Jedro

Pridobitev dovoljenja Zavoda za gozdove za krčitev gozda v kmetijske namene po četrtem odstavku 21. člena ZG lahko zahteva (samo) lastnik zadevnih nepremičnin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom A. A. za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tri odločbe z dne 11. 5. 2020 izrekel za nične (1. točka izreka) in odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila s tremi odločbami z dne 11. 5. 2020 tožnici dovoljena krčitev gozda za kmetijski namen na nepremičninah, parc. št. 1118/15, 1094/8 in 1333/1, vse k. o. ..., katerih solastniki so tudi stranke z interesom v tem upravnem sporu, ki so vložile vlogo za izrek ničnosti navedenih odločb, ker so bile slednje izdane le na podlagi vloge predsednika tožnice, brez soglasij vseh solastnikov teh nepremičnin.

2. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so bila obravnavana zemljišča vrnjena denacionalizacijskim upravičencem na podlagi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in ne na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), torej, da so bila vrnjena posameznim fizičnim osebam in ne agrarni skupnosti. Glede na to tožnica ni izkazala, da je lahko nosilka pravic in obveznosti na obravnavanih nepremičninah, kar pomeni, da ni stranka postopka in ne more biti upravičena za vložitev vloge za krčitev gozda, zato je podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški pritožbenega postopka niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi svoje odločbe je dodatno navedel, da lahko z gozdnimi zemljišči, ob upoštevanju 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in pogojev, ki jih določa Zakon o gozdovih (v nadaljevanju ZG), razpolaga le njihov lastnik, kar pomeni, da lahko samo lastnik vloži vlogo za krčitev gozda po 21. členu ZG.

4. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je Upravna enota Jesenice izdala odločbo z dne 1. 2. 1996, s katero je odločila o registraciji tožnice po ZPVAS, registracije po Zakonu o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS) pa tožnica še ni izvedla, zato se za razpolaganje z njenim premoženjem ne morejo uporabiti določbe ZAgrS, ampak ZPVAS. Drugostopenjski organ je pri Upravni enoti Jesenice pridobil tudi odločbo o denacionalizaciji z dne 15. 1. 1994, iz katere izhaja, da so bila obravnavana zemljišča vrnjena denacionalizacijskim upravičencem na podlagi ZDen in ne na podlagi ZPVAS. Iz zemljiške knjige še izhaja, da na teh nepremičninah niso zabeležena druga pravna dejstva.

5. Drugostopenjski organ je še ugotovil, da iz tožničinega Statuta izhaja, da gre v primeru lastnine, ki naj bi jo upravljala tožnica, za skupno lastnino, medtem ko gre pri obravnavanih nepremičninah za zemljišča v solastnini, kar pomeni, da tožnica s temi zemljišči ne more razpolagati, ker niso predmet razpolagalnih pravic po Statutu. Ker tožnica ni lastnica obravnavanih zemljišč, njene upravljavske pravice pa se raztezajo le na zemljišča v skupni lastnini, bi morala za vložitev vloge za krčitev gozda po 21. členu ZG izkazati ustrezna pooblastila solastnikov predmetnih zemljišč, česar pa ni storila.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

6. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da ji v postopku niso bile vročene vse listine, zato ji ni bila dana možnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah. S postopkom za izrek ničnosti, podredno za obnovo postopka spornih treh odločb o krčitvi gozda, je bila prvič seznanjena šele v prvem pritožbenem postopku z dopisom toženke z dne 2. 11. 2020, ki pa mu niso bile priložene zahteve solastnikov, odločitve prvostopenjskega organa in pritožba solastnikov. Ker so bile sporne odločbe o krčitvi gozda izdane na podlagi njene zahteve, bi morala biti kot stranka vključena tudi v postopke izrednih pravnih sredstev. Poleg tega sta v nadaljevanju postopka organa od 19. 11. 2020 dalje vsa pisanja nepravilno vročala neposredno tožnici, namesto njenemu pooblaščencu, zaradi česar se ni mogla učinkovito izjaviti. S tem je bil kršen 22. člen Ustave RS. Na te kršitve je opozorila v pritožbi, vendar se toženka do njih ni opredelila.

