Jedro

Tožena stranka se v svoji odločbi v nasprotju z 2. odstavkom 254. člena ZUP ni opredelila do pritožbenega ugovora o izboljšanju učnega uspeha tožnika, ki je v dokazne namene ponudil spričevalo o končanem razredu Osnovne šole z dne 24. 6. 2020, z dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP, ter tega dokaznega predloga tudi ni argumentirano zavrnila, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto, št. 6901-2268/2017-33 z dne 27. 5. 2020, v zvezi z odločbo Ministrstva za šolstvo in šport, št. 60341-39/2020/19 z dne 28. 10. 2020, in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 423,50 EUR, povečane za 22% DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od tega dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto, je z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti v zadevi usmerjanja tožnika (rojen ... 2009) v prvem odstavku izreka pod točko 1 odločil, da se tožnik usmeri v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne. V 2. točki izreka je odločil, da se tožnik s 1. 9. 2020 vključi v Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (v nadaljevanju: Zavod). V 3. točki izreka je odločil, da sta starša tožnika dolžna kot njegova zakonita zastopnika poskrbeti, da se tožnik vključi v Zavod s 1. 9. 2020. V 4. točki izreka je odločil, da je tožnik s 1. 9. 2020 upravičen do brezplačne oskrbe v Domu pri Zavodu in ob pouka prostih dnevih do brezplačnega prevoza od njegovega prebivališča do Doma pri Zavodu in nazaj. V 5. točki izreka je odločil, da ta odločba velja do spremembe ravni tožnikovega izobraževanja in v 6. točki še odločil, da stroški postopka niso nastali. V drugem odstavku izreka je odločil, da se s 1. 9. 2020 nadomesti odločba št. 6901-2268/2018-12 z dne 4. 7. 2018 Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota Novo mesto.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ uvodoma povzame izrek odločbe z dne 4. 7. 2018 o usmeritvi tožnika. Na podlage te odločbe je namreč od 1. 9. 2018 dalje tožnik ostal sicer vključen v Osnovno šolo ... (v nadaljevanju: OŠ ...), vendar s posebnimi prilagoditvami izvajanja izobraževalnega programa s prilagoditvijo prostorov in opreme, sedežnega reda in z manjšim številom otrok v razredu od predpisanega normativa ter z dodatno individualno strokovno pomočjo tožniku 5 ur tedensko. Ker je bilo obenem tudi odločeno, da se navedena odločba preveri po uradni dolžnosti do novembra 2019, prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v skladu s 23. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju: ZUOPP-1) dne 10. 10. 2019 zaprosil za strokovno mnenje Komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju: Komisija oziroma Komisija prve stopnje). Izdelano strokovno mnenje je dne 4. 2. 2020 predložila prvostopenjskemu organu, ki ga je posredoval v odgovor tudi staršem tožnika, skupaj z odgovorom Zavoda po 29. členu ZUOPP-1 o izpolnjevanju pogojev za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami tožnika.

3. V nadaljevanju obrazložitve so povzete pripombe staršev tožnika k strokovnemu mnenju Komisije. Ti se ne strinjajo s predlagano usmeritvijo tožnika v Zavod, saj nasprotno menijo, da bi z več pomoči tožnik zmogel slediti učni snovi in osvojiti minimalne standarde znanja. V odgovoru na pripombe tožnikovih staršev Komisija pojasnjuje, da je tožniku že bil dodeljen največji možen obseg dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev in ovir oziroma motenj na različnih področjih, vendar kljub temu tožnik ne napreduje, njegove vedenjske težave zaradi učne neuspešnosti pa se slabšajo. Ker po oceni Komisije obstoječa usmeritev tožniku ni v največjo korist otroka, je prav zato tudi predlagala usmeritev tožnika v primernejši program, zato svojega že podanega strokovnega mnenja ne spreminja.

