Jedro

Organ za BPP je tožnico pravilno štel kot samsko osebo. Po prvi alineji tretjega odstavka 23. člena ZBPP se v družino po tem zakonu ne šteje zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do brezplačne pravne pomoči, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožničina navedba, da ločitev še ni pravnomočna, saj to ni pogoj glede prvo alinejo tretjega odstavka 23. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 1540/2012 z dne 9. 7. 2012, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 4. 6. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 709/2012-II ter kot oprostitev plačila stroškov postopka razen plačila sodnih taks. Organ je vpogledal v priložene listine ter naknadno pridobljene listine (obračune prejetih mesečnih plač prosilke za marec, april in maj 2012, izpiska iz CRP za prosilko in A.A., izpiske A. in B. o prometu na osebnih računih prosilke za obdobje treh mesecev pred vložitvijo prošnje, listine spisa Bpp 1052/2010 in druge listine v spisu) ter ugotovil, da tožnica pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnica je v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, torej od marca 2012 do maja 2012, iz naslova neto plač (brez povračil za prevoz in prehrano) skupno prejela 1.846,87 EUR, medtem ko drugih rednih dohodkov ni imela. Po drugem odstavku 23. člena ZBPP je organ tožnico štel kot samsko osebo, ki nima več družinskih članov. Čeprav je tožnica kot družinskega člana navedla svojega moža A.A., pa je hkrati navedla, da mož pripravlja ločitev. Organ je tožnico pozval, da se izjasni, ali je njen mož še družinski član, vendar se glede tega v dopolnitvi prošnje ni izjasnila. Organ se je zato oprl na listine spisa BPP 1052/2010, iz katerih izhaja, da je tožnica samska oseba, ki nima družinskih članov, kar je na obrazcu, izpolnjenem 11. 6. 2010, sama navedla. Enako izhaja iz izjave tožnice o premoženjskem stanju z dne 10. 6. 2010. Skupni dohodek tožnice v tem trimesečnem obdobju je znašal 1.846,87 EUR, njen povprečni mesečni dohodek je tako znašal 615,62 EUR in je zato presegal višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (določenega v prvem odstavku 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2010), ki znaša 260,00 EUR oziroma 520,00 EUR. Glede na navedeno tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči in je organ njeno prošnjo zavrnil. Tožnica je v tožbi navedla, da je toženka tožnici odvzela pravico do pravnega sredstva. Toženka ni navedla, za kakšne dohodke gre, tudi ni navedla, ali so bruto ali neto zneski. Tožnica se tudi ni mogla izjasniti o teh ugotovitvah toženke. Če bi toženka vestno obdelala njeno vlogo, bi ugotovila, da je tožnica v zadnjih treh mesecih prejela tudi regres in čeprav ga je prejela, je to še vedno pod minimalno plačo oziroma zneskom 520,00 EUR za samsko osebo. Tožnica mora preživljati tudi moža, ki je bolan, nezaposlen in star skoraj 60 let, njegova zaposlitev pa zaradi manjkajoče izobrazbe ni mogoča. Torej samohranilki poleg plače pripada še faktor 0,5 % za moža in ji ostane za preživetje mesečni dohodek 840,00 EUR. Tudi če bi bili to neto zneski, oseba s takšno plačo ne more financirati postopka na Okrožnem sodišču. Dosedaj so stroški tega postopka nanesli več kot 15.600,00 EUR. Nevestni organ je celo ignoriral dejstvo, da ena obravnava stane 500 EUR brez ostalih stroškov, kar pomeni tožničina plača za eno obravnavo. S tem je bilo kršena tožničina temeljna pravica do dostojanstva. Že iz registra prebivalstva in njene izjave nadalje tudi izhaja, da je tožnica poročena in je A.A. družinski član. Organ je ne bi smel šteti kot samske osebe. Izraz '' vloga za ločitev'' še ne pomeni, da njen mož ni več tožničin družinski član. Šele, ko je ločitev pravnomočna in se družinski član izseli, lahko govorimo o samski osebi. Ni tudi jasno, na podlagi katerega predpisa prekoračitev minimalnega dohodka izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči, saj tega organ ni navedel. Drugi odstavek 13. člena ZBPP ne prepoveduje pravne pomoči tistim, ki imajo večji dohodek od 2-kratnika, nenazadnje pa – kot že povedano – tožničin dohodek tega zneska ne presega. Te določbe ZBPP so v nasprotju z Ustavo in s tem v nasprotju s 13. členom Konvencije. Gre namreč za ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva, kar pomeni, da je drug zakon ne more omejiti. ZBPP določa takšno omejitev z namenom, da bodo osebe, ki jim 2. člen Ustave RS zagotavlja pravičnost v državi, izločene iz te pravice, ker njihova plača presega določen cenzus. To pomeni, da kdor ta znesek presega, pa je tožen v postopku z vrednostjo spornega predmeta 100.000,00 EUR, kjer samo taksa za odgovor na tožbo znaša 1.500,00 EUR, ne more prejeti BPP, ker je preko cenzusa (????). Toženka se z ničemer ne ukvarja z dejanskimi stroški oziroma kako bo tožnica financirala postopek, kar je površno in nevestno. S tem je bila odločitev samovoljna. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter pošlje toženki v ponovno odločanje, odmeri vse nastale stroške in jih naloži v plačilo toženki, pod izvršbo.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi prošnje tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči, iz razloga, ker tožničin dohodek presega z zakonom določeni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči. ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (kar sedaj znaša 520,00 EUR) (drugi odstavek). Tožnica ugovarja, da zadnje citirani odstavek ne prepoveduje dodelitve brezplačne pravne pomoči osebi, ki ta znesek presega, s čimer se sodišče ne more strinjati, saj že razlaga te določbe po metodi argumentum a contrario ne privede do takega zaključka. Omejitev dodelitve brezplačne pravne pomoči na podlagi finančnega položaja prosilca pa izhaja tudi že iz samega namena zakona, opredeljenega v prvem odstavku 1. člena, po katerem je namen zakona, da se omogoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevaje socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Država torej s tem institutom omogoča dostop do sodnega varstva tistim osebam, ki bi bile s plačilom tovrstnih stroškov potencialno socialno ogrožene, za kar pa je morala sprejeti tam navedene kriterije. Ker pa ti kriteriji temeljijo na predpisih, ki urejajo socialnovarstvene storitve, torej storitve, ki so namenjene socialno najbolj ogroženim v državi, in upoštevaje zgoraj opredeljeni namen ZBPP, tovrstna omejitev zato ne pomeni kršitve Ustave in 13. člena Konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah.

