Jedro

Delavec je lahko odgovoren le za tiste kršitve delovnih obveznosti, ki so že vnaprej predvidene v splošnem aktu. Retroaktivna veljavnost splošnega akta ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 5.7.1994 in 6.6.1995, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi ter mu povrniti stroške postopka v znesku 175.272,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.5.1998 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je skupščina, kot njen najvišji organ, pravilno izvedla postopek ugotavljanja tožnikove odgovornosti za kršitve delovne obveznosti. Nadalje se postopek zoper tožnika ni vodil na podlagi neobstoječih aktov, saj je tožena stranka ves čas poslovanja uporabljala akte podjetja G.I.L. kot svoje akte, čeprav v aktu o njeni ustanovitvi z dne 9.8.1991 takšna navedba ni določena.

Poleg tega je bil tožnik v svojstvu direktorja pristojen, da bi predlagal skupščini podjetja sprejem potrebnih aktov. Zato je podana njegova odgovornost, da se je zoper njega izvedel postopek na podlagi neobstoječih aktov. Sicer pa bi se zoper tožnika lahko vodil postopek tudi na podlagi določil Kolektivne pogodbe za gradbeništvo. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil disciplinski postopek, ki ga je skupščina tožene stranke izvedla zoper tožnika na podlagi določila 2. odst. 59. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), voden s strani nepristojnega organa. Pri tem je tudi izhajalo iz določila 32. člena Kolektivne pogodbe za gradbeništvo (Ur. l. RS, št. 79/94 - v nadaljevanju: KP dejavnosti), ki določa, da izreka disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja le disciplinska komisija. Nadalje je ugotovilo, da je skupščina tožene stranke v navedenem postopku uporabila Pravilnik o odgovornosti za delovne obveznosti podjetja G. I. pri čemer tožena stranka takšnega svojega akta ni sprejela. Kasneje sprejeti Statut z dne 15.12.1994, ki napotuje na uporabo internih aktov navedenega podjetja, pa v tožnikovem primeru ni možno uporabiti za nazaj, kar pomeni, da je bil izveden disciplinski postopek na podlagi neobstoječih aktov, zaradi česar je razveljavilo izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka in na zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Pritožba se sklicuje na bistvene kršitve določil postopka, vendar te v svoji obrazložitvi ne konkretizira. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo glede takšnih kršitev iz določila 2. odst. 354. čl. ZPP in ugotovilo, da te v izpodbijani sodbi niso podane. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala v tožnikovem disciplinskem postopku odločiti disciplinska komisija tožene stranke.

V skladu z določilom 2. odst. 59. čl. ZTPDR (podobno tudi določilo 32. čl. KP dejavnosti) odloča o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, disciplinska komisija. Vendar pa je v določilu 3. odst. navedenega člena vsebovano pooblastilo organov, ki imenuje oz. postavi poslovodnega organa, da odloča o njegovi disciplinski odgovornosti. To pooblastilo je neprenosljivo, pri čemer morebiten prenos pristojnosti na drug disciplinski organ, zakon ne dovoljuje. Navedeno zakonsko določilo je močnejše pravne veljave, kot določila kolektivne pogodbe. Zato tožena stranka ni ravnala nepravilno, ko je v tožnikovem primeru izvedla disciplinski postopek po svojem organu - skupščini, saj ta organ v skladu z določilom 8. čl. Akta o ustanovitvi iz leta 1991 med ostalim pristojen tudi za imenovanje in razreševanje direktorja družbe. V času storitve očitanih kršitev in veljavnosti tega akta pa je bil tožnik direktor tožene stranke.

Vendar pa takšna zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o pristojnosti organa za vodenje disciplinskega postopka sodišča prve stopnje v sporu nima odločilnega pomena, ob nadaljnji ugotovitvi v izpodbijani sodbi, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, da je tožena stranka zoper tožnika izvedla disciplinski postopek na podlagi aktov, ki jih ni sprejela oz. je šele kasneje določila njihovo veljavnost. Tožena stranka je namreč s sprejetim Statutom z dne 15.12.1994 določila, da do sprememb njenih splošnih aktov veljajo akti od podjetja G. I.. Glede na dejstvo, da je tožnik že prej storil očitane kršitve delovnih obveznosti, tako v konkretnem primeru določila Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tega podjetja ni bilo dopustno uporabiti. Smisel določila 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93, (podobno navaja določilo 3. odst. 54. čl. ZTPDR, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) je v tem, da je lahko delavec disciplinsko odgovoren le za tiste kršitve, ki so kot dejanja ali opustitve vnaprej predvidene. Navedeno tožena stranka v svojem aktu iz leta 1991 ni določila in tako v danem primeru v skladu z načelom zakonitosti ne more biti upoštevana retroaktivna veljavnost uporabe splošnih aktov. Poleg tega ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka v svojem postopku lahko uporabila določila KP dejavnosti, saj se na morebitno njihovo uporabo v izpodbijanih disciplinskih sklepih v ničemer ne sklicuje.

Nadalje je očitno, kar izhaja iz izpovedbe tožnika, da je tožena stranka uporabila navedeni pravilnik podjetja G. I. šele v njegovem disciplinskem postopku. Zato pritožbena navedba, da je tožena stranka ves čas svojega poslovanja uporabljala splošne akte tega podjetja, ni mogoče upoštevati, pri čemer je nepomembna tudi navedba o krivdi tožnika, ki v svojstvu direktorja skupščini tožene stranke ni predlagal sprejema aktov, saj se ta organ šele sedaj na takšno okoliščino opustitve tožnikovega ravnanja ne more sklicevati.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).