Jedro

Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 31. 3. 2015 in priznanje pravice do dodatka k pokojnini, ki jo prejema iz Republike Hrvaške po ZZSV od 17. 10. 2014 dalje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka v 30 dneh od vročitve sodbe bila dolžna izdati novo odločbo, priznati dodatek k pokojnini po ZZSV od 17. 10. 2014 dalje ter povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je izpodbijani drugostopenjski upravni akt pravilen in zakonit, ker v obravnavani zadevi ni izpolnjen dejanski stan za priznanje pravice do dodatka k pokojnini po ZZSV.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno odpravo in odločitev v skladu s tožbenim zahtevkom.

Z obrazložitvijo sodbe, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 1. člena ZZSV, se ne strinja. Pravna argumentacija sodišča je zmotna, saj je v navedenem členu jasno določeno, da ima pravico do dodatka k pokojnini državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki uveljavi pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ. Prvostopenjsko sodišče izključuje uporabo zakona za primer, ki ga ne ureja, čeprav so vsi pogoji, ki jih določa zakon, izpolnjeni. Zmotno sledi toženi stranki, da razlike med pokojninami v različnih državah ni mogoče prevaliti na slovenskega nosilca zavarovanja, čeprav ZZSV ureja prav to, kar naj bi bilo razvidno že iz imena zakona. Pravno irelevantna je izjema, da se za pridobitev in odmero pokojnine po slovenskih predpisih upošteva kot slovenska zavarovalna doba tudi čas zavarovanja v kateri od drugih republik nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992. To bi zanjo bilo upoštevno le, če bi se upokojila pred ratifikacijo sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Hrvaško leta 1997. Če bi izjema zanjo veljala, ne bi uveljavljala zahtevka po ZZSV, saj bi bila pokojnina že ustrezno korigirana.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima povsem pravilne dejanske in temeljito obrazložene materialnopravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na tožničine navedbe dodaja le še naslednje.

5. Dejanske okoliščine konkretnega primera niso sporne. Ni dvoma, da je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Vendar ti okoliščini sami po sebi nista zadostni za drugačno odločitev od izpodbijane. Bistveno je, da je tožnica od 1. 2. 2014 sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine. Prav slednji dejstvi izključujeta možnost priznanja pravice do dodatka k hrvaški pokojnini. Izključujeta namreč uporabo Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ(2) (ZZSV).

6. Zmotno in zato nesprejemljivo je pritožničino stališče, da je pravico do dodatka po ZZSV potrebno priznati slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki imajo pravico do pokojnine iz drugih republik nekdanje SFRJ ne glede na to, če so sočasno uživalci istovrstne pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Že iz 1. člena ZZSV namreč jasno izhaja, da je pravica do dodatka zagotovljena le tistim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so pravico do pokojnine uveljavili v kateri od republik nekdanje SFRJ, oziroma glede na 4.a člen istega zakona v katerih od novonastalih držav po razpadu nekdanje SFRJ po 1. 10. 1991. Zgolj zato, ker ZZSV nima določbe, ki bi izključevala pravico do dodatka uživalcem pokojnine, priznane v bivši SFRJ ali novo nastalih državah bivše SFRJ, če so hkrati uživalci pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja, zakona ni mogoče pravilno razlagati, niti uporabljati na način, kot si prizadeva tožnica. ZZSV je namreč mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le v skladu z razlogi in namenom, zaradi katerih je bil leta 1992 sprejet, in jih je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Pravico do dodatka k pokojnini je torej mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali kateri od novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. V primeru sočasnega uživanja slovenske in tuje pokojninske dajatve pa ZZSV sploh ni uporabljiv, kot si to zmotno prizadeva tožnica.

7. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami.