Jedro

Tožnik s kupoprodajno pogodbo ni pridobil lastninske pravice na kleti, ki jo uporablja vsakokratni najemnik stanovanja last toženke, saj glede nje ni bilo soglasja volj med kupcem in prodajalcem in ni bila predmet pogodbenega prenosa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2. točki izreka tako spremeni, da se znesek pravdnih stroškov 1.002,96 EUR zniža na 399,55 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, po katerem mu je toženka dolžna prepustiti v posest klet v izmeri 2,6 m2, ki jo uporablja vsakokratni najemnik stanovanja v ..., ter mu naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.002,96 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče spregledalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 18. 11. 2013, kjer je pojasnil, da je v načrtu kleti prišlo do napake. Ta napaka je bila povzeta v Splošnih pogojih o medsebojnih odnosih med etažnimi lastniki in v zemljiški knjigi ter pojasnjena na tlorisu kleti. Te navedbe so bistvene za presojo konkretnega primera. Sodišče svoje odločitve ni vsebinsko argumentiralo, temveč je naredilo zgolj preračun velikosti, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov o velikosti stanovanja, po čemer je zaključilo, da bi tožniku pripadala klet v velikosti 3,05 m2 in ne klet v izmeri 2,6 m2. Tožnik pojasnjuje, zakaj mu po njegovi oceni pripada klet, ki jo uporabljajo najemniki tožene stranke. Meni, da je bistvena presoja vprašanja, kateri tip kleti pripada tožniku in kateri tip kleti pripada toženi stranki. Sodišče je spregledalo izvedeniško mnenje izvedenca geodetske stroke, ki je potrdil navedbe tožnika, da mu pripada klet, ki jo zahteva. Nelogičen je zaključek sodišča, da kletni prostor v izmeri 3,05 m2 pripada dvema stanovanjema, saj gre samo za en tak prostor. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je založil predujem za izvedenca, zato je upravičen do povračila preveč založenega predujma. Tožencu pa ni dolžan poravnati stroškov izvedenine, saj mu niso nastali.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Za uspeh z vindikacijsko tožbo mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere izročitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (92. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Tožnik zatrjuje, da je lastninsko pravico pridobil na izveden način, in sicer s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja, sklenjeno s pravnima prednikoma in B 2. 8. 2000. Iz neizpodbijanih dejanskih zaključkov sodišča izhaja, da je kot predmet nakupa v pogodbi omenjeno le dvoinpolsobno stanovanje, v izmeri 69,37 m2, v 3. nadstropju stanovanjskega bloka v ..., ki mu pripada solastni delež na skupnih prostorih in napravah, ki služijo objektu kot celoti, medtem ko sama klet v pogodbi izrecno ni omenjena. Iz prodajne pogodbe tudi izhaja, da si je kupec nepremičnino ogledal in jo kupuje v stanju, v kakršnem je (6. člen pogodbe). Med strankama ni sporno, da sta prodajalca kot pripadajočo stanovanju pokazala prav klet, ki jo tožnik sedaj uporablja že vse od nakupa in je označena s številko 15, to pa je hkrati številka njegovega stanovanja. V trditvah na naroku 10. 9. 2013 je tožnik še dodatno navedel, da kletni prostori zaradi časovnega elementa niso več označeni s številkami zaporedno, saj je očitno od leta 1980 prišlo do napak oziroma sprememb pri označevanju kleti. Tožnik torej s kupoprodajno pogodbo ni pridobil lastninske pravice na kleti, ki jo uporablja vsakokratni najemnik stanovanja last toženke, saj glede nje ni bilo soglasja volj med kupcem in prodajalcem in ni bila predmet pogodbenega prenosa.

5. Pritožba zmotno gradi svoja lastninska upravičenja na Splošnih pogojih o medsebojnih odnosih med etažnimi lastniki stanovalcev bloka ter pripadajočem načrtu iz leta 1983, saj navedene listine niso podlaga za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice, očitno pa je od njihovega nastanka dalje prišlo do številnih sprememb in precej stanovalcev uporablja drugo klet, kot bi jim skladno s temi pogoji in načrtom pripadala (ugotovitev sodišča iz 17. točke sodbe). Prav tako o tožnikovih lastninskih upravičenjih ni mogoče sklepati zgolj na podlagi velikosti vpisane kvadrature v zemljiški knjigi, kjer klet izrecno ni omenjena, saj kvadratura ni identifikacijski znak nepremičnine, zemljiška knjiga pa je izvorna evidenca le glede pravnih in ne dejanskih razmerij nepremičnine, še manj pa s tem tožnik izkazuje, da je lastnik prav kleti, ki jo s tožbo zahteva.

6. Tožnik ni izkazal temeljne predpostavke vindikacijske tožbe, in sicer lastninske pravice na predmetu, katerega vrnitev zahteva, zato je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna. Pritožbeno sodišče se zato do pravno nerelevantnih pritožbenih navedb v zvezi z dejanskim stanjem, ki ni bilo predmet pogodbenega prenosa, ne bo opredeljevalo. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba glede bistvenih vprašanj razumljiva in jo je povsem mogoče preizkusiti.

7. Prav pa ima pritožba, ko graja stroškovno odločitev sodišča. To je namreč zmotno toženi stranki priznalo tudi stroške izvedenine, ki jih je v postopku krila tožeča stranka. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo, tako da je toženi stranki priznalo zgolj stroške nagrade po tar. št. 3100, 3102 in 6002 ZOdvT, povečane za davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 399,55 EUR. V preostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

8. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, in sicer stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.