Jedro

Za invalida bo delodajalec - drugače kot pri drugih delavcih v primeru individualnih odpustov iz poslovnega razloga - moral iskati ustrezno zaposlitev tudi pri drugih delodajalcih, invalida pa bodo v primeru odklonitve lahko zadele enake posledice, kot pri odklonitvi ustrezne zaposlitve pri dotedanjem delodajalcu. V 5. odstavku 101. člena ZPIZ-1 je določeno, da dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta lahko zahtevata zavarovanec (torej delavec) in delodajalec. Toda to ne pomeni, da take listine ni mogoče upoštevati, če je njeno izdajo zahteval ali predlagal kdo drug, na primer novi delodajalec.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnice. Ugotovilo je, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas od leta 1981 dalje in ji je bila 28. 10. 2004 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 16. 9. 2003 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo "blagajnik I", ki je zaradi invalidnosti postalo zanjo neustrezno. Novi delodajalec je tožnici ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je predložila dopolnilno mnenje invalidske komisije o ustreznosti tega delovnega mesta, ki pa ga sodišče ni upoštevalo, ker ga ni pridobila tožena stranka temveč novi delodajalec. Tudi ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj mora delodajalec ponuditi oziroma poiskati ustrezno delo pri sebi in ne pri drugem delodajalcu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Določba 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ92) je veljala le do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) Dolžnosti delodajalca v zvezi s premestitvijo delovnega invalida so v tem predpisu opredeljene v 101. členu, po katerem delodajalec obdrži delovnega invalida v delovnem razmerju in ga premesti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti. Primeri, ko mu lahko prekine delovno razmerje so opredeljeni v 102. členu, katerega uporaba pa je bila odložena. Tudi v spremembah 101. in 102. člena s ZPIZ-1E ni določbe, da bi delodajalec lahko ponudil delovnemu invalidu opravljanje dela pri drugem delodajalcu. Tako možnost je sicer predvidel 40. člen ZZRZI, vendar dejansko ni obstajala, glede na obveznost iz tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-1 o odločitvi komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaradi spreminjajoče se zakonodaje na področju odpovedovanja pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu po 1. 1. 2005 nastala nedopustna pravna praznina, ki jo je treba zapolnjevati z uporabo analogij in upoštevaje namen zakona. Ta namen pa je bil zmanjšati in relativizirati varstvo delavcev, zato ni možna razlaga, da v času od 1. 1. 2005 do določitve posebne komisije po 103. členu ZPIZ-1 velja absolutna prepoved odpuščanja delovnih invalidov. Lahko velja le, da ni omejitev ali da se uporabljajo določila prej veljavnega ZPIZ92. Odločitev, da sodišče ni upoštevalo dopolnilnega mnenja invalidske komisije zato, ker ga ni pridobila tožena stranka, predstavlja kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) in načela materialne resnice (8. člen ZPP). Ni bistveno, kdo je za mnenje (ki je javna listina) zaprosil, temveč to, kaj se v njem potrjuje. Delovno sodišče v delovnem sporu ni pristojno za ugotavljanje ustreznosti delovnega mesta v smislu preostale delazmožnosti tožnice in tudi njena laična ugotovitev, da bi se ji zdravstveno stanje poslabšalo, ne more biti odločilna za presojo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo in ni moglo upoštevati revizijskih navedb o kršitvi temeljnih načel pravdnega postopka.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. O tem, katere dejanske okoliščine so za odločitev pomembne, pa sodišče presoja na podlagi predpisov, ki so veljali v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila odpoved dana v letu 2004 (22. 10. 2004), so nepomembne navedbe revizije o veljavnosti predpisov v letu 2005, čeprav je res, da so se v tem času relevantni prepisi spreminjali.

Z novelo ZPIZ-1C (Uradni list RS, št. 109/2001), ki je pričela veljati 1. 1. 2002, se je najprej spremenila prehodna določba 446. člena ZPIZ-1 tako, da se je 101. člen začel uporabljati 1. 1. 2003, uporaba 102. člena pa je bila še naprej odložena. Določba prejšnjega drugega odstavka 446. člena ZPIZ-1 - to je uporaba prejšnjega ZPIZ92 - je bila vezana le še na nov drugi odstavek, torej na pričetek uporabe 102. do 105. člena ZPIZ-1. Z novelo ZPIZ-1E (Uradni list RS, št. 135/2003) pa se je ureditev spremenila zaradi uskladitve z ZDR, bistveno sta bila spremenjena in dopolnjena tako 101. kot 102. člen. Ta novela je pričela veljati 1. 1. 2004. Navedeno pomeni, da se je do 1. 1. 2003 uporabljal za pravice iz invalidskega zavarovanja (torej za delovne invalide) še v celoti ZPIZ92, od 1. 1. 2003 do 1. 1. 2004 se je uporabljal tudi 101. člen ZPIZ-1 v svojem prvotnem besedilu (kolikor se je sploh lahko, glede na vezanost na ZDR90 ob že veljavnem ZDR), od 1. 1. 2004 dalje pa se je uporabljal 101. člen ZPIZ-1 v spremenjenem besedilu (od 1. 1. 2006 dalje pa se uporabljajo tudi določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1). Ob tem je 25. 6. 2004 začel veljati še Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/2004 - ZZRZI), ki se nanaša tudi na delovne invalide, in ureja pravice tako delovnih kot drugih invalidov (v povezavi s 101. členom ZPIZ-1 je pomemben zlasti 40. člen ZZRZI).

Določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 se niso uporabljale in se ne uporabljajo pri prenehanju delovnega razmerja delovnim invalidom na podlagi 101. člena ZPIZ-1. Pri določbi 101. člena namreč ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi njegove invalidnosti brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve. Gre za ponudbo ustrezne zaposlitve in prenehanje delovnega razmerja (odpoved pogodbe) zato, ker delavec take zaposlitve ne sprejme. Predmet spora je v tem primeru predvsem vprašanje ustreznosti zaposlitve. Kolikor sodišče ugotovi, da ponudba drugega dela ni bila ustrezna, je odpoved nezakonita, delodajalec pa bo moral bodisi iskati (drugo) ustrezno zaposlitev ali izvesti postopek po 102. do 105. členu ZPIZ-1 (česar v letu 2004 zaradi odložene uporabe teh določb ni mogel storiti).

ZDR90 je v 36. d členu nalagal delodajalcu, da delavcu-invalidu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, lahko preneha delovno razmerje, če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji ali delodajalcu. ZPIZ92 je v 140. členu določal, da mora delodajalec zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo (če mu dela ni mogoče zagotoviti pri njem) zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma delodajalcu. ZDR in ZPIZ-1 takih določb nimata več, ima pa podobno določbo ZZRZI v 40. členu: delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti ali iz poslovnega razloga tudi, če mu hkrati na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem.

Namen posebnega varstva invalidov je tudi, da ostanejo zaposleni, ne glede na to, pri katerem delodajalcu. Zato je tudi morda nejasne ali ne dovolj usklajene določbe zakonov, ki invalidom priznavajo posebne pravice (delodajalcem pa pri tem nalagajo ustrezne obveznosti), treba razlagati z upoštevanjem tega namena. ZZRZI v 40. členu določa tudi posledice, če invalid ne sprejme ponujene nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek) in tudi postopek, kadar delodajalec ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi bodisi pri sebi bodisi pri drugem delodajalcu (četrti odstavek). Enako bo moralo veljati tudi v primeru, ko bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi invalidu iz poslovnega razloga. Za invalide bo delodajalec - drugače kot pri drugih delavcih v primeru t. i. individualnih odpustov iz poslovnega razloga - moral iskati ustrezno zaposlitev tudi pri drugih delodajalcih, delavca pa bodo v primeru odklonitve lahko zadele enake posledice, kot pri odklonitvi druge ustrezne zaposlitve pri dotedanjem delodajalcu.

ZPIZ-1 v petem odstavku 101. člena res določa, da lahko dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta zahtevata zavarovanec (torej delavec) in delodajalec. Toda to ne more pomeniti, da take listine ni mogoče upoštevati, če je njeno izdajo zahteval ali predlagal kdo drug, na primer novi delodajalec. Izvedenska mnenja invalidske komisije so javne listine in kot take so lahko dokaz v sodnem postopku. Nenazadnje pa ZZRZI v prvem odstavku določa, da se delodajalec sporazume z drugim delodajalcem, da bo ta drugi delodajalec delavcu ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delu. Ni razloga, da bi temu drugemu delodajalcu odrekali možnost preveriti, ali ponujeno delovno mesto ustreza preostali delovni zmožnosti delavca.

Sodišči druge in prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s ponudbo druge ustrezne zaposlitve in upoštevanjem dopolnilnega mnenja invalidske komisije, nista presojali ali je bilo tožnici ponujeno delovno mesto ustrezno glede na njeno invalidnost oziroma preostalo delovno zmožnost. Zmotno je stališče revizije, da delovno sodišče ni pristojno za presojo ustreznosti ponujenega delovnega mesta delovnemu invalidu, saj je odločitev o tem bistveni predpogoj za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo tako tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo v novem postopku odločiti o ustreznosti ponujenega delovnega mesta pri drugem delodajalcu, tudi ob upoštevanju dopolnilnega mnenja invalidske komisije, in nato, po potrebi tudi z izvedbo dodatnih dokazov, ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.