Jedro

Varnostnika sta dogodek opisala drugače kot tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz zapisnikov o zaslišanju vseh treh prič ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko pričam zastavljal vprašanja, zako je prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela zaslišanja stranke.

Uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen prekrškovnega postopka, s čimer je prišlo do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2849/2018/6 (1312-19) z dne 15. 3. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pridržala ga je na prostore Centra za tujce, in sicer od 13. 3. 2019 od 15.30 do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je bil po podani prošnji nastanjen v prostorih azilnega doma. Toženka je bila s strani varnostne službe obveščena o incidentu, ki se je zgodil 12. 3. 2019, in sicer o fizičnem napadu na dva varnostnika varnostne službe, ki ju je napadel tožnik. Kot izhaja iz poročila varnostne službe, naj bi bili varnostniki obveščeni, da naj bi prosilci pili alkohol, kar je v skladu s hišnim redom prepovedano. Varnostnika A.A. in B.B. ter C.C., ki nudi psihosocialno pomoč prosilcem, so prišli v sobo, pri čemer je tožnik rekel, da alkohol (pločevinka piva) ni njegov, ampak od drugega prosilca. Tožnik in njegov sostanovalec sta se začela razburjati in ko so jima povedali, da bodo opravili kontrolo sobe, sta se začela upirati. Tožnik je odrinil varnostnika A.A., vmes je posegel gospod C.C. in rekel tožniku, naj se umiri, vendar je tožnik odrinil tudi njega. Tožnik je varnostnika A.A. odvlekel stran od omare in ga z rokami odrival stran od sebe. Ker ga ni uspel odriniti, je začel z rokami mahati proti njemu in ga fizično napadel. Varnostnik A.A. se je napadu izognil, tožnik pa je skočil na posteljo in od tam napadel varnostnika B.B., ki je takrat skušal obvladati drugega prosilca Č.Č. Nato je varnostnik A.A. s strokovnim prijemom okoli vratu preprečil napad tožnika na varnostnika B.B. in ga odvlekel do izhoda azilnega doma, kjer mu ga je pomagala vkleniti policistka iz Policijske postajeE.. Oba prosilca sta ves čas grozila varnostnikoma, da ju bosta ubila, z grožnjami pa sta nadaljevala tudi po prihodu policistov. Nadalje toženka navaja, da so policisti Policijske postaje F. po prihodu v azilni dom naredili zapisnike o zaslišanju prič, in sicer varnostnika A.A., varnostnika B.B. in delavca, ki nudi psihosocialno pomoč prosilcem, C.C. Iz vseh treh zapisnikov je razvidno, da sta oba prosilca najprej zavrnila pregled sobe, potem pa sta vse tri fizično tudi napadla. Tožniku je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Toženka nadalje povzema, kaj je v zvezi z dogodkom povedal tožnik na zapisnik o omejitvi gibanja. Med drugim je zanikal, da bi odrinil delavca C.C., glede groženj pa je pojasnil, da ni rekel, da bo varnostnike ubil. Rekel je, da sta začela varnostnika odrivati njih, ko sta videla, da ju snemajo. Toženka zaključuje, da iz vsega navedenega izhaja, da se je tožnik upiral pregledu varnostnikov, saj se varnostnika zagotovo ne bi poslužila posebnih varnostnih prijemov in ne bi uporabila prisilnih sredstev za vezanje in vklepanje, če to ne bi bilo potrebno. Prav tako je bila v prostorih azilnega doma prisotna tudi policistka in ne bi pomagala vklepati tožnika, če za to ne bi bilo razloga. Če bi bil tožnik tako miren, kot je trdil, posredovanje ne bi bilo potrebno.

3. Toženka se pri svoji odločitvi sklicuje na 4. alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Toženka je prepričana, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, z nespoštovanjem hišnega reda v azilnem domu nadaljeval, s tem pa bi bila osebna in premoženjska varnost še vedno ogrožena. Glede na tožnikovo vedenje je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi tožnik v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Če bi mu bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe in ogrožal in motil ostale prosilce in zaposlene. Trenutno se število nastanjenih prosilcev v azilnem domu giblje okoli števila 150, zaradi česar je zelo pomembno, da se v hišnem redu napisana pravila vedenja v azilnem domu izvajajo tudi v praksi. V azilnem domu so poleg samskih moških nastanjene tudi ranljive osebe, med katerimi je več otrok in žensk. Z omejitvijo gibanja na prostore centra za tujce se bo preprečilo tožnikovo ogrožanje sebe, drugih, premoženjske vrednosti in javnega reda.

