Jedro

Oseba, ki se ni udeleževala upravnega postopka in ji upravna odločba ni vročena, ampak zgolj poslana v vednost na njeno zahtevo, lahko po prvem odstavku 18. člena ZUS izpodbija dokončen upravni akt, če izkaže, da so z njim prizadete njene pravice ali pravne koristi; tožba je pravočasna, če je vložena v enakem tožbenem roku, kot velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo kot prepozno tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.8.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka sprejela v financiranje projekte predlagateljev – izdajateljev radijskih in televizijskih programov (1. točka izreka), ki so se prijavili na javni razpis za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa za leto 2004. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je bila tožeči stranki izpodbijana odločba poslana zgolj v vednost, kot priloga k pogodbam z izvajalci programov. Tisti, ki ni bil udeležen v upravnem postopku in mu upravni akt ni bil vročen, mora tožbo v upravnem sporu vložiti v enakem tožbenem roku, kot velja za stranke, ki so se upravnega postopka udeleževale. Nobena od teh strank pa po prejemu izpodbijane odločbe ni začela upravnega spora z vložitvijo tožbe zoper to odločbo, zato je odločba postala pravnomočna dne 15.9.2004. V obravnavanem primeru je rok za vložitev tožbe potekel dne 14.9.2004 in je tožba tožeče stranke, vložena dne 28.10.2004, prepozna. Tožeča stranka se ne more sklicevati na to, da je njej rok za vložitev tožbe začel teči šele dne 12.10.2004, ko ji je bila na njeno zahtevo z dne 21.9.2004 poslana odločba zaradi preizkusa pogodb o financiranju. Prvostopno sodišče postopka ni prekinilo in čakalo na pravnomočnost svoje sodbe v zadevi, opr. št. U 1787/2004, ker je pravočasnost tožbe eden po pogojev, ki ga mora sodišče preveriti že ob formalnem preizkusu tožbe. Glavne obravnave, ki jo je predlagala tožeča stranka, ni opravilo, ker so za odločitev v tem upravnem sporu relevantni podatki o prejemu izpodbijane odločbe, ki niso sporni, in tožeča stranka v tej smeri tudi ni predlagala izvedbe dokazov. Prav tako na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-106/01-27 z dne 5.2.2004. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker vprašanja pravice tožeče stranke udeleževati se postopka javnega razpisa ni obravnavalo kot predhodnega vprašanja. Ni navedlo razlogov, zakaj tožeča stranka ne more biti vsaj stranska udeleženka. S tem je kršilo tudi njeno ustavno pravico iz 14. in 22. člena Ustave. Moralo bi opraviti glavno obravnavo, ker zaključka, da je bila pritožnici odločba tožene stranke poslana zgolj v vednost, ne more narediti le na podlagi listin, iz katerih ni razviden niti namen niti volja pošiljatelja. Za začetek roka za vložitev tožbe bi sodišče moralo šteti dan, ko je odločbo prejela pritožnica, saj še ni pravnomočno odločeno, ali je lahko stranka oziroma stranska udeleženka. Stališče sodišča prve stopnje in sodne prakse, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti v enakem tožbenem roku, kot velja za udeležence postopka javnega razpisa, je neživljenjsko, arbitrarno in v nasprotju z ustavnima pravicama do enakega varstva pravic in učinkovitega pravnega sredstva. Sodna in ustavna praksa, na katero se sklicuje sodišče, je posledica povsem drugačne dejanske situacije, ustavno sodišče se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Tožena stranka ji je odrekla pravico do udeležbe v postopku in ji posledično tudi ni vročila odločbe istočasno kot ostalim. V primeru nezakonitosti takšne odločitve, pa je ena od posledic tudi vročanje odločbe in začetek teka roka za vložitev tožbe na upravnem sodišču. Navaja argumente za njeno pravico do udeležbe v postopku, zaradi katerih bi morala prejeti tudi predmetno odločbo. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče presoja pravilnost in zakonitost sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je prvostopenjsko sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe glede obstoja procesnih predpostavk, sprejelo odločitev procesne narave, zato so neupoštevni vsi pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svojo pravico do udeležbe v postopku kot stranka oziroma stranska udeleženka. Iz tega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče vprašanja položaja tožeče stranke v postopku javnega razpisa ni obravnavalo kot predhodnega vprašanja v tem upravnem sporu, in ugovor zatrjevanjih kršitev ustavnih pravic. