Jedro

Iz spisa je razvidno, da je bil toženki plačilni nalog pravilno vročen. Vročitev je bila opravljena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP in na naslovu toženkinega prebivališča, ki ga sama navaja v svojih vlogah, tudi v pritožbi. Toženka zato ne more uspeti s trditvijo, da plačilnega naloga ni prejela.

Izrek

I. Toženkina pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 5. 2017 se zavrne in se ta sklep potrdi.

II. Toženčeva pritožba zoper sodbo in sklep z dne 5. 10. 2016 se zavrne ter se glede toženca potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po delnem umiku tožbe ustavilo postopek za 1.800,00 EUR, sklep o izvršbi istega sodišča VL 170309/2014 z dne 11. 12. 2014, po katerem toženca dolgujeta tožnici še 14.185,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje in izvršilnimi stroški, pa je v tem delu ohranilo v veljavi. Tožencema je naložilo tudi nerazdelno povračilo tožničinih nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 484,80 EUR z obrestmi.

2. Oba toženca sta se zoper navedeno odločbo pritožila brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. V pritožbi vztrajata pri svojih ugovornih navedbah. Ponavljata, da je toženec s tožnico 20. 10. 2014 dosegel dogovor o obročnem odplačilu tožničine terjatve. Njen opomin iz novembra 2014 se kljub temu nanaša na poplačilo celotnega dolga, čeprav bi glede na predhodno sklenjeni dogovor o obročnem plačilu lahko veljal le za neplačan obrok. Toženca zato predlagata razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Ker je bil toženec oproščen plačila sodne takse za pritožbo, bi morala dolgovano takso plačati toženka, ki pa te obveznosti v odrejenem roku ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je zato 10. 5. 2017 izdalo sklep, da se šteje, da je pritožbo umaknila.

5. Toženka se je tudi zoper ta sklep pritožila, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da pritožbe ni umaknila. Izpodbijani sklep je slučajno prišel v njene roke. Ker dela v A., je na B. skorajda ni. Tudi plačilnega naloga ni prejela.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 10 5. 2017:

7. Do pritožbenega preizkusa sodbe in sklepa sodišča prve stopnje z dne 5. 10. 2016 je upravičen samo toženec. Toženka namreč ni plačala predpisane sodne takse za pritožbo, česar tudi sama ne zanika. Iz spisa je razvidno, da je bil toženki plačilni nalog pravilno vročen. Vročitev je bila opravljena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in na naslovu toženkinega prebivališča, ki ga sama navaja v svojih vlogah, tudi v pritožbi. Toženka zato ne more uspeti s trditvijo, da plačilnega naloga ni prejela. Če je v njene roke morebiti prišel prepozno, bi toženka morala predlagati vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP), vendar tudi tega ni storila. Za povrh je bila na pravne posledice neplačila sodne takse že vnaprej opozorjena v pravnem pouku, ki ga vsebujeta izpodbijana sodba in sklep. Toženka se zato ne more uspešno upirati zakonski domnevi umika pritožbe, ki je predpisana v 105.a členu ZPP.

8. Izpodbijani sklep z dne 10. 5. 2017 je torej pravilen in zakonit. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ta sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 5. 10. 2016:

9. Toženec v svoji pritožbi ponavlja svoje trditve, o katerih se je sodišče prve stopnje že izreklo v izpodbijani sodbi ter jih zavrnilo s celovitimi in prepričljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Iz korespondence pravdnih strank, na katero se sklicuje toženec, res izhaja, da je tožnica pristala na predlagano obročno plačilo svoje terjatve. Toženec pa pri tem zamolči bistveno okoliščino, namreč, da bi toženec moral upoštevati odobreno "dinamiko" odplačila dolga in da bi prvi obrok moral nakazati že oktobra 2014.2 Tožničini trditvi, da je bil pri tem dogovoru izrecen pogoj, da bodo mesečni obroki redno plačani, v pritožbi ne oporeka.

10. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno sklepalo, da gre za razvezni pogoj, ki pa ga toženca nista spoštovala, saj dogovorjene obveznosti nista pravočasno izpolnjevala. Tudi tej ugotovitvi izpodbijane sodbe toženec ne nasprotuje. Pritožbeni pomisleki glede zapadlosti tožničine terjatve so zato odveč. Ker sta toženca zamujala s plačilom, je tožnica smela odstopiti od ponujenega obročnega odplačila dolga.

11. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno zaključilo, da toženec (solidarno s toženko) tožnici dolguje plačilo nazadnje zahtevanega zneska v celoti. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal toženec, torej niso podani. Uradni pritožbeni preizkus pa je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti procesnih in materialnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo in sklep glede toženca potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbah uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj sta bila izpodbijana sodba in sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E); enako velja tudi za izpodbijani sklep z dne 10. 5. 2017. 2 Glej tožničina sporočila tožencu z dne 22. 9. 2014 in 20. 10. 2014 (prilogi spisa A 31 in B 3).