Jedro

Tožeča stranka je sodelovala na javnem razpisu za pridobitev javnih sredstev, kar pomeni, da gre za negotovo pridobitev teh sredstev, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev oziroma meril in kot tako zgolj za pričakovanje s tem pa ni mogoče izkazovati težko popravljive škode. Izpad sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis stranka pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo, pa ne predstavlja težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper obvestilo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS z dne 4. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je bil njen predlog projekta „Doživljanje in spoprijemanje s tveganji in negotovostmi na družinskih kmetijah v kontekstu različnih vizij razvoja kmetovanja“ uvrščen v kategorijo B in zavrnjen. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje tako, da se do pravnomočne odločitve o njeni tožbi zoper izpodbijani sklep zadrži izvrševanje javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2015, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 94/14, v delu, ki se nanaša na področje 6.03 Antropologija.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetne potrebe po izdaji začasne odredbe zaradi nastanka težko popravljive škode. Ker gre za javni razpis v zvezi z dodelitvijo denarnih sredstev, pričakovana denarna sredstva sama po sebi ne morejo predstavljati kategorije težko popravljive škode. Gre namreč za kandidiranje na javnem razpisu in pridobitev sredstev na takem razpisu je odvisna od tega, ali bo nekdo izbran, zato gre za negotovo dejstvo, taka pravna pričakovanja pa ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe, zato škoda, ki jo v konkretni zadevi zatrjuje tožeča stranka, ne more biti pravno priznana. Poleg tega pa tudi materialna škoda sama po sebi praviloma niti ne predstavlja težko popravljive škode.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je zatrjevala tudi nastanek škode zaradi kršitev ustavnih procesnih jamstev in pravice do svobodnega znanstvenega ustvarjanja. Ugovarja tudi bistvene kršitve določb postopka, saj se izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, ker v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje namreč ni odgovorilo na navedbe, da bo tožena stranka s sklenitvijo pogodb o izvajanju in sofinanciranju raziskovalnih projektov z izbranimi prijavitelji preprečila izvršitev sodne odločbe in s tem zaobšla odločitev v upravnem sporu. Ko bo postopek javnega razpisa zaključen, tožeča stranka pred upravnim sodiščem ne bo več mogla učinkovito varovati svojih procesnih pravic v postopku javnega razpisa. Zato ji nastaja škoda, ki se kaže tudi v kršitvi pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Te kršitve je mogoče odpraviti le z izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zatrjevana škoda v obliki kršitve ustavnih procesnih jamstev in pravice do svobode znanstvenega ustvarjanja ni pravno priznana in da ni nepopravljiva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda začasno odredbo in začasno uredi stanje tako, da do pravnomočne odločitve o tožbi zadrži izvrševanje javnega razpisa.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode. Šele, ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe upoštevalo vse navedbe tožeče stranke v zvezi s to zahtevo ter se do njih opredelilo oziroma na njih odgovorilo. Tožeča stranka je sicer kot težko popravljivo škodo, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo začasne odredbe, navajala, da bo tožena stranka s sklenitvijo pogodb z izbranimi prijavitelji preprečila izvršitev sodne odločbe in s tem zaobšla odločitev v upravnem sporu, saj ko bo postopek javnega razpisa zaključen, tožeča stranka pred upravnim sodiščem ne bo več mogla učinkovito varovati svojih procesnih pravic v postopku javnega razpisa. Poleg tega pa ji bo povzročena tudi škoda v višini nepridobljenih sredstev.

10. Glede sklicevanja tožeče stranke na procesne pravice v postopku javnega razpisa Vrhovno sodišče najprej poudarja, da se v obravnavani zadevi te pravice nanašajo na sodelovanje na javnem razpisu, torej so to procesne pravice v postopku javnega razpisa in so namenjene zagotavljanju možnosti udeležbe ter posledično možnosti biti izbran na javnem razpisu oziroma tudi varstvu v primeru neizbire. Z njimi tožeča stranka torej uveljavlja pravice v postopku javnega razpisa, v katerem seveda zasleduje cilj – biti izbrana. Uspeh na javnem razpisu pa je v pridobitvi denarnih sredstev, kar predstavlja finančni interes.

11. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da gre za javni razpis za financiranje projektov iz državnega proračuna, torej za dodelitev denarnih sredstev v primeru uspeha na tem razpisu. Pričakovana denarna sredstva sama po sebi ne morejo predstavljati kategorije težko popravljive škode. Če gre za kandidiranje na javnem razpisu, je pridobitev sredstev na takšnem razpisu odvisna od tega, ali bo prijavljeni izbran, ali ne, zato gre za negotovo dejstvo, ki prav zato ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 120/2013 z dne 10. 4. 2013).

12. Tožeča stranka je sodelovala na javnem razpisu za pridobitev javnih sredstev, kar pomeni, da gre za negotovo pridobitev teh sredstev, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev oziroma meril in kot tako zgolj za pričakovanje s tem pa ni mogoče izkazovati težko popravljive škode. Izpad sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis stranka pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo, pa ne predstavlja težko popravljive škode.

13. Ostali tožbeni ugovori, na katere naj, glede na pritožbene ugovore tožeče stranke, sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo, pa niso predmet začasne odredbe, ampak bodo predmet presoje v glavni stvari, ko bo sodišče odločalo o tožbi in presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe oziroma postopka izdaje. Tudi v primerih, ko bi sodišče ugotovilo nezakonitost postopka izbire po tem, ko bi bil ta postopek že končan (na to možnost opozarja tožeča stranka), to za stranko nujno ne pomeni izgube možnosti sodnega varstva, saj lahko ob izpolnjevanju zakonskih pogojev (tudi izkazanega pravnega interesa) zahteva od sodišča izdajo ugotovitvene sodbe, ki bo v primeru uspeha s tožbo lahko podlaga za nadaljnje uveljavljanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.