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodba sodišča prve stopnje v zadevi U 1787/2004, postala pravnomočna na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/07 – sklep US) s 1.1.2007. Revizijo zoper to pravnomočno sodbo pa je vrhovno sodišče zavrnilo s svojo sodbo, opr. št. X Ips 1543/2006 z dne 9.10. 2008. Po presoji vrhovnega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Če je tožba vložena po poteku zakonskega roka, je prepozna in je sodišče ne obravnava po vsebini. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da se tožeča stranka ni udeleževala postopka javnega razpisa za financiranje projektov izdajateljev radijskih in televizijskih programov. Po vpogledu listin (dopis tožene stranke z dne 8.10.2004 in dopis tožeče stranke z dne 21.9.2004) in odredbe o vročitvi na odločbi tožene stranke, ki so v upravnem spisu pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijana odločba tožene stranke tožeči stranki ni bila vročena kot stranki v postopku, ampak ji je bila poslana na njeno prošnjo z dne 21.9.2004, kot priloga k pogodbam z izvajalci programov. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi sodišče za ugotovitev tega dejstva moralo opraviti glavno obravnavo.

Tisti, ki se ni udeleževal upravnega postopka in mu odločba ni bila vročena kot stranki v postopku, je na podlagi 1. odstavka 18. člena v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega ZUS, lahko tožnik v upravnem sporu, če misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Da je njegova tožba pravočasna, jo mora po presoji pritožbenega sodišča vložiti do izteka roka, ki velja za stranke, ki so se upravnega postopka udeleževale. Stališče sodišča prve stopnje, da je tudi za tožečo stranko pričel teči tožbeni rok z vročitvijo odločbe strankam, ki so se javnega razpisa udeleževale, je zato pravilno, pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče šteti začetek roka za vložitev tožbe z dnem, ko je odločbo prejela tožeča stranka, pa ni utemeljen. Takšno stališče je vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah, opr. št. I Up 226/2000, I Up 977/99 in I Up 144/2004. O tem, da takšno stališče ni ustavnopravno sporno, pa se je izreklo tudi Ustavno sodišče v sklepu, št. Up-468/01 z dne 15.11.2001. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz obrazložitve navedene odločbe ustavnega sodišča (točka B6) izhaja, da je ustavno sodišče ustavnost tega stališča vrhovnega sodišča že presojalo, zato ugovor, da je to stališče v nasprotju z Ustavo, ni utemeljen. Čeprav je sodna praksa, na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje, res posledica drugačne dejanske situacije, to ne vpliva na stališče vrhovnega sodišča, da je tožba tistega, ki v upravnem postopku ni sodeloval kot stranka, pravočasna le, če je vložena v roku, ki velja za vložitev tožbe za stranke v upravnem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija tistih ugotovitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na čas, ko je izpodbijana odločba tožene stranke postala pravnomočna, in tistih, ki se nanašajo na datum, ko je tožena stranka predmetno odločbo poslala tožeči stranki (12.10.2004), in tudi ne ugotovitve, ki se nanaša na datum vložitve tožbe v tem upravnem sporu (28.10.2004). Prav tako ni sporno, da tožeča stranka tožbe ni vložila v zakonitem tridesetdnevnem roku, ki je veljal za stranke, ki so se javnega razpisa udeleževale (1. odstavek 26. člena ZUS v zvezi z 1. odstavkom 21. člena ZUS). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in zgoraj obrazloženo stališče Vrhovnega sodišča RS, je sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe uporabilo pravilno pravno podlago – 2. točko. 1. odstavka 34. člena ZUS.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08) in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.