

**O kršitvah pravil postopka**

19. Najprej je treba zavrniti očitke, s katerimi tožnik meri na kršitve pravil postopka. Teh ni bilo, tožnikove navedbe v tem delu pa niso utemeljene. Obrazložitev sodišča druge stopnje je (več kot) zadostna. Sodišče je spor natančno osredotočilo ter v luči sprejetega zaključka podalo jasne razloge. Pri tem ni bilo abitrarno, kot mu to posplošeno očita tožnik. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je sodišče druge stopnje (le) napravilo drugačen materialnopravni sklep, s čimer se je dopustno gibalo v zgornji premisi sodniškega silogizma. Pravilno je upoštevalo tudi toženčeve pozive tožniku, naj avto odpelje, saj je mogoče iz sodbe sodišča prve stopnje razbrati, da so ti pozivi obstajali, le na zaključek niso vplivali, ker da je toženec na tako hrambo vozila še vedno pristajal in do razveze podjemne pogodbe ni prišlo.

20. Toženec je od samega začetka navajal,2 da je šlo v resnici za neodplačno hrambo in nanjo vezano nižjo stopnjo skrbnosti. Po povedanem ni razumljivo, čemu je tožnik presenečen nad pravnim stališčem sodišča druge stopnje, če pa gre za pravni okvir, v katerem so se udeleženci postopka gibali od samega začetka. Sodišču druge stopnje tako pravdnih strank v očitno povsem utirjeni pravdi ni bilo treba še dodatno usmerjati v okviru načela odprtega sojenja.

**O pogodbi**

21. Revident ima prav glede svojega osrednjega očitka o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je šlo za odplačno podjemno pogodbo, le da je bila (nekoliko) atipična. To pravilno stališče je nato sodišče druge stopnje zmotno negiralo in zaključilo, da je šlo v delu hrambe vozila za neodplačno shranjevalno pogodbo. Z zanikanjem tega (nepravilnega) stališča, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, se vzpostavi prvotna, pravilna pravna subsumpcija dejanskih okoliščin pod abstraktno zakonsko normo.

22. Po vsebini gre za presojo poslovne odškodninske odgovornosti. Tožnik zahteva povračilo škode, ki je nastala zaradi kršitev, povezanih s sklenjenim pravnim poslom. Gre za oceno (ne)ustreznosti hrambe v podjem zaupane stvari. Stranki sta sklenili odplačno podjemno pogodbo, ki v času škodnega dogodka še ni bila izčrpana oziroma izpolnjena. Njen predmet je bilo tapeciranje motornega vozila v zameno za plačilo kot enakovredno protidajatev, o čemer sta se stranki avtonomno sporazumeli. Osrednja pozornost je bila tako na podjemnikovem delu in plačilu zanj. Po naravi stvari je, kadar podjemnik sprejme stvar v popravilo, sestavni del podjemne pogodbe tudi podjemnikova hramba stvari, ki jo ima v obdelavi. Gre za del njegove temeljne obveznosti, ki nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, ter ga je treba presojati kot sestavni del podjemnega pravnega temelja in njegove kavze. Plačilo podjema zato obsega tudi hrambo v podjem predane stvari, razen če se stranki ne dogovorita drugače. 23. Opisana zmotna uporaba materialnega prava s strani sodišča druge stopnje je posledica dejanskih okoliščin zadeve, ki so resda specifične.3 Toda te se vse nanašajo izključno na drugo, izvedbeno fazo pravnega posla, medtem ko je za presojo pravnega temelja odločilna prva, to je sklenitvena faza. Ta pomeni intelektualni, duhovni substrat vsakega pravnega posla in ga tudi v še tako atipični izvedbeni fazi vselej enako osmišlja. Gre za združevalno nit, ki zasnovo pravnega posla povezuje z njegovo realizacijo. Pri tem se je treba gibati v voljnem in zavestnem elementu posameznikove psihe. Voljni pomeni, da posameznik hoče določeno pravno posledico, z zavestnim pa ve, da jo bo dosegel. Po vsebini ne gre za nič drugega kot presojo subjektivne nravi določenega pravnega posla. To pa opredelita izključno stranki sami, običajno tako, da skleneta pogodbo. Ta je v svojem bistvu le navzven razvidna realizacija njune predhodne intimne odločitve, ki se je ob doseženem soglasju stkala v skupni pogodbeni pravni mehanizem.

24. Pri presoji spremembe pravne podlage se tako ob pravilnem osvetljevanju opisanih dejanskih okoliščin nekatere med njimi pokažejo kot le navidez odločilne. Vsaka obveznost namreč temelji na pravnem naslovu (temelju), ki izvira iz kavze, pri tej pa gre za vprašanje, zakaj je bila pogodba sklenjena. V zadevi, v kateri je podana ena sama izvorna kavza, ki pomeni popravo motornega vozila v zameno za denarno odmeno, ne more priti do nastanka drugega pravnega posla brez ustreznega pravnega temelja (kavze). Če se torej stranki sporazumeta o odplačni podjemni pogodbi, take pogodbe sodišče ne more preoblikovati v neko drugo (npr. shranjevalno) pogodbo samo zato, ker so prisotne nekatere od zanjo tipičnih značilnosti izpolnitvenega ravnanja. Tako je zmotno stališče, da je bil okvir podjemne pogodbe presežen z določenimi ravnanji iz izpolnitvene faze pravnega posla. Tudi če je podjemnik vozilo hranil 20 mesecev, to ne pomeni, da sta stranki sklenili neodplačno shranjevalno pogodbo, saj o tem soglasje njunih volj ni bilo doseženo, enostransko pričakovanje pa ne pomeni, da obstaja dvostransko pravno razmerje. Stališče sodišča druge stopnje bi pomenilo, da lahko že različna dejanska objektivizacija pri isti subjektivni zasnovi pripelje do spremenjenega pravnega temelja, kar bi bilo v nasprotju s pogodbeno avtonomijo iz 3. člena OZ. Še tako neobičajna izpolnitvena pojavnost, ki presega pričakovane okvire tipskih pogodb, je lahko v vsakem primeru le bolj ali manj pričakovana oziroma želena konkretizacija določenega pogodbenega interesa, zaradi katerega sopogodbenika vstopata v poslovno obligacijsko razmerje.