7. Tožnica dalje trdi, da so obravnavana zemljišča predmet upravljanja skladno s Statutom, saj so jih njeni člani s sprejemom Sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in Statuta podvrgli pravnemu režimu, določenemu s Statutom in ZPVAS, zato je vlogo za izdajo dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene podala upravičena oseba. Tožnica kot agrarna skupnost je tudi sicer lahko stranka v upravnem postopku skladno z drugim odstavkom 42. člena ZUP, zato ne drži, da so bile sporne odločbe izdane brez strankine zahteve. Poleg tega v 21. členu ZG ni določeno, kdo je upravičenec za vložitev vloge po tem členu, ZAgrS pa določa, da so člani agrarne skupnosti tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZDen in ne samo po ZVPAS.

8. Stališče toženke, da premoženje nekdanje agrarne skupnosti, ki je bilo članom vrnjeno v postopku denacionalizacije v skladu z ZDen, ne more biti na enak način v upravljanju agrarne skupnosti kot premoženje, vrnjeno po ZPVAS, pripelje do pravno sistemsko nevzdržne situacije, ko so pravila upravljanja s premoženjem članov agrarne skupnosti odvisna od datuma vračila tega premoženja, čeprav tožnica na to okoliščino nima vpliva. Na podlagi Sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, članskega imenika in pravil agrarne skupnosti so solastniki pooblastili tožnico, da skladno z določbami Statuta upravlja in razpolaga z obravnavanimi nepremičninami. V svoja Pravila ob ponovni vzpostavitvi je vključila upravljanje z vsemi zemljišči, s katerimi je upravljala pred nacionalizacijo in ki so bila njenim članom vrnjena v naravi po ZDen in ZPVAS. Stališče organa, da predmetna zemljišča ne sodijo v okvir upravljanja tožnice zgolj zato, ker so bila vrnjena po ZDen in ne po ZPVAS, je napačno in sistemsko nelogično. Toženka tudi ne pojasni, zakaj šteje, da krčitev gozda po 21. členu ZG pomeni posel, ki presega redno upravljanje. Glede na to tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in pojasnjuje svoja stališča. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Na tožbo je od strank z interesom odgovoril A. A., ki dodatno navaja, da iz zemljiškoknjižnih izpisov za navedene nepremičnine jasno izhaja, da so njihovi lastniki fizične osebe in ne tožnica, ter da tožnica v zvezi s temi nepremičninami nima nobenih razpolagalnih in upravljavskih upravičenj. Statut tožnice v 3. členu določa, da se njegova pravila uporabljajo samo glede skupnega premoženja, ne pa tudi solastnega. Tožnica bi za razpolaganje s predmetnimi nepremičninami potrebovala soglasja vseh solastnikov nepremičnin, česar ni izkazala, zato vloge za krčitev gozda ni mogla vložiti v lastnem imenu. Uveljavljane procesne kršitve niso imele negativnih posledic za tožnico. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11. Tožnica je na poziv sodišča v dodatni vlogi z dne 29. 12. 2022 poslala Vlogo in predlog za podaljšanje roka z dne 18. 6. 2021 in potrdilo Pošte Slovenije o prevzemu pošiljke z dne 18. 6. 2021. 12. Toženka se je v pripravljalni vlogi z dne 12. 1. 2023 izjavila o navedenih listinah, ki jih je naknadno posredovala tožnica. Vztraja, da tožničine vloge z dne 18. 6. 2021 ni prejela in, da priloženo potrdilo o prevzemu pošiljke ne more biti primeren dokaz, da ji je tožnica navedeno vlogo res poslala.

**Odločanje po sodnici posameznici**

13. Sodišče je 20. 12. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep I U 1381/2021-56, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Prisotne stranke sestavi sodišča na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 26. 1. 2023 niso ugovarjale, enako tudi ne ostale stranke z interesom vse do izdaje te sodbe.