4. Nadalje v obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je ob seznanitvi z odgovorom Komisije tožnikove starše seznanil tudi, da bo v nadaljevanju na podlagi 22. člena ZUOPP-1 izdana odločba o usmeritvi tožnika v prilagojeni izobraževalni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobraževalnim standardom za gluhe in naglušne v Zavodu, ker iz strokovnega mnenja Komisije izhaja, da je tožnik, glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju: Pravilnik), opredeljen kot otrok s težko izgubo sluha in kot otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Ker je Komisija na podlagi navedenih ugotovitev predlagala usmeritev tožnika v prilagojen izobraževalni program devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne v skladu z 8. členom Pravilnika, po katerem se v ta program lahko usmerijo tudi naglušni otroci in ker mu ni mogoče zagotoviti vključitve v navedeni prilagojeni izobraževalni program v kraju njegovega prebivališča, skladno s 1. odstavkom 16. člena ZUOPP-1 in 7. odstavkom 56. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn) tožniku pripada tudi pravica do brezplačne oskrbe v Domu pri Zavodu in do brezplačnega prevoza od njegovega prebivališča do Doma pri Zavodu in nazaj ob pouka prostih dnevih, Zavod pa mora najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti izpodbijane odločbe pripraviti individualiziran program, ki ga izdela in spremlja posebna strokovna komisija, imenovana v skladu s 36. in 37. členom ZUOPP-1. Ker je po oceni prvostopenjskega organa strokovno mnenje Komisije skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem in s pridobljeno dokumentacijo, je po oceni prvostopenjskega organa tudi usmeritev tožnika v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom v največjo otrokovo korist. Zaključno v obrazložitvi navaja, da odločba velja do spremembe ravni izobraževanja tožnika in da se odločba z dne 4. 7. 2018 se nadomesti s 1. 9. 2020. 5. Zoper prvostopenjsko odločbo se je pritožil tožnikov oče, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil (1. točka izreka) in izpodbijano odločbo spremenil v delu izreka I v tč. 2., 3. in 4. ter II. izreka tako, da je izraz „s 1. 9. 2020“ nadomestil z izrazom „z dokončnostjo te odločbe“ (2. točka izreka) in hkrati odločil, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

6. V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A 6), tožnik očita, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in je posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik navaja, da ga, čeprav je naglušen, ni mogoče opredeliti kot otroka s težko izgubo sluha ob dejstvu, da uporablja slušni aparat tako, da dejansko s sluhom nima večjih težav. Prilaga zdravniški izvid UKC Ljubljana z dne 8. 9. 2020, po katerem tožnik s slušnim aparatom dobro funkcionira in ima govorno avdiometrijo 80%, zato po mnenju specialistke otorinolaringologije A. A., dr. med., ni potrebna preselitev tožnika v internat in obiskovanje specialne šole. Po opredelitvi Komisije druge stopnje (v nadaljevanju: KUOPP oziroma Komisija druge stopnje), ki je bila imenovana med pritožbenim postopkom v skladu s 23. členom ZUOPP-1, gre pri tožniku le za otroka s težko izgubo sluha, ne pa tudi s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, kot meni Komisija prve stopnje. To vodi k zaključku, da izpodbijana odločba temelji zgolj na težki izgubi sluha ter da drugi primanjkljaji, ovire ali motnje pri tožniku niso ugotovljene. Vendar se kljub takšnemu zaključku v izpodbijani odločbi poudarja še druge motnje in primanjkljaje na posameznih področjih učenja, čeprav torej niso dokazani. Toženi stranki tožnik očita, da bi glede na navedeno morala presodili le to, ali ima tožnik s sluhom takšne težave, da mu onemogočajo napredovanje ter ali je sploh potrebna njegova usmeritev v prilagojen izobraževalni program v Zavodu. Ta usmeritev po mnenju tožnika sploh ni potrebna, niti ni v njegovo korist, ker zadovoljivo funkcionira s slušnim aparatom. Razen tega ima tožnik tudi slušni tehnični pripomoček (FM sistem), ki mu omogoča neposreden in nemoten prenos zvoka preko mikrofona od oddajne do sprejemne enote. Ker tudi iz poročila surdopedagoginje z dne 10. 10. 2019 izhaja ocena, da tožnik ne potrebuje več surdopedagoške obravnave, to jasno kaže, da tožnik nima večjih težav s sluhom.

7. Sicer se tudi sam tožnik strinja, da mu je bil doslej res dodeljen največji možni obseg dodatne strokovne pomoči, vendar OŠ ... očita, da pri organizaciji pouka ni storila vsega, kar bi morala. Poudarja, da ne drži, da tožnik ne napreduje, češ da je nasprotno razvidno letnega spričevala z dne 24. 6. 2020 s pozitivnimi ocenami pri vseh predmetih, ki ga prilaga tožbi. Torej je imel tožnik manj težav, kot leto pred tem, ko je kljub ponavljanju tretjega razreda v višji razred napredoval z negativno oceno pri matematiki. Zato meni, da je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ne drži, da tožnik ne napreduje, kot se navaja v izpodbijani odločbi. Poudarja, da tako izpodbijana odločba kot strokovno mnenje Komisije temeljita na poročilih OŠ ..., ki uspešno zaključenega 4. razreda tožnika niti ne omenja, čeprav imajo poročila šole velik pomen pri sprejeti odločitvi. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bilo po stališču tožnika potrebno še pred odločitvijo Komisije dodatno pridobiti tudi poročilo tožnikove razredničarke v skladu s 6. odstavkom 23. člena ZUOPP-1. Predvsem pa bi moral v skladu s 4. odstavkom 23. člena ZUOPP-1 v Komisiji sodelovati tudi specialist otorinolaringologije (ORL), ker gre za ključno vprašanje z odločilnim vplivom na tožnikovo nadaljnje življenje, saj se tožnik ne strinja s toženo stranko glede razlage 5. odstavka 23. člena ZUOPP-1. Sam meni nasprotno, da bi moral biti v Komisijo vključen tudi specialist ORL, ob dejstvu, da tožnika z vidika njegovih potreb obravnava prav specialist ORL. Komisija bi po njegovem mnenju morala opraviti tudi pregled tožnika in razgovor z njim.

