Jedro

Kljub predloženemu zdravniškemu spričevalu o telesnih poškodbah obdolženca, sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, zakaj obdolžencu ne verjame, da ga je v resnici napadel oškodovanec in ne obratno, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter jo je bilo zato treba po pritožbi obdolženčevega zagovornika razveljaviti. Razveljaviti pa jo je bilo potrebno tudi po uradni dolžnosti, saj je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku prekoračilo obtožbo, ko je v opis ravnanja obdolženca vneslo toliko novih očitkov, da ni več mogoče govoriti o objektivni identiteti obtožbe in sodbe.

Izrek

Pritožbi zagovornice obd. A.K. se ugodi, izpodbijana sodba pa se razveljavi tudi po uradni dolžnosti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tudi v ponovljenem postopku je bil z izpodbijano sodbo obd. A. K. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ ter mu je sodišče prve stopnje tudi tokrat izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka ter povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnih predpisov ter zaradi odločbe o kazni in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav je pritožbeno sodišče že v prvem razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo zagovora obdolženca ter presojalo njegove trditve, da je bil oškodovanec tisti, ki naj bi ga napadel, še posebno, ker so poškodbe obdolženca izkazane z zdravniškim spričevalom, priloženim kazenskemu spisu, je enako kršitev ponovilo tudi v temu postopku.

Po določbi VII. odst. 364. člena ZKP je sodišče dolžno navesti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana obeh je bil napadalec oziroma, kdo od obeh se je pred napadom drugega branil), vendar pa vztrajanje pri kazenskem pregonu le s strani enega udeleženca v konfliktu ne odvezuje sodišča dolžnosti ugotoviti materialno resnico v celoti, tedaj glede vloge in odgovornosti obeh udeležencev. Na podlagi vseh izvedenih, vendar neocenjenih dokazov, je namreč jasno, da sta obdolženec in oškodovanec drug drugega telesno poškodovala in ker tudi na podlagi vloženih odškodninske in nasprotne tožbe ter obeh predlogov za pregon ni mogoče zaključiti, da sta se za pretep predhodno dogovorila in s tem privolila v nastale posledice, je bil lahko le eden od njiju napadalec, drugi pa se je očitno moral pred napadom prvega braniti. Ker bi se glede na izvedene dokaze pred napadom oškodovanca lahko branil tudi obdolženec ter tako dejanje storil v silobranu, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov, je podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti, saj je preizkus prvostopne sodbe pokazal, da je bila obtožba prekoračena, ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v tolikšni meri spremenilo opis kaznivega dejanja v škodo obdolženca, da je s tem samo občutno poseglo v pravice obrambe, saj je s tem v dodanem delu prevzelo vlogo tožilca. Prvotni očitek, po katerem naj bi obdolženec oškodovanca s kosom pločevine udaril v predel glave in mu prizadejal 0,5 cm veliko raztrganino kože nad levim očesom, je namreč v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje razširilo s trditvijo, po katerem naj bi obdolženec oškodovanca s pertinaksom, velikosti 50 cm x 5 cm x 2 mm udaril v predel desnega komolca, nato pa z obema rokama, v eni je držal izvijač, v drugi pa pertinaks, večkrat udaril v predel glave ter mu s tem prizadejal tudi vidne odrgnine nad desnim komolcem, pod desnim očesom in na nosu. Obdolžencu naslovljeni očitek ob izreku prve sodbe je tako sodišče samo bistveno razširilo v škodo obdolženca in čeprav bi takšna sprememba lahko bila v skladu z načelom iskanja materialne resnice, ni več podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ter tako bistveno spremenjeni opis dejanja pomeni, da je sodišče prekoračilo obtožbo.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje, ne da bi se spuščalo v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve in pomanjkljivosti. Tako bo moralo že izvedene dokaze ponoviti, po potrebi soočiti obdolženca in oškodovanca, ponovno skrbno oceniti njune trditve, pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje napraviti sklep, ali so v ravnanju obdolženca res podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, pri čemer bo moralo za svojo odločitev navesti tudi prepričljive razloge.