Jedro

Za potek subjektivnega roka za vložitev tožbe za motenje posesti ni pomembno, ali bi tožeči stranki med vsakodnevno vožnjo po cesti lahko opazili kup peska, ampak ali sta ga dejansko opazili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu (I. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da mora v osmih dneh na poti, ki poteka od javne ceste proti severu do zemljišč obeh tožnikov po parc. št. 184/4 (ID znak 000) in 177/10 (ID znak 000), obe k.o. X, vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani nasuto kamenje ter ta del zemljišča zravna s preostalim nivojem poti, da bodo tožnikoma po navedeni poti omogočene vožnje z osebnimi in terenskimi vozili ter s kmetijskimi stroji, do zemljišč prvega tožnika, parc. št. 210/2 (ID znak 000), parc. št. 183/2 (ID znak 000), parc. št. 182/2 (ID znak 000) in parc. št. 179/2 (ID znak 000), vse k.o. X in zemljišč drugega tožnika parc. št. 183/3, 183/4 in 183/5, vse k.o. X (II. točka izreka), toženi stranki naložilo, da se je dolžna v bodoče vzdržati takih ali podobnih motilnih dejanj (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora v 15-tih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 560,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka in navedla, da je sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje, kot tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki sta zahtevali, da je tožena stranka dolžna prenehati z motenjem posesti tako, da tožnikoma omogoči vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili ter kmetijskimi stroji. Sodišče pa je s sklepom naložilo, da je tožena stranka dolžna prenehati z motenjem posesti tako, da tožnikoma omogoči vožnjo z osebnimi in terenskimi vozili ter s kmetijskimi stroji. Druga kršitev je v tem, da sodišče ni ukrepalo ob ugotovitvi, da je tožbeni zahtevek tožnikov nesklepčen v delu, ki se nanaša na zahtevo po omogočanju vožnje s tovornimi vozili. V obrazložitvi je zapisalo, da ni trditvene podlage, da bi tožnika vozila s tovornimi vozili, zaradi česar je na to besedo tovorna vozila samovoljno zamenjalo z besedo terenska vozila. Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem. Sodišče bi moralo zahtevek v tem delu zavrniti in ne spremeniti, kot se je to zgodilo v danem primeru. Zahtevek je nesklepčen tudi zato, ker iz tožbenih navedb kot iz izpovedb tožnikov izhaja, da prvi tožnik potrebuje dostop do svojih parcel z osebnim vozilom, medtem ko drugi tožnik potrebuje dostop do svojih parcel s kmetijskimi stroji, saj naj bi jih potreboval za košnjo trave. Ne glede na to, pa sta oba tožnika zahtevala dostop do svojih parcel in z osebnimi vozili in s kmetijskimi stroji. Naslednja postopkovna kršitev je v tem, ko je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog ogleda na mestu samem. Ves čas postopka je bilo sporno, kdaj so tožniki na parceli tožene stranke prvič videli nasuto kamenje, od tega pa je bilo odvisno, ali so tožniki pravočasno vložili tožbo. Sodišče je verjelo tožbenim navedbam in izpovedbam tožnikov, če pa bi izvedlo predlagani dokaz ogleda na kraju samem, bi hitro ugotovilo, da je kamenje ceste, po kateri se tožnika praktično vsakodnevno vozita, zelo dobro vidno. Če bi sodišče izvedlo ogled na mestu samem, bi tudi ugotovilo, da drugi tožnik, sploh ne more uporabljati kmetijskih strojev na svojih parcelah, že iz slik je razvidno, da je tista majhna zaplata trave premajhna za uporabo kmetijskih strojev. Glede na to, da je drugi tožnik po vsej verjetnosti travo vedno kosil ročno, je do svojih zemljišč dostopal peš in ga nasuto kamenje ni moglo ovirati, posledično pa njegova posest nikoli ni bila motena. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je menilo, da so tožniki med postopkom tožbo le popravili in ne spremenili.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika navajata, da sta že v tožbi navedla, da je bilo motilno dejanje storjeno po celotni širini poti in sta v istem obsegu zahtevali tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, parcela 177/10 je bila le po pomoti izpuščena iz navedb in tožbenega zahtevka tožečih strank. Navedba tožene stranke, da pot v naravi ni vidna, je pritožbena novota. Sodišče je s tem, ko je v izreku sodbe osebna vozila razdelilo na osebna in terenska, ni odločala izven mej postavljenega zahtevka. Opustitev dokaza z ogledom na kraju samem ni bila pravočasno grajana v smislu 286b člena ZPP, sodišče pa je svojo odločitev o opustitvi predlaganega dokaza prepričljivo pojasnilo, zato to ne more predstavljati tiste bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sklepa. Tudi navedbe o tem, da drugo tožeča stranka na svojih parcelah ne more uporabljati kmetijskih strojev, je pavšalna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče najprej pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tožeča stranka ni spremenila tožbenega zahtevka. Zemljišče, na katerem naj bi prišlo do motenja, je v tožbi opisano kot pot, ki poteka od javne ceste proti severu do zemljišč tožečih strank po parc. številki 184/4. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri dodatni navedbi parc. št. 177/10 le za natančnejšo oziroma pravilno opredelitev obsega motenja, ne pa za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka v smislu 184. člena ZPP (6. točka obrazložitve).

6. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeči stranki sta v tožbi zahtevali, da se jima omogoči vožnja z osebnimi in tovornimi vozili ter kmetijskimi stroji, sodišče prve stopnje pa je ugodilo zahtevku za vožnjo z osebnimi in terenskimi vozili ter kmetijskimi stroji. Tudi terenska vozila sodijo v kategorijo osebnih vozil, zato je sodišče prve stopnje pri odločitvi ostalo v mejah tožbenega zahtevka. Višje sodišče tudi ne vidi nobene procesne kršitve v tem, da je v izreku toženi stranki naložena dopustitev vožnje tako prvi kot drugo tožeči stranki z omenjenimi prevoznimi sredstvi, tak tožbeni zahtevek pa tudi ni nesklepčen.

7. Glede neizvedenega ogleda višje sodišče najprej ugotavlja, da lahko zatrjevana kršitev za bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali pa za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Treba pa je tudi poudariti, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če ima za to sprejemljive razloge. Take razloge je sodišče prve stopnje navedlo v točki 8 obrazložitve in se višje sodišče z njimi strinja. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo tožbo za pravočasno, ker zaradi neizvedenega ogleda ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma, da bi na ogledu lahko ugotovilo, da je kamenje s ceste dobro vidno in ni mogoče, da bi ga tožeči stranki opazili šele po mesecu in pol. Sodišče svoje odločitve o pravočasnosti vložene tožbe ni utemeljevalo s tem, ali je bilo kup peska mogoče videti s ceste, ampak je štelo za prepričljive izpovedbe tožečih strank, da med vožnjo po cesti nista bila pozorna na pesek, kar je logično in življenjsko sprejemljivo. Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da za potek subjektivnega roka za vložitev tožbe za motenje posesti (32. člen Stvarnopravnega zakonika) ni pomembno, ali bi tožeči stranki med vsakodnevno vožnjo po cesti lahko opazili kup peska, ampak ali sta ga dejansko opazili. Sporno dejstvo, ali sta tožeči stranki opazili oviro šele 22. 6. 2012, ko je prvo tožeča stranka želela priti do svojega zemljišča, pa se z ogledom na kraju samem sploh ne more ugotavljati in gre za neprimeren dokaz. Pritožbena trditev, da je na parceli 183/3 in 183/4 tako majhna zaplata trave, da je premajhna za uporabo kmetijskih strojev, pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potreben strošek postopka (1. točka 155. člena ZPP).