**Dokazni sklep**

14. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in v soglasju s strankami štelo za prebrane naslednje listine: odločbo o krčitvi gozda v kmetijske namene, št. 3408-02-2314-K002/20-1 z dne 11. 5. 2020, odločbo o krčitvi gozda v kmetijske namene, št. 3408-02-2314-K003/20-1 z dne 11. 5. 2020, odločbo o krčitvi gozda v kmetijske namene, št. 3408-02-2314-K004/20-1 z dne 11. 5. 2020, dopis, št. 3406-25/2020-6 z dne 2. 11. 2020, izjavo o dejstvih in ugotovitvah upravnega organa z dne 19. 11. 2020 s prilogami, sklep in odločbo, št. 3406-25/2020-9 z dne 3. 12. 2020, sklep in odločbo, št. 3408-02-2314-K(2-4)/2020-5 z dne 22. 1. 2021, pritožbo z dne 9. 2. 2021, dopis, št. 3406-7/2021-10 z dne 4. 6. 2021, dopis, št. 3406-7/2021-11 z dne 4. 6. 2021, odločbo, št. 3406-7/2021-12 z dne 26. 7. 2021, vlogo in predlog za podaljšanje roka z dne 18. 6. 2021, potrdilo Pošte Slovenije o prevzemu pošiljke in na naroku predloženo poizvednico Pošte Slovenije z dne 24. 1. 2023 (dokazi tožnice), primer obrazca Potrdilo o oddaji pošiljke, popis spisov toženke, št. 3406-25/2020 in 3406-7/2021 (dokazi toženke), sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah, Z 12/2020 z dne 20. 7. 2020, sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah, Z 13/2020 z dne 21. 7. 2020 (dokazi stranke z interesom A. A.), ter ostale listine v upravnem spisu.

15. Sodišče je ob upoštevanju 52. člena ZUS-11 zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje tedanjega tožničinega predsednika B. B. kot prepoznega, saj ga tožnica v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ni predlagala, na izrecno vprašanje sodnice na naroku pa tudi ni navedla upravičenih razlogov, zakaj tega dokaza ni mogla predlagati že v upravnem postopku. Poleg tega je sodišče presodilo, da je ta dokazni predlog tudi nerelevanten za odločitev v tej zadevi, kot obrazloženo v nadaljevanju.

16. Tožničin pooblaščenec je na naroku navedel, da je bil ta dokazni predlog podan v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami, ki so bile v veliki meri storjene predvsem na drugi stopnji in ne samo na prvi stopnji, ter da bi takratni predsednik najlažje pojasnil, do kakšnih težav je prišlo zaradi nepravilnega vročanja, vedel pa naj bi tudi izpovedati o neposrednem komuniciranju z Zavodom za gozdove in pogoji le-tega ob vložitvi vloge za krčitev gozda.

17. Navedeno po presoji sodišča niso upravičeni razlogi, zakaj tožnica tega dokaznega predloga ni mogla predlagati že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Za dokazovanje zatrjevanega komuniciranja s prvostopenjskim organom in pogoji za vložitev vloge za krčitev gozda bi lahko tožnica ta dokazni predlog podala že najkasneje v pritožbi oziroma pred drugostopenjskim organom, upravičenih razlogov, zakaj tega ni storila, pa ni navedla, še manj izkazala. Glede pojasnil o tem, do kakšnih težav naj bi prišlo zaradi nepravilnega vročanja, pa je ta dokazni predlog tudi nesubstanciran, saj tožnica ni konkretno in določno navedla ter pojasnila, kakšne težave točno naj bi zaradi nepravilnega vročanja nastale oziroma do kakšnih neusklajenosti in časovnih stisk naj bi zaradi tega prišlo ter kako je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tako tožnica že na trditveni ravni ni zadostila dokaznemu bremenu, saj je le posplošeno navedla, da je prišlo do težav oziroma časovnih stisk in da naj bi bila komunikacija s pooblaščencem otežena, pri čemer pa navedenega ni konkretizirala. Na nesubstanciranost tega dokaznega predloga je bila tožnica na naroku opozorjena s strani pooblaščenke stranke z interesom, vendar ga kljub temu ni substancirala. Kolikor je bil ta dokazni predlog podan v zvezi z uveljavljanimi procesnimi kršitvami in napačno uporabo materialnega prava pa sodišče dodaja, da se presoja kršitev pravil postopka in pravilne uporabe materialnega prava nanaša izključno na uporabo prava, pri čemer je razlaga in pravilna uporaba prava v domeni sodišča (iura novit curia).

18. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v na naroku predložene listine v zvezi z registracijo tožnice po ZAgrS in dokazni predlog stranke z interesom A. A. za vpogled v izpiske iz ZK za nepremičnine z ID znakom parcele št. ..., saj gre za listine, ki so vse nastale po izdaji izpodbijane prvostopenjske oziroma drugostopenjske upravne odločbe, zato jih sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati, ker v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta niso obstajale. V upravnem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost odločitve glede na čas izdaje izpodbijanega akta.

**K točki I izreka**

19. Tožba ni utemeljena.

20. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa o izreku treh odločb o krčitvi gozda v kmetijske namene z dne 11. 5. 2020 za nične iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker so bile izdane brez zahteve stranke.

21. Tožnica najprej uveljavlja procesne kršitve, storjene v upravnem postopku. V bistvenem trdi, da ji niso bile vročene vse listine, da je bila s postopkom za izrek ničnosti prvič seznanjena šele v prvem pritožbenem postopku z dopisom toženke z dne 2. 11. 2020, da bi morala biti kot stranka vključena v postopke izrednih pravnih sredstev in da sta organa od 19. 11. 2020 dalje vsa pisanja nepravilno vročala neposredno tožnici, namesto njenemu pooblaščencu. Zaradi tega ji je bila kršena pravica do izjave v postopku.

22. Sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožnici v postopku na prvi stopnji, ki se je začel na podlagi sklepa in odločbe drugostopenjskega organa, št. 3406-25/2020-9 z dne 3. 12. 2020, s katero je ta (med drugim) odpravil odločbo prvostopenjskega organa, št. 3408-02-2314-K(2-4)2020-3 in sklep, št. 3408-02-2314-K(2-4)2020-4 z dne 3. 8. 2020, ter vrnil zadevo v ponovno odločanje, in ki se je zaključil z izdajo izpodbijane odločbe z dne 22. 1. 2021, res kršena pravica do izjave, ker prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni omogočil izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah, na katere je oprl svojo odločitev. Vendar je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku pred izdajo svoje odločbe z dne 26. 7. 2021 tožnico s Seznanitvijo z dejstvi v postopku in pozivom k podaji izjave, št. 3406-7/2021-4 z dne 21. 5. 2021, in Pozivom k predložitvi dodatne dokumentacije in pojasnil, št. 3406-7/2021-5 z dne 21. 5. 2021, kar dvakrat, osebno po pošti skladno s pravili ZUP in po elektronski pošti (tožnici je namreč 4. 6. 2021 ponovno posredoval seznanitev, št. 3406-7/2021-10 z dne 4. 6. 2021, in poziv, št. 3406-7/2021-11 z dne 4. 6. 2021), seznanil z relevantnimi dejstvi in listinami ter ji s tem dal možnost izjave. Navedeni pozivi so bili vsi osebno vročeni tožnici skladno s pravili ZUP, kar je izkazano z vročilnicami v upravnem spisu in čemur tožnica niti ne oporeka. Tako je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku na podlagi pooblastil, ki mu jih daje ZUP (prvi odstavek 251. člena ZUP2), odpravil bistveno kršitev pravil postopka, do katere je prišlo na prvi stopnji upravnega postopka.

23. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilnega vročanja v upravnem postopku sodišče, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, ugotavlja, da je pritožbo z dne 9. 2. 2021 zoper izpodbijano odločbo z dne 22. 1. 2021 vložila tožnica sama neposredno (po svojem zakonitem zastopniku - tedanjemu predsedniku) in ne po pooblaščencu. Na tej podlagi je drugostopenjski organ očitno sklepal, da tožnica v postopku opravlja dejanja samostojno, ne po pooblaščencu. Tako je prej citirane seznanitve in pozive posredoval neposredno tožnici in ne njenemu pooblaščencu.

