Jedro

Sodišče sodi, da je v obrazložitvi odločbe v zadostni meri pojasnjeno, zakaj mora tožnica izvršiti naložene ukrepe v odrejenem roku in zakaj tega roka ni mogoče podaljšati.

Tožnica v tožbi ne navaja, da ti razlogi toženke ne bi bili resnični, zgolj s sklicevanjem na svoje organizacijsko-tehnične, logistične, vremenske in druge težave pri realizaciji te odločbe pa tudi po presoji sodišča ne more uspeti, saj je le-te ne odvezujejo v smislu, da ji zakonsko določenih obveznosti kot lastnici gozda ne bi bilo treba izvršiti. Prav tako tožnica ni izkazala, da je toženka pri naložitvi obveznosti kršila načelo sorazmernosti (7. člen ZIN), saj niti ni navedla, da bi bilo mogoče za sanacijo gozda izreči še kakšen drug, milejši ukrep. Ker tožnica (po oceni sodišča) prepričljivim razlogom toženke, zakaj je določen rok ustrezen in zakaj ga ni mogoče podaljšati, ne ugovarja, to tudi pomeni, da ti razlogi niso sporni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o izvedbi sanitarne sečnje in preventivnih varstvenih delih v gozdovih je prvostopni organ tožnici naložil opravo sanitarne sečnje z določenimi deli (posekom in izdelavo gozdnih lesnih sortimentov iz tam opredeljenih vrst dreves v določeni količini) (1. točka izreka), nadalje opravo del po opravljeni sanitarni sečnji (2. točka izreka), določil rok 21 dni za izvršitev del in naložil, da mora tožnica o tem obvestili organ v roku treh dni (3. točka izreka), v nadaljnjih točkah konkretno določil potek sanitarne sečnje (4. - 10. točka izreka), odločil, da je odločba izvršljiva po njenih vročitvi in z iztekom roka za izpolnitev obveznosti, zato se po izteku izpolnitvenega roka dovoli njena izvršba po drugi osebi, če obveznosti niso izpolnjene; zavezančevo obveznost bo na njegove stroške opravil izbran usposobljen izvajalec, o stroških izvršbe bo izdan poseben sklep (11. točka izreka) in še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve; v kolikor odrejena dela ne bodo opravljena v določenem roku, bodo odrejeni ukrepi izvedeni na podlagi upravne izvršbe iz 29. a člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), gozdne lesne sortimente se proda s strani organa izbranim centrom, ki so lokacije za zbiranje sortimentov ponudili v postopku javnega razpisa (12. točka izreka).

2. V obrazložitvi je organ navedel, da je bilo pri opravljanju dejavnosti javne gozdarske službe ugotovljeno, da je treba na obravnavani parceli opraviti nujna dela. Odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), organ se je oprl še na tretji odstavek 290. člena ZUP ter 1. člen v zvezi s 5. točko prvega odstavka 3. člena ZG. Glede določitve roka za opravo odrejenih del je organ navedel, da je upošteval razvojno fazo podlubnikov v žarišču, velikost žarišča, delež iglavcev v preostalem sestoju, vremenske razmere in populacijske značilnosti podlubnikov na območju krajevne enote zavoda, zaradi česar tudi ni možna določitev dodatnega roka. V nasprotnem primeru lahko lahko pride do nevarnosti za premoženje večje vrednosti tako v gozdu, ki je predmet te odločbe, kot v okoliških gozdovih. Obrazložil je še, kako je treba urediti sečišče in se skliceval na Pravilnik o izvajanju sečnje, ravnanju s sečnimi ostanki, spravilu in zlaganju gozdnih lesnih sortimentov.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil izpodbijano odločbo.

