Jedro

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ sme sodišče izreči le storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, tistemu storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana, pa samo, če je bil po četrtem odstavku 64. člena KZ izpuščen na pogojni odpust.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 13.3.2008 spoznalo obsojenega M.Š. za krivega storitve dveh poskusov kaznivih dejanj umora po 3. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom in drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanji opisani pod točko 1 izreka), za kateri mu je za vsako z uporabo omilitvenih določil določilo kazen tri leta zapora in poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom in drugim odstavkom 16. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen eno leto zapora ter mu za tem izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Po členu 64 KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obsojencu je odvzelo lovsko puško in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25.7.2008 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v Psihiatrični bolnici O. od 27.2. do 10.3.2005 ter v odločbi o stroških postopka tako, da je obsojenca oprostilo plačila vseh stroškov; v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 30.9.2008 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in v celoti razveljavi odločbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ter na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe prekine.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 28. 10. 2008, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 29.10.2008. B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Zagovorniki, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zahtevi konkretno ne navajajo nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Zato se je Vrhovno sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki so jih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložili tako, da je bil mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

7. Zagovorniki z navedbami, da je izvedenec ocenil, da je obsojencu potrebno izreči obvezno ambulantno psihiatrično zdravljenje, sodišče pa je obsojencu izreklo obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, nakazujejo kršitev 64. člena KZ, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ sme sodišče izreči le storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj, tistemu storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana, pa samo, če je bil po četrtem odstavku 64. člena KZ izpuščen na pogojni odpust. Z izpodbijano pravnomočno sodbo pa je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivih dejanj poskusov umora, pri katerih je bila obsojenčeva prištevnost bistveno zmanjšana (zaradi trajne duševne bolezni posttravmatskega psihoorganskega sindroma in kronično ponavljajoče se depresije), zato sodišče obsojencu varnostnega ukrepa po prvem odstavku 65. člena KZ ni smelo izreči. Sodišče prve stopnje je obsojencu, ki ga je spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, izreklo kazen (šest let in šest mesecev zapora), poleg kazni pa tudi varnostni ukrep po 64. členu KZ, ker so obstajali pogoji, ki jih zakon zahteva za njegov izrek. Ker zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba zaradi izreka varnostnega ukrepa ni bila vložena (zagovornik s pritožbo izreka varnostnega ukrepa po 64. členu KZ ni izpodbijal), so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se "Višje sodišče v Mariboru s tem vprašanjem ni ukvarjalo".

8. Neutemeljeno zagovorniki s trditvijo, da sodišče prve stopnje dejansko ni obrazložilo kazenske odgovornosti, nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo glede obsojenčeve kazenske odgovornosti (prištevnosti in krivde) ter v razlogih sodbe svojo presojo tudi obrazložilo. Razlogom sodišča prve stopnje je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi, da sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato o predlogu za prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe ni odločalo.

10. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerilo v posebnem plačilnem nalogu sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.