Jedro

Tožnik je obvezno zavarovan (v drugem sporu je bilo pravnomočno razsojeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja v zasebni družbi po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1), zato ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1, za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 5. 2011 in št. ... z dne 4. 8. 2011 ter da se ugotovi, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 17. 11. 2010 dalje in da se mu povrnejo stroški upravnega in sodnega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v spis Ps 1364/2011, kjer je tožnik izpodbijal odločitev tožene stranke z dne 20. 4. 2011 in z dne 14. 3. 2011 torej odločitev, da ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja v družbi A. d.n.o. od 8. 12. 2010 dalje. Sodišče se je postavilo na stališče, da je odločitev dokončna in pravnomočna in ker tožniku, kljub temu, da izpolnjuje pogoj starosti in pogoj pokojninske dobe, obvezno zavarovanje ni prenehalo, s tem torej tudi ne more pridobiti pravice do pokojnine. S takšnim stališčem pa se tožnik ne strinja, saj je po njegovem mnenju sodišče preveč ozko in nepravilno tolmačilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je vpis v sodni register le deklaratorne narave, kar je sicer široko sprejeto stališče sodne prakse. Še posebej bi bilo to stališče potrebno upoštevati v konkretnem primeru, ko gre za priznavanje socialnih pravic. Stališče sodišča, da pride do vzpostavitve ex lege zavarovanja, ko so izpolnjeni zakonski pogoji in da tak status velja od vpisa do izbrisa v sodni register, ne glede na dejanski status posameznika, ni pravilno. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da je bilo tožniku s strani tretje osebe namerno preprečevano, da bi se iz registra izbrisal. Sam si je namreč želel izbrisati iz registra, vendar je pri tem trčil na zakonsko oviro, ko je bil formalni izbris njega kot direktorja pogojevan s soglasjem drugega družbenika, to je njegove žene, ki pa ga ni mogel pridobiti. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na sodbo Psp 479/2013 z dne 6. 2. 2014 v zvezi s prvostopenjsko sodbo IV Ps 1364/2011 z dne 11. 7. 2013 pa tožnik navaja, da je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo, o kateri pa še ni bilo odločeno. Tožnik se je znašel v situaciji, ko ni opravljal nikakršnih poslovodskih zadev v družbi vse od 30. 12. 2009 dalje in je s tem v zvezi tudi podal notarsko overjeno izjavo, da z 30. 12. 2009 preneha z opravljanjem dejavnosti kot direktor družbe in s tem dnem nepreklicno odstopa kot direktor družbe ter mu s tem tudi prenehajo vsa pooblastila. Takšna izjava formalno kot dejansko pomeni prenehanje njegove funkcije kot poslovodne osebe. Sama družba po njegovem odstopu tudi ni več poslovala in delovala. Določbo 33. člena ZPIZ-1 tako ni mogoče razlagati na način, da je zgolj formalni vpis in izpis iz registra tisti, ki daje časovni okvir zavarovanja, pač pa je že glede na naravo določil potrebno izhajati iz okoliščin konkretnega primera in ugotavljati, kdaj je do prenehanja zavarovanja prišlo. V kolikor nek zapis v registru izkazuje neko neresnično dejstvo je zagotovo potrebno upoštevati pravilno in resnično stanje. Interpretacija zakonskih določil, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, tožniku dejansko onemogoča uveljavljanja osnovnih socialnih pravic, ki mu jih zagotavlja že sama ustava. Če je deklaratornost priznana in sprejeta glede materialne odgovornosti družbenikov in poslovodnih organov, to še toliko bolj velja za primere pridobitve pravic po ZPIZ-1. Tožnik je bil zgolj na papirju družbenik in poslovodna oseba, kajti funkcije poslovodne osebe dejansko ni imel, zato se zanj tudi ne bi smel uporabiti 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je dejstvo lastnosti zavarovanca iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v spornem obdobju bilo pravnomočno ugotovljeno in sicer s sodbo opr. št. IV Ps 1364/2011 z dne 11. 7. 2013, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 479/2013 z dne 6. 2. 2014. Lastnost zavarovanca je tako trajala do 20. 10. 2011, kar pa je po koncu postopka v zvezi z izpodbijanimi odločbami. Od 21. 10. 2011 dalje pa se tožniku izplačuje akontacija pokojnine. Glede na določbo 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni moč pridobiti pravice do pokojnine pred prenehanjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločitev sodišča kot pred tem tudi tožene stranke ima tako vso materialno in dejansko pravno podlago. Tožena stranka še meni, da v tem socialnem sporu ni več možno razpravljati o pravilnosti odločitve glede lastnosti zavarovanca, saj je bilo glede tega že pravnomočno odločeno. Lastnost zavarovanca predstavlja odločilno dejstvo, ki onemogoča hkratni status upokojenca oziroma onemogoča uživanje pokojnine v obdobju lastnosti zavarovanca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 5. 2011. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev tožene stranke, da naj bi bil tožnik še vedno obvezno zavarovan in da s tem ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Temu stališču pa pritrjuje tudi sodišče prve stopnje.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je tožnik dne 17. 11. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri tem očitno ni sporno vprašanje izpolnitve pogojev glede pokojninske dobe in pa starosti in za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Odprto je zgolj vprašanje, ali in kdaj je tožniku prenehalo obvezno zavarovanje.

ZPIZ-1 namreč v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja, razen za z zakonom določene izjeme (vajenci in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1).

Glede na pritožbene navedbe v zadevi ni sporno zavarovanje tožnika do 7. 12. 2010. Tožnik je bil namreč do 7. 12. 2010 obvezno zavarovan po 17. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) oziroma sedaj 22. člena ZPIZ-1, torej iz naslova brezposelnih, ki ne prejemajo denarnega nadomestila za brezposelnost, Zavod RS pa jim plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogoja za priznanje pravice do pokojnine. Zavarovanje pa mu z navedenim dnem ni prenehalo, temveč je prišlo le do spremembe podlage zavarovanja. Tožena stranka je namreč z odločbo št. ... z dne 14. 3. 2011 v zvezi z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 4. 2011 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja v družbi A. d.n.o., po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 8. 12. 2010 dalje. Skladno z 2. odstavkom 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 8. 12. 2010 je bila tudi predmet presoje pred sodiščem. S sodbo opr. št. IV Ps 1364/2011 z dne 11. 7. 2013 v zvezi s sodbo opr. št. Psp 479/2013 z dne 6. 2. 2014 je bila odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, potrjena.

Sodišče prve stopnje je pri presoji sporne zadeve pravilno upoštevalo, da je bilo pravnomočno razsojeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 8. 12. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene pravne podlage, da bi ponovno presojalo vprašanje, ali so bili z zakonom izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je bil tožnik z 8. 10. 2010 vključen v obvezno zavarovanje. Iz istega razloga za odločitev tudi niso odločilni razlogi, ki jih s tem v zvezi ponovno navaja tožnik v pritožbi. Ker gre za pravnomočno odločitev, jo je bilo sodišče dolžno upoštevati, ne glede na to, da je bila zoper pravnomočno sodbo opr. št. Psp 479/2013 z dne 6. 2. 2014 vložena revizija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.