8. Po stališču tožnika z izpodbijano odločbo ni bilo upoštevano niti načelo največje otrokove koristi, ker predvideva namestitev tožnika v Domu pri Zavodu, ki je 90 km oddaljen od tožnikovega doma. Vključitev tožnika v Zavod in nastanitev v Domu bi zanj bila hud šok, ker gre za veliko spremembo, kar bi povzročilo nepopravljivo škodo na duševnem zdravju tožnika, ki ni vajen biti dlje časa zdoma ter je močno navezan na starše in prijatelje, tako da vse to zagotovo ni v tožnikovo največjo korist otroka. Zato meni, da bi bilo potrebno presojati vse okoliščine in dejstva, ki vplivajo na njegov celostni razvoj, ker je le tako mogoča optimalna usmeritev tožnika. Po njegovem mnenju tožnikova vključitev v Zavod ni v njegovo korist in je nepotrebna. V dokazne namene predlaga izvedbo dokazov z vpogledom listin (tožbene priloge A1 – A6), ustnim zaslišanjem zakonitega zastopnika, pribavo poročila tožnikove razredničarke B. B. in izvedenca medicinske stroke ORL.

9. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj odpravi odločbi obeh upravnih organov prve in druge stopnje ter odloči, da ostane tožnik usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in vključen v Osnovno šolo ..., kjer se mu s pravnomočnostjo sodbe zagotovi 5 ur dodatne strokovne pomoči tedensko, od tega naj se 1 ura izvaja kot svetovalna storitev, 4 ure kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj, ki jo izvaja surdopedagog ali logoped 1 uro, specialni in rehabilitacijski pedagog 2 uri in socialni pedagog 1 uro, s pravnomočnostjo sodbe pa naj se tožniku zagotovi še prilagoditve prostora in opreme: prilagojen sedežni red, število otrok v oddelku, v katerega bo usmerjen tožnik pa mora biti manjše od predpisanega normativa. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik še dodatno utemeljuje tožbene navedbe in predloge, pri katerih izrecno vztraja in še zlasti očita, da tožena stranka njegovega šolskega uspeha ni ne presojala niti upoštevala ter da se ni opredelila do medicinske dokumentacije, iz katere izhaja zadovoljivo funkcioniranje tožnika s slušnim aparatom, kar le še dodatno utemeljuje dokazni predlog po angažiranju izvedenca medicinske stroke ORL.

11. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odgovorila na tožbo in predložila predmetne upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izdanih odločbah iz razlogov, navedenih v strokovnih mnenjih obeh komisij prve in druge stopnje ter v odločbah obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ki jih še dodatno utemeljuje. Kot neutemeljen zavrača dokazni predlog po pribavi poročila tožnikove razredničarke B. B., saj je bila imenovana že vključena v pripravo poročil OŠ ..., ki jo tožnik obiskuje. Prav tako kot neutemeljen zavrača tudi dokazni predlog po postavitvi izvedenca ORL stroke, sama pa v dokazne namene po potrebi predlaga ustno zaslišanje članov Komisije in KUOPP. Tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah izrecno vztraja, da je sprejeta odločitev skladna z zakonodajo in največjo otrokovo koristjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet sodne presoje je prvostopenjska odločba, ki je bila izdana po uradni dolžnosti v zadevi usmerjanja tožnika, s katero je pristojni prvostopenjski organ nadomestil svojo predhodno odločbo št. 6901-2268/2018-12 z dne 4. 7. 2018. 14. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 10. in 31. 12. 2021 in vpogledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 – A7 in B1 – B6 ter ustno zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika. Pri tem je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke ORL upoštevaje temeljni namen sodnega varstva v upravnem sporu - to je sodna presoja zakonitosti dokončnih upravnih aktov v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti iz 2. odstavka 3. člena Ustave.