25. Dispozitivnih pogodb obligacijskega prava, urejenih v OZ, z vidika pravnih posledic in življenjskega primera ni dopustno razčlenjevati na mozaičen zbirek posameznih določb, ker (pač) ustrezajo nekaterim dejanskim okoliščinam zadeve. Nasprotno, uporabo vsake določbe je treba najprej osmisliti z vidika pravnoposlovne avtonomije pravdnih strank, le njuni pravnoposlovni volji pa je nato dopustno pripisovati določene tipske pravne posledice iz splošnih vzorcev. Ni narobe, če je sodišče druge stopnje v svoji sestavljanki (z)mešalo določbe dveh različnih tipskih pogodb, ker je v obeh našlo elemente, ki ustrezajo izpolnitvenemu stadiju konkretnega razmerja. Zašlo pa je v tistem trenutku, ko tako premešanih določb, drugače kot sodišče prve stopnje, ni več razlagalo v smislu (kavzalne) pogodbene avtonomije, ki je bila ena sama in enotna. Če sta se stranki dogovorili za odplačno podjemno pogodbo, katere del je bilo tudi nahajanje tožnikovega vozila pri tožencu, jima ni dopustno pripisati tistih pravnih posledic, ki pritičejo kakšni drugi pogodbi, in to ne glede na to, kako atipično je bilo nato izpolnjevanje konkretne podjemne pogodbe.

**O podjemu**

26. Ob povedanem pa bi se bilo preuranjeno zadovoljiti z zaključkom, da to že samo po sebi zadošča za toženčevo odškodninsko odgovornost. Vrhovno sodišče se je v tej odločbi nikalno opredelilo le do zaključka, da je bila na podlagi dejanskih okoliščin, nastalih v času izpolnjevanja podjemne pogodbe, sklenjena nova, shranjevalna pogodba. Iste dejanske okoliščine,4 ki jih vseskozi poudarja toženec ter jih v svoji odločbi izpostavlja tudi sodišče druge stopnje, utegnejo biti pomembne za končno presojo poslovne odškodninske odgovornosti, in to kljub zaključku, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo. Izhodišče pri tem mora biti, da je tožencu dopustno pripisati le posledice tistih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega (naključnega), kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku oziroma zunaj njegove oblastvene sfere.5 **Sklepno**

27. Ker je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo obstoja shranjevalne pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo in pri tem ni izčrpalo pravnega sredstva ter je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je sodbo sodišča druge razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (380. člen ZPP). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V skladu s 132. členom ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) se je novela v pretežnem delu začela uporabljati šest mesecev po njeni uveljavitvi, torej 14. 9. 2017. V 125. členu novele je določeno, na kakšen način se uporabljajo spremenjene določbe za še nezaključene zadeve. 2 Toženčev odgovor na tožbo, str. 3, tč. 4 obrazložitve: „Glede odškodninske odgovornosti prvotoženca (…) je treba opozoriti, da se mora razmerje med njim in tožnikom presojati na podlagi določil o podjemni pogodbi (...), ki pa ima hkrati tudi elemente shranjevalne pogodbe in je zato treba upoštevati 731. člen OZ. Gled ena to, da gre v konkretnem primeru za neodplačno hrambo (…), je bil prvi toženec stvar dolžan hraniti kot svojo lastno (...)“. 3 Toženec je imel avtomobil pod lesenim kozolcem 20 mesecev, pri čemer ni imel ključev, proces pa se je odvijal v soodvisnosti tako glede materiala kot dela. 4 Tožnik je vseskozi vedel za kraj hrambe motornega vozila, temu ni nikoli oporekal oziroma je s tem v okviru sklenitve podjema celo soglašal. Po pozivih toženca, naj vozilo odpelje, pa je bil celo on tisti, ki je pri taki („nevarni“) hrambi vozila vztrajal vse do škodnega dogodka. Toženec tudi ni imel ključev, da bi lahko z vozilom kako drugače upravljal, pri svojem delu pa je bil 20 mesecev vsaj delno odvisen prav od tožnikovih dobav materiala in popravil vozila, na kar sam ni imel vpliva. Tapeciranje se tako ves čas, ko je vozilo samo stalo ali je na njem delal tožnik, aktivno sploh ni izvajalo. 5 Pri tem ni odveč dodati, da nižji sodišči nista ugotovili, da bi požar zakrivil toženec, temveč je šlo za naključje. Tožnik tožencu očita, da škoda ne bi nastala, če toženec ne bi povzročil nevarnega položaja s tem, ko je vozilo hranil v gorljivem lesenem kozolcu (tj. kršil pogodbo).