Kot izhaja iz podatkov spisa, je organ pri svoji odločitvi upošteval podatke, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, kakor tudi podatke, ki jih je prejel s strani tožnice, ugotovil, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje (kar je zakonsko določeno relevantno obdobje po 20. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih – v nadaljevanju ZSVarPre – v zvezi s 14. členom ZBPP, ki se upošteva pri ugotavljanju dohodkov), prejela dohodke, ki glede na njen status samske osebe presegajo z zakonom določeni mesečni znesek in zato njeno prošnjo smel zavrniti. Iz odločbe jasno izhaja, katere vrste dohodkov je organ upošteval (neto plače, brez povračil za prevoz in prehrano), zaradi česar sodišče ne more sprejeti tožničinega ugovora o nejasnosti upoštevanja vrste dohodkov oziroma da ni jasno, ali je organ upošteval neto ali bruto zneske, ker to ne drži. Ker pa 12. člen ZSVarPre tudi ne izključuje upoštevanja regresa kot vrste dohodka (ki ga je tožnica v relevantnem obdobju prejela), je organ imel podlago, da je upošteval tudi prejeti regres, ne glede na to, da ne gre za dohodek, ki bi ga tožnica prejela vsak mesec. Tožnica pa je imela tudi možnost, da se o tem izjavi, saj jo je organ zaradi nepopolnosti njene vloge pozval, da mu pošlje dokazila o mesečnih neto plačah za marec, april in maj 2012, kar je tožnica sicer storila, vendar pa ob tem ni podala dodatnih izjav, ki bi se nanašale na posredovana dokazila.

Organ je po presoji sodišča tožnico tudi pravilno štel kot samsko osebo. Po prvi alineji tretjega odstavka 23. člena ZBPP se (ne glede na določbo prvega odstavka tega člena) v družino po tem zakonu ne šteje zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do brezplačne pravne pomoči, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino. Glede na dvoumnost oziroma nejasnost tožničinih navedb v prošnji (tožnica je v prošnji kot družinskega člana navedla moža A.A., hkrati pa tudi navedla, da mož pripravlja ločitveni postopek), neodziv tožnice na poziv organa, da pojasni, ali je mož A.A. še družinski član, ter podatke iz spisa Bpp 1052/2010 pri istem organu, ko se je tožnica opredelila kot samsko osebo (in gre torej za podatke, ki jih je dala sama tožnica), drugačen zaključek ni bil možen. Na drugačno odločitev v zadevi zato ne more vplivati tožničina navedba, da ločitev še ni pravnomočna, saj to ni pogoj glede na zgoraj citirano prvo alinejo tretjega odstavka 23. člena ZBPP, kakor tudi ne navedba, da mora vzdrževati moža, ker je brezposeln, ki pa je tožbena novota, ki po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dopustna, če jo je imel tožnik možnost navesti v postopku izdaje upravnega akta. Nasprotnega (tj. da te možnosti ni imela) pa tožnica niti ne zatrjuje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Tožnica je tudi zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS zoper sodno odločbo, ki jo bo Upravno sodišče izdalo v zadevi I U 1177/2012, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, ki jo je naslovno sodišče zavrnilo z odločbo, št. Bpp 144/2012 z dne 28. 9. 2012. O oprostitvi plačila stroškov postopka, za katero je tožnica tudi zaprosila, pa sodišče ugotavlja, da jih tožnica v tožbi ni opredelila, zaradi česar sodišče o tem ni posebej odločalo. Že po samem zakonu (ZST-1) pa je tožnica oproščena plačila sodnih taks v tem postopku, zaradi česar sodišče tudi o tej njeni prošnji ni posebej odločalo.