Jedro

Od tožnika ni bilo moč pričakovati, da bo v svoji osebni družbi vztrajal kot poslovodna oseba, čeprav registrirane dejavnosti zaradi konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, še eno leto po prenehanju te pogodbe ne bi smel opravljati in bi v posledici tega podjetje že zaradi fiksnih stroškov za socialne ter druge družbene dajatve zašlo v izgubo. V posledici takšnih okoliščin izbris tožnika kot poslovodje podjetja iz registra dejavnosti pomeni razumno ravnanje, ki mu ni mogoče očitati, da je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Ker so podani objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj, ima pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2014 v 2. točki izreka, v ostalem delu ostane odločba nespremenjena (II. točka izreka sodbe), ugotovilo, da ima tožnik pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas 9 mesecev, za obdobje od 9. 4. 2014 do 8. 12. 2014 (III. točka), zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik zahteval priznanje pravice tudi na dan 9. 12. 2014 (IV. točka izreka) ter toženki naložilo, da o odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter tožniku v istem roku vse, za čas od 9. 4. 2014 pa do 8. 12. 2014, že zapadle zneske denarnega nadomestila izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega nadomestila do izplačila (V. točka izreka) in mu povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni (VI. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik od 5. 12. 2010 do 12. 3. 2014 zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ko je bil zaposlen kot direktor v družbi A. d. o. o., od 13. 3. 2014 do 8. 4. 2014 pa je bil zavarovan kot družbenik zasebne družbe B. d. o. o. Štelo je, da obstaja objektivni razlog, da tožnik v svoji osebni družbi ni vztrajal kot poslovodna oseba, saj zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule tožnik s podjetjem ni smel poslovati in podjetje prihodkov ne bi ustvarjalo ter bi zašlo v izgubo. Odjava tožnika iz socialnih zavarovanj izvira iz razloga obstoja objektivnih okoliščin, to je obstoja konkurenčne klavzule in pogodbene kazni, ki so vplivale na prenehanje poslovanja družbe tožnika.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Meni, da sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da je bila tožnikova odjava iz obveznih zavarovanj posledica objektivnih razlogov. Toženka meni, da je že samo ravnanje tožnika, ko se je izbrisal v registru kot direktor družbe, posledica prostovoljne odločitve tožnika. Glede vpliva konkurenčne klavzule pritožba meni, da je bil tožnik že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010 z družbo A. d. o. o. s konkurenčno klavzulo seznanjen in je moral vedeti, da po poteku mandata oziroma pogodbe o zaposlitvi pri B. d. o. o. ne bo smel opravljati poslov v svoji družbi B. d. o. o., ki opravlja enako dejavnost kot družba A. d. o. o. Tožnik je 15. 12. 2010 zavestno sklenil takšno pogodbo o zaposlitvi, čeprav je vedel za posledice konkurenčne klavzule in nanjo pristal. Prav zato pa si je zagotovil tudi denarno odškodnino, če se zaradi konkurenčne klavzule ne bi mogel v času enega leta po prenehanju zaposliti. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da od tožnika zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni bilo mogoče pričakovati, da vztraja pri poslovanju podjetja, saj to lahko posluje dalje, le tožnik je tisti, ki ga veže konkurenčna klavzula. V posledici navedenega je napačna odločitev o upravičenosti tožnika do denarnega nadomestila za obdobje 9 mesecev, pa tudi dolžnost, da toženka v 30 dneh odloči o odmeri nadomestila in ga tožniku izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi, skupaj s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 17. 10. 2014, s katero se je vloga tožnika za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 11. 4. 2014 zavrnila.

6. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je bil tožnik v času od 15. 12. 2010 do 12. 3. 2014 zaposlen kot direktor v družbi A. in zavarovan na podlagi delovnega razmerja, od 13. 3. 2014 do 8. 4. 2014 je bil zavarovan kot družbenik zasebne družbe B. d. o. o., saj je bil tudi poslovodna oseba v tej družbi. Tožnik se je iz socialnih zavarovanj odjavil 8. 4. 2014 na podlagi spremembe poslovodstva v družbi B. d. o. o., da se je lahko vpisal v evidenco brezposelnih oseb. Tožnik je vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila vložil pri Zavodu za zaposlovanje 11. 4. 2014. Vlogi je priložil pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 12. 2010, sklep o razrešitvi z mesta direktorja družbe A. d. o. o. z dne 12. 3. 2014 in potrdilo o višini plače delodajalca tožnika, iz katerega izhaja, da je bil pri delodajalcu od 15. 12. 2010 do 12. 3. 2014 v delovnem razmerju. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da ima podjetje B. d. o. o. registrirano enako dejavnost kot podjetje A. d. o. o., da podjetje B. d. o. o., katerega ustanovitelj, poslovodja in edini družbenik je bil tožnik od 26. 10. 2009, v letih 2011, 2012 in 2013, ko je bil tožnik zaposlen pri podjetju A. d. o. o. ni ustvarjalo prihodkov od prodaje in da tudi v letu 2014 nima izdanih računov, kar je posledica spoštovanja konkurenčne klavzule tožnika s podjetjem A. Tožnik je imel za čas od 12. 11. 2009 do 8. 4. 2013 plačane prispevke za primer brezposelnosti in zavarovan skupno približno 20 let. Tožnik je v mesecu juniju 2014 tožencu predložil tudi Dogovor št. ... z dne 12. 3. 2014, iz katerega izhaja, da je delodajalec A., ob prenehanju delovnega razmerja tožnika, uveljavljal konkurenčno prepoved, dogovorjeno v 9. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010. 7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča. 8. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je v Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 in naslednji, ZUTD). Ta v prvem odstavku 63. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Četrti odstavek istega člena nadalje določa, da zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se šteje zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

9. Pritožbeno sodišče sledi zaključkom prvostopenjskega sodišča, da od tožnika ni bilo moč pričakovati, da bo v svoji osebni družbi vztrajal kot poslovodna oseba, čeprav registrirane dejavnosti zaradi konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, še eno leto po prenehanju te pogodbe ne bi smel opravljati in bi v posledici tega podjetje že zaradi fiksnih stroškov za socialne ter druge družbene dajatve zašlo v izgubo. V posledici takšnih okoliščin izbris tožnika kot poslovodje podjetja B. d. o. o. iz registra dejavnosti pomeni takšno razumno ravnanje tožnika, ki mu ni mogoče očitati, da je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji.

10. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je bilo ravnanje tožnika ob izbrisu iz registra njegovo voljno ravnanje in da izvira iz njegove sfere. Vendar ob upoštevanju vseh okoliščin primera je potrebno ugotoviti, ali je bilo to dejanje, odjava iz socialnih zavarovanj, posledica objektivnih razlogov ali ne. Tožnik je 27. 6. 2014 toženi stranki predložil tudi Dogovor št. ... z dne 12. 3. 2014, iz katerega izhaja, da delodajalec uveljavlja konkurenčno prepoved, dogovorjeno v 9. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010. Iz 9. člena citirane pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bi tožnik moral povrniti delodajalcu, zaradi kršitve konkurenčnih določil poleg pogodbene kazni, dogovorjene v 11. členu te pogodbe še dejansko povzročena škoda ali pavšalni znesek, ki je enak 6 mesečnim zneskom iz te pogodbe v primeru, ko dejanske škode ni možno ugotoviti. Ob navedenem ter upoštevanju tega, da podjetje B. d. o. o. zadnja štiri leta (od leta 2011 dalje), ko je bil tožnik zaposlen pri podjetju A. ni ustvarjalo prihodkov in je mirovalo, tožnik zaradi konkurenčne klavzule ni smel z njim poslovati, je logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik imel za odjavo iz socialnih zavarovanj objektivni razlog.

11. Določitev konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi za dela v A. d. o. o. je povsem normalna zaščita delodajalca. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010 ni tista relevantna okoliščina, zaradi katere bi tožnik izgubil pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavarovanje za primer brezposelnosti je eno izmed zakonsko obveznih zavarovanj in ob nastopu zavarovanih rizikov imajo zavarovanci tudi pravice, kakor so določene v 58. členu ZUTD, v kolikor ne obstajajo taksativno našteti razlogi za odklonitev te pravice (63. člen ZUTD). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da gre pri tožniku za objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj v posledici nastalih okoliščin pri tožniku.

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je tožnik nepravočasno predložil vso relevantno dokumentacijo. Toženka je o zadevi odločila z odločbo z dne 17. 10. 2014, tožnik je dogovor z dne 12. 3. 2014 predložil 27. 6. 2014. Iz dogovora z dne 12. 3. 2014 izrecno in jasno izhaja, da delodajalec uveljavlja konkurenčno prepoved, dogovorjeno v 9. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2010 (3. člen dogovora), kakor to pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče in tako razlogovanje sodišča prve stopnje ni v nasprotju z listinsko dokumentacijo.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.