Jedro

Glede na določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil se omejitev gibanja lahko izvaja tudi v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, in ne le v objektu azilnega doma, kot to meni tožnik v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 4.2.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) tožniku kot prosilcu za azil omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, in sicer od 3.9.2007 od 14.05 ure do 3.12.2007 do 14.05 ure.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in ugotovitvam tožene stranke, da so podani razlogi, zaradi katerih se tožniku lahko omeji gibanje. Tožnik je na glavni obravnavi potrdil, da je prejel brošuro, s katero je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilca za azil. Sodišče prve stopnje je sledilo zaključku tožene stranke, da v primeru, da bi bil tožnik resnično preganjan v matični državi in da bi bile resnične vse njegove navedbe v zvezi s preganjanjem, bi prav gotovo počakal na pravnomočno končani azilni postopek in ne bi zapustil azilnega doma ter odšel preko Italije v Avstrijo zato, da zaprosi za azil še v drugi državi in dobi status. Tožnik je hotel zaprositi za azil tudi drugje tako, da bi bil siguren, da bo dobil ta status in je tudi naštel, da bi zato želel zaprositi v Avstriji, Nemčiji, Franciji ali kjer koli drugje. Poudaril je, da je bil njegov strah, da bi bil vrnjen v Makedonijo, večji. Dejstvo, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in odpotoval preko Italije v Avstrijo in da pri tem ni imel cilja, ampak je hotel zaprositi za azil v Avstriji, Nemčiji, Franciji ali kjer koli drugje, daje dovolj podlage za zaključek, da je podan razlog suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje se ne strinja stališčem tožene stranke, ko obrazlaga pravno podlago za omejitev gibanja še s tem, da se sklicuje na 3. odstavek 41. člena ZAzil. Na podlagi 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil je prosilec za azil tujec, ki je vložil prošnjo za azil in sicer od trenutka vložitve te prošnje do sprejetja pravnomočne odločbe. Tožnik je zato prosilec za azil, kateremu je tožena stranka pravilno omejila gibanje na podlagi 27. člena ZAzil. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi tožnik poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in da ne zavaja tožene stranke, da je na zaslišanju zadovoljivo pojasnil, da je odšel v Italijo k svojemu dekletu in da ni vedel, da ne sme zapuščati azilnega doma. V vsakem primeru se je imel namen vrniti in počakati na rešitev azilnega postopka, vendar ga je pred tem priprla avstrijska policija in ga vrnila v matično državo. Ni dopustno, da se je odredila omejitev gibanja v Centru za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona. ZAzil v 36. členu določa med drugim, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da je v obravnavani zadevi podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik potrdil, da je takrat, ko je zapustil azilni dom, že dobil dve negativni rešitvi svoje prošnje za azil, vendar se je pritožil. Če bi bil tožnik resnično preganjan v matični državi in bi bile resnične vse njegove navedbe v zvezi s preganjanjem, bi počakal na pravnomočno končani azilni postopek in ne bi zapustil azilnega doma ter ne bi odšel preko Italije v Avstrijo s ciljem, da zaprosi za azil še v drugi državi. Pri tem pa za odločitev ni pravno pomembno, zaradi kakšnega razloga je tožnik zapustil azilni dom, saj je o vseh svojih pravicah in dolžnostih v zvezi z azilnim postopkom bil seznanjen po vložitvi prošnje za azil. Glede na določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil pa se omejitev gibanja lahko izvaja tudi v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, in ne le v objektu azilnega doma, kot to meni tožnik v pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. V čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in katere bistvene kršitve določb postopka so podane, pa tožnik v pritožbi ni obrazložil. Bistvene kršitve določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi niso podane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.