Jedro

Revizija, ki se nanaša samo na obresti, ni dovoljena.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve likvidacijskega upnika - tožnika do likvidacijske mase likvidacijskega dolžnika L. G. d.d., v likvidaciji, v znesku 72.000 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri Banka Koper d.d. obračunava vezane devizne depozite domačih fizičnih oseb nad 12 mesecev in sicer od zneska 24.000 DEM od 1.2.1992 dalje, od zneska 24.000 DEM od 1.3.1992 dalje in od 24.000 DEM od 1.4.1992 dalje vse do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor v višini 200.000 DEM (2. točka izreka sodbe). S sklepom je vzelo na znanje delni umik tožbe in v tem delu postopek ustavilo (1. točka sklepa). Prvotoženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 914.525,70 SIT v roku 15 dni od dneva pravnomočne sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sklepa).

Proti tej sodbi se je v njenem zavrnilnem delu (del izreka pod točko I/1 sodbe) pritožil tožnik. Zoper odločitev o stroških postopka (točka II/2 sklepa) pa sta se pritožili tako tožeča kot tudi tožena stranka. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka delno spremenilo tako, da je ugotovilo še obstoj terjatve tožnika do prvotožene stranke iz naslova zamudnih obresti v višini razlike med že ugotovljenimi zamudnimi obrestmi (obračunanimi po obrestni meri, po katerih Banka Koper obračunava vezane devizne depozite domačih fizičnih oseb na 12 mesecev od tolarske protivrednosti zneska 24.000 DEM od 1.2.1992 do plačila, od zneska 24.000 DEM od 1.3.1992 do plačila in od zneska 24.000 DEM od 1.4.1992 do plačila - pri čemer se upošteva srednji tečaj Banke Slovenije na dan plačila) in zamudnimi obrestmi v višini 37,50 %, ki tečejo: - od tolarske protivrednosti zneska 24.000 DEM (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.2.1992) od 1.2.1992 do plačila, - od tolarske protivrednosti zneska 24.000 DEM (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.3.1992) od 1.3.1992 do plačila, - od tolarske protivrednosti zneska 24.000 DEM (po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.4.1992) od 1.4.1992 do plačila. Kar zahteva tožnik več, to je, da se pri izračunu zamudnih obresti v višini 37,50 % upošteva tolarska protivrednost vtoževanih glavnic na dan plačila, je sodišče druge stopnje zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Prvotoženo stranko je zavezalo k plačilu stroškov pritožbenega postopka tožnika in sklenilo, da krije svoje stroške pritožbenega postopka tožena stranka sama.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe stranki.

Tožnik izpodbija prvi odstavek in drugi odstavek izreka sodbe druge stopnje in sicer v obsegu kot se nanaša na njegovo pritožbo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in očita pritožbenemu sodišču, da je očitno zmotno uporabilo devizno klavzulo. Po stališču revizije sodišče za materialnopravno zmotno odločitev, da se za kakršenkoli preračun dolžnih zneskov v DEM uporablja srednji tečaj Banke Slovenije per 1.2.1992, 1.3.1992, 1.4.1992, ni imelo niti dejanske niti pravne podlage.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje in predlaga, da se spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi oziroma podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da po veljavnem zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) ni mogoče upoštevati in določiti zamudnih obresti za zneske, ki se terjajo in so dolgovani v tuji valuti z uporabo predpisane obrestne mere zamudnih obresti (ki je enaka temeljni obrestni meri povečani za 13,5 odstotnih točk). Temeljna obrestna mera je namreč letna obrestna mera za ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti v domačem denarju, kar pomeni, da velja ta zakon le za terjatve, ki so izražene v tolarjih (3. člen ZPOMZO).

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je na revizijo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista dovoljeni.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (drugi odstavek). Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka vložila tožbo še v času, ko je veljal prejšnji zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP (1977)), ki kot mejo za dovoljenost revizije v 382. členu določa znesek, ki presega 80.000,00 SIT, bi bila revizija tako po določbi ZPP (1977) kot tudi ZPP glede na glavni zahtevek dovoljena.

V obravnavani zadevi pa vlagata obe stranki revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča o zamudnih obrestih, ki jih vse do pravnomočnosti sodbe nista opredelili kot glavni zahtevek. Po 35. členu ZPP (1977) oziroma 39. členu ZPP se tedaj, ko je za ugotovitev stvarne pristojnosti ali pravice do revizije ali v drugih primerih odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek). V drugem odstavku je izrecno določeno, da se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Tožnik je s predlogom, vloženim še pri takratnem Sodišču združenega dela v Kopru dne 11.9.1992, zahteval ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odškodnine v višini zneska tolarske protivrednosti 72.000 DEM. Zakonskih zamudnih obresti med postopkom pred sodiščem prve stopnje in vse do pravnomočnosti sodbe - kot že povedano - ni opredelil kot glavni zahtevek (jih kapitaliziral). V reviziji je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sicer določil z zneskom 1,001.000,00 SIT, vendar je predmet zahtevka ostal isti - to je stranska terjatev. Navajanje vrednosti tožbenega zahtevka v reviziji - tudi v primeru, če bi se nanašal na vrednost glavnega zahtevka - nasprotuje določilu iz 37. oziroma 40. člena ZPP (1977) oziroma 44. člena ZPP (1999). Revizijsko sodišče ga zato ni bilo dolžno upoštevati. Ker si tožeča stranka pravice do revizije ni zagotovila niti po 2. odstavku 382. člena ZPP (1977) niti po 2. odstavku 367. člena sedaj veljavnega ZPP, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno in je po vsebini ni obravnavalo.

Tudi revizija tožene stranke ni dovoljena. Tožena stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je bil ugotovljen obstoj terjatve tožnika v znesku 72.000 DEM z zamudnimi obrestmi po kateri Banka Koper obračunava vezane devizne depozite domačih fizičnih oseb na 12 mesecev od tolarske protivrednosti zneska 24.000 DEM od 1.2.1992 do plačila, od zneska 24.000 DEM od 1.3.1992 do plačila in od zneska 24.000 DEM od 1.4.1992 do plačila - pri čemer se upošteva srednji tečaj Banke Slovenije na dan plačila - pritožila le glede stroškovnega izreka. Ker je revizija dovoljena samo proti sodbi o glavnem zahtevku in se stranske terjatve - o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča - ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti glavnega zahtevka (o katerem je bilo za toženo stranko že s prvo sodbo pravnomočno odločeno), je Vrhovno sodišče zavrglo tudi revizijo tožene stranke kot nedovoljeno (377. člen ZPP).