Jedro

1. Sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi delovnega razmerja ni vezano na pravno kvalifikacijo delodajalca, ampak na na dejanski stan očitane kršitve delovne obveznosti. Zato ne more tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja ugoditi zgolj zato, ker je toženec tožnikovo ravnanje pravno napačno opredelil kot nepooblaščeno, namesto kot prekoračitev pooblastil. 2. Ko so delavci napovedali stavko, jih je toženec poslal na čakanje na delo, kar pomeni, da je izvedel izprtje zaposlenih, (čeprav naš pravni sistem izprtja ne pozna) in je zato takšne akcije delodajalca potrebno šteti za nezakonite. V kolikor so delavci zakonito napovedali stavko, so jo bili upravičeni izvesti tako, da zasedejo delovna mesta, pri čemer sodelovanja v zakoniti stavki ni mogoče obravnavati kot kršitev delovnih obveznosti in ne more biti podlaga za disciplinski postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odpoved direktorja tožene stranke z dne 29.2.2000 in v zvezi s tem sklep direktorja tožene stranke z dne 6.4.2000 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika sprejme nazaj na delo ter mu povrne prikrajšanja pri plačah in ostalih nadomestilih za čas od 10.4.2000 do 22.6.2000 in od 1.1.2001 do 7.3.2001, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila, mu navedeni čas vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 60.083,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila in sicer na roke njegovega pooblaščenca (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec, ki formalno sicer uveljavlja le pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijane sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino predloženih listin. Sodišče prve stopnje ne ugotavlja kršitve zakonitosti disciplinskega postopka, temveč le pavšalno navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je bil postopek zakonit. Sodišče prve stopnje naj bi prezrlo dejstvo, da je bila tožniku izdana odločba, s katero je bil razporejen na čakanje in da je v času, ko je bil razporejen na čakanje, vstopil v prostore toženca tako, da je preslepil delavca družbe P. d.o.o.. Odločba o čakanju na delo je tožniku prepovedovala vstop v podjetje (toženec na isti lokaciji posluje kot samostojni podjetnik in kot direktor družbe V. d.o.o.), zato tožencu ni jasno, na kakšno odločbo misli sodišče prve stopnje, ko navaja, da tožniku ni bil izrecno prepovedan vstop v delovne prostore. Tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev delovnopravne zakonodaje, sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pravno kvalifikacijo toženca in bi moralo presojati dejstvo, da tožnik ne bi smel vstopiti v podjetje, še manj pa naročiti odklop alarmne naprave in odklepanje vhodnih vrat. Za delodajalca je nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, da delavci lahko, kadar hočejo, prihajajo v podjetje, izklapljajo alarme, odklepajo vrata in zasedajo prostore. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da naj bi obstajalo nasprotje med obrazložitvijo izpodbijane sodbe in listinami, toženec nekoliko prirejeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, toženec pa tudi ni konkretno navedel, v čem naj bi bilo takšno nasprotje.

Pač pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Toženec utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri presojanju zakonitosti izpodbijane odpovedi delovnega razmerja ni vezano na pravno kvalifikacijo delodajalca, vezano pa je na dejanski stan očitane kršitve delovne obveznosti. Toženec je ves čas zatrjeval, da je tožnik kršitev delovne obveznosti storil s tem, da je 2.1.2000 podjetju P. naročil odklop alarma in odklepanje vrat, tako da je 3.1.2000 lahko vstopil v prostore družbe V. d.o.o., čeprav je takrat že imel odločbo o čakanju na delo. Ob takšni opredelitvi ravnanja, ki naj bi bilo nedopustno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno utemeljilo z razlogovanjem, da je toženec tožniku očital, da je nepooblaščeno naročil odklop alarmne naprave, iz dejstev pa je razvidno, da je tožnik bil pooblaščen za kontaktiranje z družbo P., zaradi česar mu je toženec tudi zaupal geslo. Vse to je sicer res, vendar pa gre pri tem za vprašanje pravne kvalifikacije, zato sodišče prve stopnje zahtevku ni moglo ugoditi zgolj zato, ker je toženec tožnikovo ravnanje pravno napačno opredelil kot nepooblaščeno, namesto kot prekoračitev pooblastil. Sicer pa 1. alinea 5. točke panožne kolektivne pogodbe, kot kršitev delovne obveznosti, zaradi katere zasebni delodajalec lahko brez povprečnega pisnega opomina delavcu odpove delovno razmerje, opredeljuje prekoračitev pooblastil na škodo zasebnega delodajalca. Navedeno pomeni, da bi lahko šlo za prekoračitev pooblastil, če delavec, ki je sicer pooblaščen za naročanje odklop alarma, to stori tako, da je alarm izklopljen v času, ko bi moral biti vklopljen, ker se takrat ne dela in bi zato prostori morali biti varovani z alarmno napravo.