15. Po mnenju sodišča namreč ni temeljni namen upravno - sodnega varstva prevzemanje izvršilne funkcije upravnih organov kot nosilcev izvršilne veje oblasti z nadomeščanjem njihovega odločanja, pač pa naknadna sodna kontrola pravilnosti in zakonitosti upravnega odločanja v okviru relevantnih materialno-pravnih zakonskih določil, v konkretnem primeru ZUOPP-1 in ZOsn ter procesnih pravil ZUOPP-1 in ZUP, skladno z načelom subsidiarnosti iz 2. odstavka 3. člena ZUP1, saj je zakonodajalec z določili IV. poglavja ZUOPP-1 (v členih od 22. do vključno 40. člena) posebej uredil postopek usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.

16. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana prvostopenjska odločba izdana po uradni dolžnosti v zadevi usmerjanja tožnika (rojen ... 2009), saj v drugem odstavku izreka določa, da s 1. 9. 2020 nadomesti odločbo št. 6901-2268/2018-12 z dne 4. 7. 2018, ki jo je v zadevi usmerjanja tožnika izdal pristojni prvostopenjski organ (Zavod RS za šolstvo, OE Novo mesto). Prav tako med strankama ni sporno, da gre v primeru tožnika za otroka s posebnimi potrebami, niti ni spora o tem, da ima tožnik težave s sluhom.

17. Sporno pa ostaja vprašanje, ali gre v primeru tožnika za otroka s težko izgubo sluha, kot izhaja iz strokovnih mnenj obeh komisij (prve stopnje z dne 4. 4. 2020 in druge stopnje z dne 7. 7. 2020, katerima sledi tudi izpodbijana odločba) ali pa v tem primeru ne gre za otroka s težko izgubo sluha, kar navaja tožba in podkrepi z zdravniškim izvidom UKC Ljubljana z dne 8. 9. 2020 (priloga A 4), po katerem tožnik s slušnim aparatom dobro funkcionira in ima govorno avdiometrijo 80%, zato po mnenju specialistke otorinolaringologije A. A., dr. med., ni potrebna preselitev tožnika v internat in obiskovanje specialne šole (t. j. Zavod, z namestitvijo v Domu pri Zavodu).

18. Sporno ostaja tudi vprašanje (ne)upoštevanja največje koristi otroka, saj tožba očita, da načelo največje otrokove koristi v izpodbijani odločbi ni upoštevano, medtem ko tožena stranka trdi nasprotno, da je to načelo v izpodbijani odločbi upoštevano.

19. V skladu z določilom 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ki po ustavno-sodni praksi Ustavnega sodišča zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka.2 To načelo, ki je vneseno tudi v prvo alinejo prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1, ima izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP), ki določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo.3

20. Po splošnem komentarju Odbora združenih narodov za otrokove pravice (CRC) št. 14, ki je sprejeto tudi v upravno-sodni praksi,4 ima določba člena 3(1) MKOP trojno funkcijo: gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. Ta določba v funkciji materialne pravice pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno; ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.5 Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.6

21. V procesnem smislu pa citirana določba člena 3(1) MKOP zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije, tako da gre v tem elementu za delno prekrivanje prve in tretje funkcijo citirane določbe člena 3(1) MKOP. 7 Vendar tem zahtevam izpodbijana odločba, kot je predhodno podrobneje povzeta (v tč. 1 do 4), po presoji sodišča ne zadosti z zgolj golo trditvijo "da iz ugotovljenega dejanskega stanja in izvedenih dokazov izhaja, da je usmeritev otroka v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom v največjo otrokovo korist", ne da bi bili v njeni obrazložitvi v skladu z določili 10. člena v zvezi z 214. členom ZUP kakorkoli podrobneje obrazloženi in konkretno navedeni preudarki, ki so pristojni organ privedli do takšnega zaključka, kar bi omogočalo tudi njen naknadni preizkus v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

22. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe prav tako ne izhajajo niti razlogi, ki so pristojni prvostopenjski organ vodili k odločitvi o imenovanju Komisije za izdelavo strokovnega mnenja z dne 4. 2. 2020 v sestavi: 1. C. C., univ. dipl. psih., 2. D. D., dr. med., spec. pediater, 3. E. E., prof. defektolog, 4. F. F., prof. defektolog (surdopedagog, logoped), torej v drugačni sestavi, ki je različna od prvotne sestave Komisije v zadevi usmerjanja tožnika za izdajo odločbe z dne 4. 7. 2018 (ki se po uradni dolžnosti nadomešča z izpodbijano odločbo, z izrekom pod tč. II), saj je v prvotni Komisiji sodeloval tudi specialist otorinolaringolog, kot sledi: 1. C. C., univ dipl. psih., 2. E. E., prof. defektolog, 3. dr. G. G., dr. med. spec. otorinolaringolog, 4. D. D., dr. med., spec. pediater, 5. F. F., prof. defektolog (surdo-logo).

23. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je strokovno mnenje z dne 6. 6. 2018 (pred izdajo odločbe št. 6901-2268/2018-12 z dne 4. 7. 2018, ki se po uradni dolžnosti nadomešča s sedaj izpodbijano odločbo) torej izdelala Komisija, v kateri je med drugimi sodeloval specialist otorinolaringolog, ki pa v Komisiji za izdelavo strokovnega mnenja z dne 4. 2. 2020 ob naknadnem preverjanju usmeritve tožnika po uradni dolžnosti ni več sodeloval, oziroma ni bil več vključen. Prav to pa vseskozi med tekom upravnega postopka, v pritožbi in tudi v tožbi izrecno zahteva tožnik. Vendar pa mu pristojna upravna organa prve in druge stopnje nista sledila in se o tem nista niti opredelila. Tožena stranka namreč v obrazložitvi svoje odločitve o zavrnitvi pritožbe ni niti odgovorila na pritožbeni ugovor glede nesodelovanja specialista otorinolaringologa v Komisiji prve stopnje, kot to zahteva določilo 2. odstavka 254. člena ZUP, po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe in le če je organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se lahko organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe, oziroma se do navedenega pritožbenega ugovora ni opredelila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

24. Prav tako se tožena stranka v svoji odločbi v nasprotju z 2. odstavkom 254. člena ZUP tudi ni opredelila do pritožbenega ugovora o izboljšanju učnega uspeha tožnika, ki je v dokazne namene ponudil spričevalo o končanem razredu Osnovne šole ... z dne 24. 6. 2020, z dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP, ter tega dokaznega predloga tudi ni argumentirano zavrnila, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

25. Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijane odločbe (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo iz predhodno navedenega razloga, se do drugih navedb tožeče stranke ni dodatno še posebej opredeljevalo. V ponovnem postopku bo prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju moral upoštevati stališča oziroma napotke sodišča, ki se tičejo vodenja upravnega postopka, kot tudi spremenjene okoliščine dejanske narave, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe z dne 27. 5. 2020. 26. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, ni pa odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti primerneje, če v zadevi odloči ponovno sam pristojni upravni organ, ki z razliko od sodišča razpolaga z ustrezno usposobljenimi kadri s specialnimi strokovnimi znanji oziroma izkušnjami. Inštitut spora polne jurisdikcije je namreč po stališču sodišča potrebno uporabiti le v izjemnih primerih, kot na primer kolikor bi se upravni postopek nerazumno dolgo vodil brez kakršnegakoli prepričljivo utemeljenega razloga ali ko upravni organ ne bi ravnal v skladu z navodili sodišča, kar ni primer v obravnavani zadevi. Tega tudi tožnik v konkretnem primeru ne zatrjuje. Prav tako pa ne zatrjuje, da bi bili v tem primeru sploh izpolnjeni kumulativno predpisani zakonski pogoji za sojenje sodišča v sporu polne jurisdikcije iz prvega ali drugega odstavka 65. člena ZUS-1. Tudi zato sodišče v tem primeru ni meritorno odločilo v sporu polne jurisdikcije.

K točki 2:

27. Sodišče je o stroškovnemu zahtevku tožnika odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 3. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013, v nadaljevanju: Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Dodatno se v skladu s 4. členom Pravilnika tožniku priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska iz 3. člena Pravilnika, če je v postopku stvar dodatno pojasnjeval z obrazloženimi vlogami, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Zato je sodišče tožniku dodatno priznalo tudi stroške v višini 38,50 EUR na podlagi 4. členu Pravilnika, kar skupaj znaša 423,50 EUR, ta znesek pa se poveča še za 22% DDV, kar mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu te sodbe do plačila. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Besedilo 2. odstavka 3. člena ZUP se glasi:"Na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, se postopa po določbah posebnega zakona; po določilih tega zakona pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom." 2 Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, odst. 14; U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 18. 3 Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva /.../Uradni list RS, št. 9/92 ; 4 Glej na primer sodbo št. I U 27/2018-87 z dne 9. 8. 2018 (odst. 95) in nadaljnje; 5 _UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration_ (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4. 6 Ibid. tč. 1A/6b, str. 4. 7 Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.