4. Tožnik v tožbi navaja, da dejansko stanje ni zadosti razčiščeno in da zadeva še ni bila zrela za izdajo izpodbijanega sklepa. V tožbi opisuje, kako je potekal dogodek. Prazna pločevinka piva ni pripadala tožniku, ampak drugemu prosilcu. Vse, kar je tožnik storil, je bilo to, da se je na pasiven način uprl preverjanju njegovih osebnih stvari, saj se ni čutil krivega za izrečene obdolžitve varnostnikov, da naj bi pil alkohol. Eden od prosilcev je snemal dogodek in na tem posnetku se vidi, da je eden izmed varnostnikov z vso silo porinil tožnika na posteljo, ki pa je pri tem imel ves čas roke ob svojem telesu. Kasneje se je tožnik s kriljenjem rok zgolj hotel zaščititi pred varnostnikovim agresivnim obnašanjem. S tem je le želel odvrniti nevarnost stran od sebe. Tožnik ni s svojimi dejanji in besedami ogrožal nikogar, ampak se je zgolj branil. Nikoli ni kršil hišnega reda azilnega doma. Poleg tega bi lahko toženka tožniku odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tak ukrep bi bil sorazmeren glede na vpletenost tožnika kritičnega dne v azilnem domu, v katerem sta bila vsekakor bistveno bolj vpletena s svojim obnašanjem tožnikova sostanovalca, on pa se je zgolj znašel v središču dogajanja. V tožnikovem dejanju kritičnega dne ni izkazana dovolj resna grožnja varnosti oseb in premoženja, saj tožnik sam s svojim obnašanjem ni ogrožal niti prisotnih oseb niti premoženja azilnega doma. Treba je preizkusiti, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode. Dejstva in okoliščine morajo biti dovolj konkretne, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec, kar pa v tožnikovem primeru vsekakor niso. Toženka je takoj po zaslišanju tožnika izdala ukrep omejitve gibanja na Center za tujce v Postojni, kar pomeni, da njegovih navedb in ugovorov sploh ni preučila, kaj šele upoštevala. Tožnik je na zaslišanju izpovedal bistveno drugače, kot navaja toženka v izpodbijanem sklepu. Zanikal je kakršnokoli nasilno obnašanje do varnostnikov, saj dobro pozna hišni red doma in se je zgolj pasivno branil. Tudi mize v sobi ni sam prevrnil, ampak sta jo prevrnila varnostnika. Ne ve, zakaj je bil vklenjen in neupravičena se mu zdi tudi izrečena globa v znesku 200,00 EUR, katere sploh ne bo mogel plačati. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvrševanje sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da tožniku nastaja težko popravljiva škoda. V centru za tujce se slabo počuti, kar vpliva na njegovo psihično stanje. Kršena mu je pravica do osebne svobode. Če bo s tožbo uspel, mora tožena stranka že na podlagi neposredne uporabe 2. pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V primeru kršitve ustavne pravice do osebne svobode tožnika mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo, katere brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. 5. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni podala pismenega odgovora.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi 27. 3. 2019 vpogledalo v upravni spis in prebralo priloge strank, in sicer tožeče stranke A1 do A3 ter toženke B1, ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal o incidentu, zaradi katerega mu je bila omejena svoboda gibanja, in sicer so trije varnostniki (eden naj bi bil prevajalec, vendar ne razume alžirskega narečja arabščine) na silo vdrli v sobo (kjer so bili trije prosilci). Prijeli so nahrbtnik prijatelja in niso odgovorili, zakaj so v sobi. Prosilci so vključili telefon, da bi dogodek posneli. Poskušali so vzeti telefon iz rok, začeli so se prerivati med sabo, nato je varnostnik s strokovnim prijemom obvladal tožnika ter ga odvedel do recepcije. Tožnik ni odrival varnostnika, temveč je slednji odrival njega, tožnik je imel namreč sklenjene roke zadaj. Tožnik se ni upiral niti ni poskušal odrivati varnostnika. Hotel je zapustiti sobo, vendar mu varnostnik ni pustil. Tožnik je tudi izpovedal, da v postopku pred toženko ni dobil možnosti, da bi postavljal vprašanja A.A., B.B. in C.C. 8. V obravnavanem primeru je toženka tožniku omejila gibanje na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki med drugim določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim tudi iz razloga, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

9. Toženka je svojo odločitev oprla na incident, do katerega je prišlo 12. 3. 2019 v prostorih azilnega doma, kjer se pri svoji odločitvi zlasti sklicuje na zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih naredili policisti Policijske postaje F., in sicer varnostnika A.A., varnostnika B.B. in delavca za psihosocialno pomoč C.C. Sodišče ugotavlja, da sta varnostnika dogodek opisala drugače kot tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov glede tega, kako se je zgodil kritični dogodek. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz zapisnikov o zaslišanju vseh treh prič ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko pričam zastavljal vprašanja. Zaslišanja so bila sicer opravljena z namenom prekrškovnega postopka, saj v zapisnikih izrecno piše, da je zapisnik sestavljen v zadevi kršitve Zakona o zasebnem varovanju.

10. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da ima stranka postopka pri izvedbi dokazov pravico aktivno sodelovati v postopku, s čimer se uresničuje načelo zaslišanja stranke. ZUP namreč v prvem odstavku 146. člena določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tretji odstavek 146. člena ZUP pa med drugim določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih (2. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), in tudi to, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem (4. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

11. Tožnik pa v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi pričam, katerih izpovedi so zanj obremenjujoče, lahko postavljal vprašanja, kar je sicer razvidno že iz listin upravnega spisa, prav tako pa je to tožnik potrdil tudi na naroku 27. 3. 2019, in je tako prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).

12. Razen tega mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, obvezno razpisati ustno obravnavo v zadevah med drugim tudi takrat, kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. V navedeni zadevi pa uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, ampak je uporabila zapisnike o zaslišanju prič, ki so jih sestavili policisti za namen drugega, to je prekrškovnega postopka, in je s tem prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov prišlo v upravnem postopku do kršitev pravil postopka, je sodišče iz navedenih razlogov izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka bo morala v ponovljenem postopku razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati priče tako, da bo imel tožnik možnost pričam postavljati vprašanja, hkrati pa bo morala dati tožniku tudi možnost, da predlaga tudi morebitne druge dokaze.

14. Ker je sodišče sklep odpravilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Zaradi tega kot nepotrebnih v postopku tudi ni izvedlo še drugih predlaganih dokazov, tj. ni zaslišalo prič A.A., C.C., Č.Č., D.D. in ni vpogledalo v videoposnetek navedenega incidenta na predloženi telefonski kartici.

K točki II izreka:

15. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.