24. Vendar pa se v upravnem spisu nahaja pooblastilo tožnice Odvetniški družbi C., o. p., d. o. o. z dne 18. 11. 2020, ki ga je tožnica po pooblaščencu posredovala upravnemu organu. Iz njega izhaja, da gre za splošno pooblastilo, dano odvetniški družbi, saj ni omejeno na opravo posameznih dejanj v postopku, niti se ne nanaša samo na del postopka oziroma ni časovno omejeno.3 Ker gre za pooblastilo, dano odvetniški družbi oziroma v njej zaposlenim odvetnikom, v njem pa ni omejitev ali konkretno določenih pravic, ima torej pooblaščeni odvetnik pravico opravljati vsa procesna dejanja v obravnavani upravni zadevi.4 To pomeni, da bi moral drugostopenjski organ v okviru saniranja procesnih kršitev, storjenih na prvi stopnji upravnega postopka, glede na to, da do preklica oziroma odpovedi tega pooblastila ni prišlo, prej navedene seznanitve in pozive skladno s prvim odstavkom 88. člena ZUP vročati tožničinemu pooblaščencu, česar pa ni storil. 25. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da se je tožničin pooblaščenec pred izdajo drugostopenjske odločbe z vsemi prej citiranimi seznanitvami in pozivi drugostopenjskega organa seznanil, saj je to v Vlogi in predlogu za podaljšanje roka z dne 18. 6. 2021 sam navedel. Iz tega sledi, da sta bila z navedenimi pozivi in seznanitvami drugostopenjskega organa seznanjena tako tožnica osebno (neposredno) kot njen pooblaščenec, kar pomeni, da sta oba imela možnost podati izjavo najkasneje do izdaje drugostopenjske odločbe (26. 7. 2021), vendar te možnosti nista izkoristila, saj na poslane seznanitve in pozive nista odgovorila v smislu izjasnitve v postopku. Zato do kršitev pravil vročanja, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost postopka ter s tem izpodbijane odločitve, v tem primeru glede na opisane okoliščine ni prišlo. Posledično je tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in 22. člena Ustave RS neutemeljen. Poleg tega tožnica konkretizirano niti ne pojasni, kako naj bi nepravilno vročanje vplivalo na zakonitost sprejete odločitve.

26. Pri tem sodišče dodaja, da s tem, ko je drugostopenjski organ pred izdajo svoje odločbe z dne 26. 7. 2021 s poslanimi seznanitvami in pozivi dal tožnici možnost izjave v postopku, kot prej pojasnjeno, je kršitve procesnih pravil, do katerih je prišlo v postopkih, ki so pred upravnimi organi tekli pred izdajo izpodbijane odločbe, odpravil, za kar je imel podlago v prvem odstavku 251. člena ZUP.

27. Sodišče še dodaja, da tožnica zaradi zatrjevanega nepravilnega vročanja prekluzivnega roka za vložitev pritožbe zoper izpodbijano odločbo z dne 22. 1. 2021 ni zamudila, saj je pravočasno vložila pritožbo, ki je bila tudi vsebinsko obravnavana. Kršitve pravil o (ne)izvedbi ustne obravnave, ki jih je na naroku uveljavljal tožničin pooblaščenec, pa bi morala tožnica uveljavljati čim je to mogoče, torej v pritožbi in ne šele pred sodiščem. Poleg tega je sodišče tudi samo izvedlo glavno obravnavo, s tem pa strankam (med drugim) zagotovilo uresničitev načel neposrednosti in ustnosti, kar je bistvo ustne obravnave, saj ugovore, ki jih je uveljavljala in jih še sedaj uveljavlja tožnica, sodišče vsebinsko obravnava v tej sodbi.

28. Glede na navedeno se tako kot nepomembna izkaže okoliščina o tem, ali je tožničin pooblaščenec Vlogo in predlog za podaljšanje roka z dne 18. 6. 2021 res poslal upravnemu organu oziroma ali jo je organ dejansko prejel. Po vsebini ta vloga namreč ne predstavlja tožničine izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah, zato se sodišče z dokazovanjem slednjega ni ukvarjalo, saj to za odločitev v tej zadevi, kot obrazloženo, ni pomembno.

