Jedro

Sodišče je vezano le na dejanske navedbe v obdolžilnem predlogu glede obdolžencu očitanega prekrška ne pa na predlog predlagatelja glede pravne presoja prekrška.

Izrek

Pritožba predlagateljice P. p. p. C. z dne 12. 7. 2012 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I) ugovoru obdolženke ugodilo in sodbo o prekršku, izdano 2. 6. 2011 v skrajšanem postopku razveljavilo. Nato je (točka II) postopek o prekršku zoper obdolženko zaradi prekrška po petem odstavku člena 30 v zvezi s členom 234 ZVCP-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in (točka III) posledično s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun (četrti odstavek člena 144 ZP-1).

Tako odločitev sicer s pravočasno pritožbo napada predlagateljica, ki uvodoma zatrjuje pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnih določb predpisa, ki določajo prekršek, čeprav v nadaljevanju obrazloži le pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede obdolženkinih ugovornih navedb meni, da v konkretnem primeru ni odločilnega pomena ali je bila postavljena prometna signalizacija v zvezi z deli in zastojem na avtocesti ali ne, temveč je bistvo v tem, da obdolženka kot voznica začetnica ni prilagodila svoje vožnje prometnim razmeram na cesti, po kateri je vozila in svojim sposobnostim kot voznica začetnica in je zato povzročila prometno nesrečo druge kategorije. Izpostavlja, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da lahko ves čas vožnje vozilo obvlada in ga ustavi tudi pred vsako oviro, ki jo lahko pričakuje. Glede obdolženkinega navajanja v zvezi z izsiljevanjem neznanega osebnega vozila pa meni, da bi ga moralo sodišče zavrniti, ker takoj po nesreči ni bilo govora o kakšnem drugem vozilu in navedbah, ki jih obdolženka prvič navaja v svojem ugovoru na sodbo, saj bi v tem primeru policisti obravnavali prometno nesrečo s pobegom. Opozarja, da je policist PP C. Š. S. glede prometne signalizacije navajal, da naj bi bila vzrok za prometno nesrečo neprilagojena hitrost voznice – obdolženke, ki je dohitela pred seboj vozečo kolono, zaradi česar je obdolženka začela prepozno zavirati, ne pa neposredno prometna signalizacija v smeri D.-C. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v obravnavani prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na škodo obdolženke pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja naslednje: na podlagi prvega odstavka člena 129 a ZP-1 je dne 2. 6. 2011 sodišče prve stopnje izdalo sodbo v skrajšanem postopku opr. št. PR 9/2011, s katero je spoznalo obdolženko za odgovorno storitve prekrška po petem odstavku člena 30 ZVCP-1 v zvezi s členom 234 tega istega zakonitega določila z očitkom, da hitrosti svoje vožnje in načina le-te ni prilagodila svojim sposobnostim in lastnostim ceste, ker so se tega dne na relaciji D.-C. opravljala vzdrževalna dela in so nastajali manjši zastoji (prometna signalizacija D.).

Po vloženem ugovoru obdolženke z dne 27. 6. 2011 je sodišče v rednem postopku o prekršku izvedlo dokazni postopek, v katerem je glede na ugovorne navedbe obdolženke ugotovilo, da prometne signalizacije v času nesreče ni bilo (poizvedbe pri D. z. a. R. S. – D. z dne 11. 5. 2012), zaradi česar je sprejelo odločitev, ki izhaja iz izpodbijane sodbe.

