Jedro

Ugotavljanje škode in okoliščin, v katerih je nastala, njene višine in povzročitelja v internem postopku pri delodajalcu (72. čl. ZTPDR) ne pomeni procesne predpostavke za uveljavljanje plačila odškodnine pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki se nanaša na zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati škodo v znesku 1.023.179.232,55 SIT ter ji povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške na prvi stopnji v znesku 1.418.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je, da tožeča stranka v primeru toženca ni izpeljala nobenega, tudi ne formalnega postopka v smislu določbe 72. čl. ZTPDR, zaradi česar ni podane predpostavke za vložitev tožbe. Ne želi polemizirati s tožečo stranko in s pritožbenim sodiščem, da je navedena določba v nasprotju s pravnim redom.

Tožeča stranka se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje spoštovati stališče pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 8.4.2004, v katerem je zavzeto jasno stališče glede uporabe določbe 72. čl. ZTPDR. Glede toženca je ugotovila nastanek škode z notranjo revizijo poslovanja in jo v nadaljevanju s sklenitvijo konkretne posojilne pogodbe poskušala zmanjšati. S tem je najmanj zadostila namenu neformalnega postopanja po navedeni zakonski določbi. Ne glede na to, da je tožencu kmalu po nastali škodi prenehalo delovno razmerje, je v nadaljevanju vložila zoper njega tožbo, na podlagi katere je oblikovala zahtevek z vsemi zatrjevanimi škodnimi elementi. Zato se ne strinja s stališčem, da bi morala še dodatno ugotavljati škodo v svojem notranjem postopku, saj je bil toženec, ki je prejel tožbo, z njo seznanjen tudi po višini. Poleg tega opozarja na najnovejšo sodno prakso tako pritožbenega kot Vrhovnega sodišča RS, ki sta zavzela stališče, da v takšnem primeru predhoden postopek pri delodajalcu ni potreben. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v zadevi že drugič odločilo. Pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo določbe 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ponovno poudarja, da je nastala v razmerah samoupravljanja in družbene lastnine, ko je bilo delovno razmerje med delavcem in delodajalcem opredeljeno kot asociativno razmerje. Že z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), ki je opredelil pogodbeni odnos delovnega razmerja, je navedena določba ZTPDR izgubila pomen, saj je nasprotovala pravnemu redu R Slovenije. Po določbi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije so se tako v državi uporabljali le tisti zvezni predpisi, kolikor niso nasprotovali pravnemu redu R Slovenije.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodna praksa v začetnem obdobju uporabe ZTPDR štela predhoden postopek pri delodajalcu za procesno predpostavko uveljavljanja sodnega varstva pred sodiščem. Vendar samo za tista razmerja, nastala v organizacijah z družbenim kapitalom oz. v podjetjih, ki še niso bila organizirana v skladu z zakonom o gospodarskih družbah. Odločbi Vrhovnega sodišča RS, na kateri se sklicuje sodišče prve stopnje kot sprejeto sodno prakso, se nanašata na razmere iz takšnega obdobja. Kasneje je nova situacija tako v posledici lastninskega prestrukturiranja gospodarstva kot uveljavljenega pogodbenega odnosa delovnega razmerja narekovala drugačno razlago in uporabo navedene pravne norme, kar je izkazano z najnovejšim stališčem pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 1284/2000, predvsem pa z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 231/02, da določba 72. čl. ZTPDR ne pomeni procesne predpostavke za uveljavljanje plačila odškodnine pred sodiščem. Vrhovno sodišče je v sodbi povdarilo, da navedena določba predpisuje le notranja pravila glede ugotavljanja odškodninske odgovornosti med delavcem in delodajalcem, ki ne more učinkovati na materialnopravnem področju, ko gre za obravnavanje škodnega primera v sodnem postopku po načelih obligacijskega prava.

Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka v svojem revizijskem postopku ugotovila škodno ravnanje toženca, na podlagi katerega je zoper njega vložila tožbo. Za presojo je odločilno, da je z njo opredelila višino škode v konkretnem znesku, ki jo zahteva od toženca v plačilo. Toženec je bil z njo seznajen najkasneje z vročitvijo drugopisa tožbe. Zato je imel možnost, v kolikor se sklicuje na uporabo navedene določbe ZTPDR, da bi jo lahko poravnal v roku iz te določbe.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da mora sodišče prve stopnje v sporu odločiti po vsebini in ugotoviti morebitno toženčevo odgovornost za nastanek očitane škode po načelih obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je bilo v skladu z določbo 1. odst. 362. čl. dolžno opraviti vsa procesna dejanja in obravnavati sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Zato je nedopustno, ko je o isti stvari ponovno enako odločilo. Poleg tega je s sprejeto odločitvijo odreklo tožeči stranki pravico do sodnega varstva, glede katerega ima stranka vso pravno podlago. V skladu z navedenimi razlogi se tako pri ravnanju sodišča prve stopnje, ki kljub jasnim stališčem pritožbenega sodišča še vedno vztraja pri svojem zmotnem razlogovanju navedene pravne norme, izkazuje kršitev določb 22. in 23. čl. Ustave RS (Ur. l. RS, št. 31/91) o enakem varstvu pravic oz. odločanju brez nepotrebnega odlašanja ter kršitev določbe 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah. Takšno stališče, ki nakazuje na samovoljo sodišča prve stopnje, je razvidno tudi iz Pravosodnega biltena št. 1/2000, stran 46. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati zadevo po vsebini in odločiti o utemeljenosti toženčeve odškodninske odgovornosti. Ker iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka zaradi istega škodnega dogodka vložila tožbo tudi zoper druge tožence, zadeva pa se vodi pri sodišču prve stopnje pod opr. št. I Pd 500/03, bi bilo iz razlogov smotrnosti postopka sprejemljivo, da se zadevi združita v skupno obravnavanje. To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu z dne 20.6.2003 (l.št.60), da bi ločeno obravnavanje zadev pomenilo podvajanje postopkov in nepotrebne stroške tako za stranke kot sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.