Vendar pa je v konkretnem primeru ocena, ali ravnanje tožnika pomeni kršitev delovne obveznosti, odvisna od vprašanja, o katerih sodišče prve stopnje še ni zavzelo stališča. Iz spisa je razvidno, da so delavci, zaposleni pri tožencu oziroma njegovi družbi za 3.1.2000 napovedali stavko. Toženec oziroma njegova družba pa naj bi jih, kot odgovor na to napoved, poslala na čakanje na delo. To bi pomenilo, da je toženec, resda pod krinko čakanja na delo, izvedel nekakšno izprtje zaposlenih, čeprav naš pravni sistem izprtja ne pozna in je zato takšne akcije delodajalcu potrebno šteti za nezakonite. V kolikor so delavci zakonito napovedali stavko, so jo bili upravičeni izvesti tako, da zasedejo delovna mesta. Sodelovanja v zakoniti stavki ni mogoče obravnavati kot kršitev delovnih obveznosti. Prvi odstavek 13. člena Zakona o stavki (Ur. l. SFRJ št. 23/91) določa, da organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi s tem zakonom, ne pomeni kršitve delovne obveznosti, ne sme biti podlaga za začetek postopka za ugotavljanje disciplinske in materialne odgovornosti delavca in ne sme imeti za posledico porenehanja delovnega razmerja delavca.

Toženec tožniku očita, da je naročil odklop alarma, odklepanje vrat in da je vstopil v poslovne prostore, čeprav mu je bila vročena odločba o čakanju na delo. Vendar je tožnik v postopku navajal, da mu je bila odločba vročena 3.1.2000, toženec pa teh navedb ni prerekal, kar pomeni, da mu odločba takrat, ko je naročil odklop alarma in odklepanje vrat, sploh še ni bila vročena, verjetno pa mu ni bila vročena niti takrat, ko je 3.1.2000 vstopil v prostore toženca. Tožnik je v prostore toženca vstopil zjutraj, takrat pa tudi pošta začne raznašati pošiljke, kar pomeni, da mu je bila odločba verjetno vročena šele potem, ko je tožnik že dokončal domnevne kršitve delovnih obveznosti.

Tožniku se očita, da je na škodo zasebnega delodajalca prekoračil pooblastila. Iz izpodbijanih odločb toženca ni razvidno, v čem naj bi bila ta škoda, toženec pa njenega obstoja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, kaj šele dokazal. V zvezi s tem je potrebno opozoriti, da je v skladu z drugim odstavkom 9. čl. Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84) na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanja delovnega razmerja, v zvezi z obnašanjem delavca. Navedeno pomeni, da mora tožena stranka dokazati obstoj vseh znakov kršitve delovne obveznosti, ki jih očita tožniku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej moralo ugotoviti dejstva v zvezi z napovedano stavko, vročanjem odločbe o čakanju na delo in pooblastili tožnika in se nato opredeliti do vprašanja, ali gre za prekoračitev pooblastil, če delavec v času, ko mu je delodajalec odredil čakanje na delo, pride na delovno mesto zato, da bi tam stavkal, pri tem pa za vstop uporabi geslo, ki mu ga je delodajalec zaupal v zvezi z njegovim delom. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali ne gre pri odreditvi čakanja na delo dejansko za prikrito, nezakonito izprtje delavcev zaradi napovedane stavke.

Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, da kršitev delovne obveznosti iz 1. alinee 3. tč. 40. čl. panožne kolektivne pogodbe ni podana tudi v primeru, če se pokaže, da v disciplinskem postopku in postopkom pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo ugotovljeno, da je bilo tožnikovo ravnanje v škodo toženca. Toženec je glede na določbo drugega odstavka 362. čl. ZPP v novem postopku prekludiran glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, razen, če izkaže, da jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti oziroma predložiti.

Glede na podane dokazane predloge bo sodišče prve stopnje dokazni postopek lahko dopolnilo le z zaslišanjem strank, predvsem pa se bo moralo opredeliti do zgolj navedenih pravnih vprašanj in nato o zadevi znova odločiti.

V skladu s prvim odstavkom 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe Zakona o stavki smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.