29. Poleg procesnih kršitev tožnica očita tudi napačno uporabo materialnega prava. Sporno je, ali je tožnica lahko na podlagi četrtega odstavka 21. člena ZG kot stranka vložila vlogo za dovoljenje za krčitev gozda v kmetijske namene na nepremičninah, parc. št. 1333/1, 1094/8 in 1118/15, vse k. o. ...

30. Po četrtem in petem odstavku 21. člena ZG je treba za krčitev gozda v kmetijske namene pridobiti dovoljenje Zavoda. Zavod izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka z odločbo, če ugotovi, da je krčitev v skladu s prostorskim aktom, s katerim se ureja območje, na katerem leži gozd oziroma gozdno zemljišče. 31. Iz citiranih določb ZG, ob upoštevanju namena tega zakona, po presoji sodišča izhaja, da lahko pridobitev dovoljenja Zavoda za gozdove za krčitev gozda v kmetijske namene po četrtem odstavku 21. člena ZG zahteva (samo) lastnik zadevnih nepremičnin. Taka razlaga je tudi logična, saj že po splošnih pravilih stvarnega prava velja, da je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (prvi odstavek 37. člena SPZ). Navedeno razlago podpirajo tudi druge določbe ZG, kot npr., da Zavod za gozdove v svoji evidenci o izdanih odločbah o poseku dreves vodi (med drugim) tudi izdana dovoljenja za krčitev gozda, pri čemer v zvezi s tem vodi tudi osebne podatke lastnika gozda (prva in druga alineja tretjega odstavka 56.a člena ZG). Po prvem odstavku 17. člena ZG pa na podlagi gozdnogojitvenega načrta izda Zavod lastniku gozda, po predhodnem svetovanju in skupni izbiri dreves za možni posek, odločbo v upravnem postopku.

32. Poleg tega tudi iz Vlog za izdajo dovoljenja krčitev gozda po 21. členu ZG z dne 19. 2. 2020, ki jih je tožnica vložila po svojem takratnem predsedniku, jasno izhaja, da je treba poleg vlagatelja, podatkov o lokaciji in obrazložitve namena krčitve navesti tudi podatke o (so)lastnikih ter pridobiti njihova soglasja (podpise), da se strinjajo s pobudo vlagatelja za pridobitev dovoljenja za izvedbo krčitve gozda na navedeni lokaciji, da ga pooblaščajo za zastopanje v upravnem postopku in da se s predmetno krčitvijo gozda strinjajo (rubrika III. navedenih vlog z dne 19. 2. 2020). Soglasij solastnikov spornih nepremičnin pa tožnica kot vlagateljica, kar je nesporno, ni pridobila, saj je ta rubrika na vlogah z dne 19. 2. 2020 ostala neizpolnjena.

33. Iz izpiskov iz zemljiške knjige za sporne nepremičnine, parc. št. 1333/1, 1094/8 in 1118/15, vse k. o. ..., ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve, izhaja, da so te nepremičnine v solastnini več oseb, med drugim tudi strank z interesom v tem upravnem sporu, katerih deleži na nepremičninah so jasno določeni v sorazmerju do celote. Iz izpiskov iz zemljiške knjige tako ne izhaja, da je tožnica (so)lastnica katere od navedenih nepremičnin, niti ne, da bi bilo v njeno korist na teh nepremičninah vknjiženo kakšno drugo pravno dejstvo oziroma pravica.

34. To pomeni, da so bile sporne tri odločbe o krčitvi gozda z dne 11. 5. 2020 res izdane brez zahteve strank, ker je vloge za izdajo dovoljenja za krčitev gozda po četrtem odstavku 21. člena ZG na nepremičninah, parc. št. 1333/1, 1094/8 in 1118/15, vse k. o. ..., z dne 19. 2. 2020, vložila tožnica (po svojem tedanjem predsedniku), ki pa po podatkih zemljiške knjige ni lastnica navedenih parcel. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno izrekel vse tri odločbe z dne 11. 5. 2020 za nične, saj je podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Tožnica v postopku tudi ni izkazala morebitnih pooblastil solastnikov obravnavanih nepremičnin.