Pravilno je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (in tudi v sodbi, izdani v skrajšanem postopku), da je predlagatelj utemeljeval vzrok za nastalo prometno nezgodo s protipredpisnim ravnanjem obdolženke, ki hitrosti svoje vožnje ni prilagodila lastnostim ceste, ker so se tega dne na relaciji D. –C. opravljala vzdrževalna dela in so posledično zato tudi nastajali manjši zastoji (označba s prometno signalizacijo). Obdolženki pa se je vsled tega očitalo neupoštevanje tako postavljene prometne signalizacije o opravljanju del in v tej zvezi očitek, da vožnje po avtocesti takim opozorilom tudi ni prilagodila. Ne izhaja pa niti iz obdolžilnega predloga, niti iz sodbe, ki je bila izdana v skrajšanem postopku konkretiziran očitek v smeri, da obdolženka hitrosti svoje vožnje ni prilagodila svojim sposobnostim, ker naj bi tedaj bila še voznica začetnica. To slednje dejstvo, ki glede na obdolženkino starost v času storitve prekrška (status voznice začetnice) ni sporno in ki naj bi bilo celo odločujoče za obdolženkino neprilagojenost hitrosti, s katero je vozila, je predlagateljica kot pritožnica prvič izpostavila šele v svojih pritožbenih navedbah, ko zatrjuje, da odločilnega pomena v konkretnem primeru ni bila postavljena prometna signalizacija (za katero je z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da takrat v času nezgode sploh še ni bila postavljena !), temveč obdolženkin status voznice začetnice in s tem v zvezi njene nezadostne izkušnje. Vpogled v obdolžilni predlog predlagatelja z dne 4. 1. 2011 jasno pokaže, da je bilo to navedeno kot očitek, brez konkretizacije v navedbah obdolžilnega predloga v tistem delu, ko se obdolženki očita (ne)prilagoditev hitrosti svojim takratnim sposobnostim in se utemeljuje z voznimi razmerami in stanjem ceste, ne pa z njenim statusom. Posledično, ker tak očitek iz obdolžilnega predloga ne izhaja, ga tudi v sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku 2. 6. 2011, sodišče prve stopnje ni moglo in niti smelo povzeti v sodbeni izrek. Ker pa je bil ugovor zoper tako izdano sodbo v skrajšanem postopku vložen le v obdolženkino korist, je sodišče prve stopnje moralo izhajati iz določbe dvanajstega odstavka člena 129a, ki določa, da v primeru, če je bil zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku vložen ugovor le v obdolženčevo korist, nova sodba o prekršku ne sme biti v škodo obdolžencu glede pravne opredelitve prekrška in tudi sankcije za tak prekršek. Posledično to pomeni, da sodba, izdana po vloženem ugovoru (v konkretnem primeru je to izpodbijana sodba) nikakor ne more biti spremenjena v obdolženkino škodo (ob morebitnem dodatnem konkretiziranem očitku glede njenega statusa voznice začetnice) in manj ugodna od sodbe, ki je bila izdana v skrajšanem postopku (upoštevanje načela prepovedi “reformatio in peius”).

Zaradi povedanega se tudi povsem pravilno sodišče prve stopnje ni opredeljevalo in tudi ni raziskovalo tistega dela obdolženkinega ugovora, ko je navajala izsiljevanje neznanega vozila, ki naj bi vozilo po desnem voznem pasu na avtocesti, saj ta okoliščina, katero pritožba izpostavlja in na kateri gradi očitek o nezakonitosti izpodbijane sodbe ob odsotnosti očitka o neprilagojenosti hitrosti svojim sposobnostim (zaradi statusa voznice začetnice) postane povsem brezpredmetna in nepotrebna, kajti ta očitek, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, ni izhajal iz vloženega obdolžilnega predloga, zato tudi ni smel biti povzet v sodbo, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka člena 129a ZP-1. Sodišče je namreč vezano le na dejanske navedbe v obdolžilnem predlogu glede obdolžencu očitanega prekrška, ni pa vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje (tretji odstavek člena 132 ZP-1), kar pomeni dosledno upoštevanje objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo v rednem postopku.

Zaradi navedenega torej pritožbi o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavanem prekrškovnem postopku nikakor ni pritrditi. Glede očitka pritožbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je povedati, da pritožba niti ne konkretizira in ne obrazloži, v čem bi moralo sodišče še dopolnjevati že izvedeni dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje in za katerega je po oceni pritožbenega senata povedati, da je bil izveden temeljito in v zadostni meri, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Posledično, ker je torej pritožba predlagateljice v celoti neutemeljena, jo je bilo potrebno v skladu s tretjim odstavkom člena 163 ZP-1 zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ker je le-ta tudi v celoti prestala uradni preizkus (člen 159 ZP-1).