4. Tožnica je vložila tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi je uvodoma ugovarjala napačni uporabi 7. člena ZUP (točno: Zakona o inšpekcijskem nadzoru - v nadaljevanju ZIN) (načelo sorazmernosti). Tožnica je na dan 6. 7. 2018 prejela praktično dve identični odločbi istega organa; izpodbijano odločbo in odločbo z odrejeno količino poseka 361,12 m3, z enako določenim rokom. Določen rok je neizvršljiv, zato je posledično odločba neizvršljiva. Glede na obseg poškodovanih gozdov in dejstvu, da tožnica v letu 2018 nima zadostnih kapacitet izvajalcev sečnje in spravila, s katerimi bi lahko izvedli sanacijo poškodovanih gozdov, je nerealno pričakovati izvedbo sanacije v tem roku. Podjetje, ki gospodari z gozdovi v lasti tožnice (A. d.o.o.), ima zasedene vse kapacitete gozdne proizvodnje, na trgu pa ne najde prostih usposobljenih izvajalcev. V gozdu je za daljši čas polno zasedenih vseh 30 lastnih gozdnih delavcev, poleg tega pa dela približno 70 različnih pravnih oseb oziroma samostojnih podjetnikov za tožnico oziroma podjetje, ki gospodari z gozdovi v lasti tožnice. Odkazano drevje je na terenu, kjer ni mogoča strojna sečnja oziroma je treba dela izvršiti s traktorskim spravilom. Razmere za delo so dokaj neugodne, kar pomeni, da je potreben angažma okoli 15 delovnih dni. V času izdaje odločbe poteka sanacija na ogromnih površinah. Gre že za peto leto (2018) izrednih razmer na Zgornjem Gorenjskem (žled 2013, gradacija lubadarja, ki ne pojenja, vetrolom decembra 2017). Del izvajalcev, ki so angažirani pri vetrolomu, so sicer pomagali vsako leto tožnici, sedaj to ni možno. Letošnji posek v njenih gozdovih dosega 4-kraten obseg rednih sečenj, kot so predpisane v veljavnih gozdnogospodarskih načrtih, česar njen poslovni sistem ne more obvladovati. Pri sanaciji podlubnikov se problemi ne nanašajo samo na sečnjo in spravilo, ampak na celotno verigo naprej do kupcev lesa (npr. velik primanjkljaj odpremnikov lesa). Opozorila je še na dopis drugostopnega organa z dne 5. 4. 2018, v katerem ta poziva prvostopni organ na možnost izreka teh odločb za nične, če bi bilo ugotovljeno, da jih ni mogoče realizirati v danih rokih. Organ ni upošteval vseh okoliščin zadeve, predvsem ni upošteval organizacijsko-tehničnih, logističnih, vremenskih in drugih razmer, kot tudi ne obsega poškodovanega drevja na določenem območju (nemožnosti strojne sečnje) in nezmožnosti poseka tolikšne količine dreves v naloženem roku, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Upoštevati bi tudi moral skupno količino na izdanih odločbah v danem obdobju za enega lastnika. Tožnica je predlagala, da sodišče po izvedbi dokazov (zaslišanju predstavnika tožnice dr. B.B. in vpogleda v tam navedene listine) tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v odločanje organu, ki je odločbo izdal, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Toženka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na razloge odločbe, ki jih je ponovila, ocenila, da je s tem odločitev utemeljena in predlagala zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi prvega odstavka 29. člena ZG, po katerem Zavod lastniku gozda in lastniku posamičnega gozdnega drevja zunaj naselij z odločbo v upravnem postopku določi sanitarne sečnje, spravilo in odvoz okuženega ali z insekti napadenega, močno poškodovanega ali podrtega drevja iz gozda na lokacijo, ki ne predstavlja nevarnosti za nadaljnje širjenje škodljivih organizmov, preventivna varstvena dela ter rok, do kdaj jih mora opraviti. V odločbi se zavezanca tudi opozori, da se bodo, če odrejenih del ne opravi v določenem roku, odrejeni ukrepi izvedli na podlagi upravne izvršbe iz 29.a člena tega zakona. Zavod mora postopek iz tega člena voditi tako, da ne nastajajo prekomerni in nepotrebni stroški za zavezanca. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Po 36. a členu istega zakona Zavod v odločbah, izdanih v upravnih zadevah iz (med drugim) prvega odstavka 29. člena tega zakona, določi količino in strukturo dreves za posek po drevesnih vrstah in debelinskih razredih.

8. Kot izhaja iz tožbe, tožnica ne oporeka niti vsebini naloženega ukrepa niti načinu vodenja postopka, prav tako tudi ne ugotovitvi, da je za izvedbo naloženega ukrepa zavezana. Meni le, da je določeni rok za izvršitev odrejenega ukrepa, tj. 21 dni po vročitvi te odločbe, prekratek in posledično objektivno neizvršljiv zaradi okoliščin, ki (po njeni oceni) niso bile ustrezno pretehtane v postopku.

9. Sodišče sodi, da je v obrazložitvi odločbe v zadostni meri pojasnjeno, zakaj mora tožnica izvršiti naložene ukrepe v odrejenem roku in zakaj tega roka ni mogoče podaljšati. Pri tem se je toženka v odločbi sklicevala na prevladujoče razvojne faze podlubnikov v napadenem drevju in vremenske razmere, ki da ne dovoljujejo naknadnega roka zaradi preprečitve nastanka nevarnosti za premoženje večje vrednosti tako v obravnavanem, kot v okoliških gozdovih.

10. Tožnica v tožbi ne navaja, da ti razlogi toženke ne bi bili resnični, zgolj s sklicevanjem na svoje organizacijsko-tehnične, logistične, vremenske in druge težave pri realizaciji te odločbe pa tudi po presoji sodišča ne more uspeti, saj je le-te ne odvezujejo v smislu, da ji zakonsko določenih obveznosti kot lastnici gozda ne bi bilo treba izvršiti. Prav tako tožnica ni izkazala, da je toženka pri naložitvi obveznosti kršila načelo sorazmernosti (7. člen ZIN), saj niti ni navedla, da bi bilo mogoče za sanacijo gozda izreči še kakšen drug, milejši ukrep. Ker tožnica (po oceni sodišča) prepričljivim razlogom toženke, zakaj je določen rok ustrezen in zakaj ga ni mogoče podaljšati, ne ugovarja, to tudi pomeni, da ti razlogi niso sporni.

11. Ob tem sodišče še dodaja, da je odločba na podlagi tretjega odstavka 290. člena ZUP izvršljiva z iztekom roka za njeno izpolnitev, kar izhaja iz 11. točke izreka, posledica njene neprostovoljne izvršitve pa je oprava izvršbe po drugi osebi. To pomeni, da če tožnica odločbe v odrejenem roku ne bi izvršila, bi jo na njene stroške izvršil usposobljen izvajalec, kar pa je poglavitni ugovor tožnice v zvezi z nemožnostjo izvršitve te odločbe v danem roku, ki bi bil na tak način torej rešen.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala vpogled v listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, dokaz (zaslišanje dr. B.B.) pa je nedovoljena tožbena novota, saj tega dokaza ni predlagala že v upravnem postopku, v tožbi pa za to ni navedla upravičenega razloga (52. člen ZUS-1), zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je utemeljena na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.