Jedro

Pri določanju preživnine je bila upoštevana tudi možnost, da bi si tožnica popravila premoženjski položaj s prodajo nepremičnine. Tak enkratni dohodek na račun substance tožničinega premoženja pa ne more vplivati na toženčevo obveznost, da sodeluje pri preživljanju otrok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med tožnico in tožencem, dodelilo sinova M. in L. v vzgojo in varstvo tožnici ter naložilo tožencu plačevanje preživnine po 10.000,00 SIT mesečno za vsakega od sinov. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki v podobnem finančnem položaju. Tožnica zasluži 49.681,00 SIT mesečno, toženec pa 43.692,00 SIT in dodatno 10.000,00 mesečno. Tožnica je podedovala delež na nepremičnini v L. Njene stanovanjske razmere so boljše od toženčevih. Ugotovilo je tudi izdatke za preživljanje otrok. Ti so glede na dohodke staršev okoli 42.000,00 do 43.000,00 SIT mesečno, kar je toliko, kot znašajo minimalni stroški preživljanja otrok take starosti po statističnih podatkih. Pri določitvi preživnine je upoštevalo toženčeve slabše stanovanjske razmere, pri tožnici pa možnost prodaje nepremičnine v L. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo preživnino na 15.000,00 SIT mesečno. Štelo je, da mora toženec kot kvalificiran elektrikar zaslužiti več, kot navaja.

Prvostopna odločitev, ki nalaga tožnici več kot tri četrine stroškov preživljanja otrok, ni pravilna. Zato je prisojeno preživnino zvišalo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da potrdi prvostopno odločitev. Navaja, da opravlja poklic, ki zdaj ni iskan, in da ne more najti boljše zaposlitve. Sodbi očita, da upošteva navedbo tožeče stranke, da ji nepremičnina v L. ne bo prinesla večje koristi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Starši so dolžni preživljati svoje mladoletne otroke (123. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Glede na ugotovitve v tem postopku tožnica in toženec te svoje dolžnosti ne moreta izvrševati brez škode za pokrivanje svojih lastnih preživninskih potreb. Pri tem sta obe stranki v podobnem položaju, če se upošteva njune ugotovljene redne in izredne dohodke. Tožnica bi bila na boljšem le, če bi prodala svoj delež na nepremičnini v L. Vendar o tem ni ugotovitev v dosedanjem postopku. Glede na sprotne dohodke pa ni mogoče naložiti tožnici več kot tri četrtine preživninskih stroškov, ki so ugotovljeni kot minimalni, tožencu pa manj kot četrtino. Z drugostopno sodbo je bilo to razmerje popravljeno tako, da je tožencu naloženo plačevanje približno ene tretjine ugotovljenih preživninskih stroškov, pri čemer ima toženec celo nekoliko višje dohodke kot tožnica in pade na tožnico tudi delo in odgovornost za vodenje gospodinjstva ter za ostalo, kar potrebujejo mladoletni otroci. Pri takem stanju stvari ni utemeljen revizijski očitek, da je bilo zvišanje preživnine z drugostopno sodbo v nasprotju z določbo 129. čl. ZZZDR. Potrebe tožnikov so upoštevane kot minimalne, dasi to niso glede na ukvarjanje z glasbo, športom i.pd. Možnosti staršev so slabe. V okviru teh možnosti pa preživninska obveznost ni določena v škodo tožencu. Ob približno enakih dohodkih in ob manjšem dejanskem prispevku v delu je njegov finančni prispevek določen v bistveno nižjem znesku, kot odpade na tožnico. Tega prispevka ni mogoče zmanjšati brez škode za minimalno preživljanje otrok. Zato sodbi druge stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovljene dohodke staršev in potrebe otrok je bila določba 129. čl. ZZZDR uporabljena pravilno. Pri tem je upoštevana tudi možnost, da bi si tožnica popravila premoženjski položaj s prodajo nepremičnine. Tak enkratni dohodek na račun substance tožničinega premoženja pa ne more vplivati na toženčevo obveznost, da sodeluje pri preživljanju otrok.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).