35. Pri tem sodišče dodaja, da je toženka pravilno pojasnila, da za tožnico, glede na okoliščine, ki so obstajale v času izdaje izpodbijane odločbe, ni mogoče uporabiti določb ZAgrS. Ta zakon agrarno skupnost v prvem odstavku 2. člena opredeljuje kot skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki je bila kot agrarna skupnost ponovno vzpostavljena in organizirana na podlagi ZPVAS in je vpisana v register agrarnih skupnosti iz 15. člena ZAgrS. Če navedeni pogoj vpisa v register iz 15. člena tega zakona ni izpolnjen, uporaba določb ZAgrS ne pride v poštev. Ta zakon torej velja le za agrarne skupnosti, ki so se preoblikovale v agrarno skupnost po določbah tega zakona, kar pomeni, da ne predvideva ustanavljanja novih agrarnih skupnosti, temveč omogoča preoblikovanje obstoječim, ki so bile ustanovljene po določbah ZPVAS. Ker je bila tožnica registrirana po ZPVAS (odločba Upravne enote Jesenice št. 321-3/1996 z dne 1. 2. 1996) in do izdaje izpodbijane odločbe ni bila vpisana v register agrarnih skupnosti po 15. členu ZAgrS (poizvedbe pri Upravni enoti Jesenice, ki so v upravnem spisu zadeve), zanjo ni mogoče uporabiti določb ZAgrS, temveč določbe ZPVAS.5

36. Sodišče še pripominja, kar je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, da so bile sporne nepremičnine, kot izhaja iz odločbe o denacionalizaciji št. 321-70/92-1 z dne 15. 1. 1994, vrnjene denacionalizacijskih upravičencem po ZDen, torej posameznim fizičnim osebam v solastnino. V zemljiški knjigi so namreč deleži solastnikov na teh nepremičninah jasno določeni v sorazmerju s celoto.

37. Ker, kot obrazloženo, tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, niti ni izkazala pooblastil za vložitev predmetnih vlog za izdajo dovoljenj za krčitev gozda z dne 19. 2. 2020 za nobenega od solastnikov, za odločitev ni pomembno, ali krčitev gozda v tem primeru predstavlja posel rednega ali izrednega upravljanja po SPZ. Iz enakih razlogov (kot zgoraj) pa zato tudi ni mogoče slediti tožničinemu razlogovanju, da pravna podlaga vračila podržavljenega premoženja (po ZDen ali ZPVAS) ne more biti razlikovalna okoliščina pri upravljanju s tem premoženjem. Bistvena je namreč lastnina obravnavanih nepremičnin in iz tega izvirajoča upravljavska upravičenja.

38. Ker je torej sodišče glede na vse obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka**

39. Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

40. Sodišče je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom, se uporablja 154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške. Ker se je stranka z interesom zavzemala za zavrnitev tožbe in je sodišče tako tudi odločilo, bi bila načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo le potrebni stroški, zato je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom take, ki so bile pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki so vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je sodišče tožbo zavrnilo že na podlagi spisne dokumentacije in opravljenega naroka, tako da pojasnila te stranke niso vplivala na odločitev sodišča. Stranka z interesom je v svoji vlogi in na naroku pretežno povzemala bistvo obrazložitve izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe oziroma ponavljala svoje navedbe iz postopka. Te navedbe pa glede na obrazloženo niso vplivale na odločitev sodišča, zato stranki z interesom stroškov postopka ni mogoče priznati. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015. 1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Prvi odstavek 251. člena ZUP določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. 3 Po prvem odstavku 57. člena ZUP se lahko da pooblastilo za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji. Pooblastilo se lahko da tudi samo za sprejem dokumentov (vročanje). 4 Glej prvi odstavek 59. člena ZUP. 5 Primerjaj tudi s sodbo tega sodišča III U 113/2018-19 z dne 20. 4. 2021.